VSM sodba I Cpg 32/2006

Pritožba se zavrne, izpodbijana sodba se p o t r d i .
Tožnik sam krije stroške pritožbenega postopka.

Okrožno sodišče je s sodbo razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega

sodišča opr. št. z dne v točkah 1 in 3 njegovega izreka, torej za

celotno glavnico 1,949.415,16 SIT s pripadki in 39.862,00 SIT

izvršilnih stroškov in tožbeni zahtevek zavrnilo (točka I izreka),

kar je storilo tudi z med pravdo postavljenim tožbenim zahtevkom na

plačilo 506.549,60 SIT z zak. zam. obrestmi od treh zneskov, ki

tvorijo to glavnico (točka II) in tožnika obvezalo k povrnitvi

toženčevih stroškov postopka 375.894,00 SIT z istimi zamudnimi

obrestmi, a od 11.10.2005 dalje (točka III izreka).

Citirano sodbo tožnik izpodbija s pritožbo, uveljavljajoč z njo vse

tri v členu 338/I Zakona o pravdnem postopku - ZPP predvidene

pritožbene razloge in predlog njene spremembe z ugoditvijo tožbenemu

zahtevku, sicer pa razveljavitev in novo sojenje pred drugim

sodnikom, celo drugim sodiščem. Zaznamuje pritožbene stroške. Od

bistvenih kršitev določb pravdnega postopka navaja: medsebojno

nasprotje razlogov o odločilnih dejstvih oziroma z vsebino listin v

spisu, ki vse niso bile deležne presoje, kot da ne bi bile niti

prečitane. Kot primer nejasnosti razlogov povzema odlomek iz

izpodbijane sodbe, ki bi naj bil posebej moteč. Predvsem pa da

sodišče ni zavzelo stališča do nekaterih tožnikovih navedb in je

zadevo presojalo le z vidika sklenjene pogodbe med strankama

21.06.2000. Te pomanjkljivosti da so povzročile nedorečenost

dejanskih ugotovitev, ki so pomanjkljive in zmotne tako glede

prvotnega tožbenega zahtevka, kot njegove razširitve med pravdo.

Nadaljnji stroški da so bili potrebni, saj bi naj s pritegnitvijo

ZRMK toženca prepričal o napakah pri izdelavi drenaže in

kanalizacije, ki je povzročila velik časovni zastoj pri izvedbi

pogodbenih del. Potrebni stroški so tudi v zvezi s skladiščenjem

naročenega stekla, ki je bilo vgrajeno bistveno kasneje od roka v

pogodbi. Vztraja tudi pri tretji postavki stroških rezanja betona.

Odklonitev zaslišanja predlagane priče, brez pojasnila, čeprav gre za

direktorja, ki deluje v okviru Ministrstva RS, ki je do polovice

financiralo zaščito rimske opekarske peči, čeprav gre za nevtralno

osebo. Dokazne ocene da niso bile deležne tudi številne predložene

listine, kot so naročila toženca za izdelavo dodatnih projektov,

spremembe idejnega projekta in "odločitev" dogovorjenih del, kar vse

toženec zanika, neobravnavanje teh dokazov pa je povzročilo zmotno in

nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, to pa naj bi bil zadosten

razlog za razveljavitev izpodbijane sodbe in novo sojenje drugje, ker

bi naj razpravljajoči sodnik prebival v neposredni bližini rimske

peči, katere zaščita se je zelo dolgo vlekla, in povzročila

razburjenje sosedov tudi po časopisih. Tako ustvarjena "medijska

vojna" in opazen toženčev vpliv na odločanje naj bi narekoval potrebo

po preselitvi zadeve v bolj nevtralno okolje.

Toženec na pritožbo ni odgovoril.

Pritožba ni utemeljena.

Ključni očitek o obstoju nasprotij med sodbenimi razlogi in

neusklajenostjo z vsebino listin v spisu, s katerimi da se sodišče

sploh ni seznanilo, je pavšalen brez konkretne navedbe listin, ki

niso bile upoštevane, a bi razodele za tožnika ugodnješo podobo

dejanskega stanja. Tožnik je soglašal z zapisom dokaznega sklepa v

zapisniku na zadnji glavni obravnavi glede ponovitve dotedanje

razpravljanja s povzetkom in sprejemom dotedanjih dokaznih sklepov,

pregledom dokumentacije in branjem izpovedb strank. Že takrat bi

moral opozoriti na še kak dokaz, ki ni bil omenjen oziroma prebran.

Zaslišanim pričam je sicer postavil nekaj vprašanj in dobil odgovore,

dopolnitev postopka zaradi razjasnitve nejasnosti ni zahteval, to

problematizira šele v pritožbi. Zavrnitev nadaljnjih dokazov ne

pomeni ne bistvene kršitve, vplivala pa tudi ni na pomankljivosti pri

ugotavljanju odločilnih dejstev. Pri tem pritožba niti ne pojasni,

kdaj je bila priča sploh predlagana za zaslišanje in o čem naj bi

izpovedovala. Zavrnitev nepotrebnih dokazov, za katere sodišče misli,

da niso potrebni za odločbo, zavrne in navede v sklepu razloge

zavrnitve - drugi odstavek člena 287 Zakona o pravdnem postopku -

ZPP. Zavrnitev nepotrebnih dokazov ni redkost pravdnih postopkov,

njihovo selekcijo opravi sodišče glede na potrebe, ki jih narekuje

sam postopek. Številni dokazi, s katerimi se tožnik prikazuje v

sijaju renomiranega in v tujini priznanega strokovnjaka pri zaščiti

arheoloških ostalin gotovo ne štejejo med take potrebne dokaze, kajti

pri izpolnitvi obveznosti iz obligacijskopravnega razmerja je moral

tožnik kot izvajalec delovati kot dober gospodarstvenik. Od

preštevilnih vloženih pripravljanih spisov tožnika velja opozoriti na

tistega z dne 18.02.2003 z več kot 100 listinskimi dokazi, od katerih

so le redki zgolj na eni strani. Vseh teh dokazov in številnih drugih

seveda ni mogoče obravnavati individualno. Vsi tudi ne morejo v enaki

meri vplivati na spodnjo praemisso sodniškega silogizma. Nekaterih

dokazov, kot je ugotovljeno že v izpodbijani sodbi, ko gre za

toženčeva naročila dodatnih del, pa tožnik vendarle ni predložil,

vendar bo o njih govora kasneje.

Kot primer nejasnosti in nasprotij razlogov sodbe pritožba citira

pasus na str. 3 sodbe, srednjega dela četrtega odstavka, ki glasi:

pravna podlaga razmerja, katerega obstoj je med strankama očitno

nesporen in je privedlo do tega, da je tožnik nesporno dobil plačano

805.630,00 SIT za idejno zasnovo, arhitekturo in projektantski nadzor

nad prvo fazo izvedbenih del, tako sodišču ni znana. Formulacija tega

stavka je sicer nekoliko zapletena, njen smisel pa dovolj nazoren

glede nespornosti plačila omenjenega zneska iz razmerja, ki nima

pokritja v pismeni pogodbi, s katero bi stranki definirali medsebojne

pogodbene obveznosti. Ne v tem, ne v drugih pavšalno očitanih

primerih ne gre za nasprotja ne med razlogi samimi, ne med njimi in

listinami in izvedenimi dokazi. Tudi drugih tovrstnih kršitev, ki se

respektirajo uradoma pregled zadeve ni pokazal.

Nepristranska ocena dejanskih ugotovitev tudi ne kaže podobe

pomanjkanja razlogov o relevantnih odločilnih dejstvih, ki bi jih

sicer moral dokazati tožnik in v tem pogledu pritožbeno sodišče

soglaša s sprejeto dokazno oceno, da tožnik naročil za dodatna dela

preko tistih iz pogodbe z dne 21.06.2000 ni dobil, k poglavitnim

pritožbenim trditvam, ki taki oceni nasprotujejo, pa naslednje:

Pogodba o zaščiti in predstavitvi rimske opekarske peči z dne

21.06.2000 je po definiciji del, ki jih je z njo prevzel tožnik kot

izvajalec, pogodba o delu iz člena 600 Zakona o obligacijskih

razmerjih - ZOR, ki je odločilen za razrešitev tega pravnega

razmerja, segajočega pred uveljavitvijo Obligacijskega zakonika - OZ,

ne pa določila gradbene pogodbe, ki je le nadgraditev pogodbe o delu

(glej prvi odstavek člena 630 ZOR). V pogodbi (njen sestavljalec je

tožnik sam) je v drugem odstavku člena 9 vpisana klavzula na ključ,

kar pomeni izračun z izrecnim jamstvom, torej po cenah iz predračuna,

ki je sestavni del pogodbe (a ga ni v spisu). Pomen izračuna z

izrecnim jamstvom definira prvi odstavek člena 624 ZOR tako: če je

bilo plačilo dogovorjeno na podlagi izračuna z izrecnim jamstvom

prevzemnika posla za njegovo pravilnost, ta ne sme zahtevati večjega

plačila, celo, če je v posel vložil več dela in če je izvršitev

terjala večje stroške, kot je pričakoval. Z vsemi tremi računi,

priloženimi k predlogu za izvršbo, tožnik zaračunava stroške, ki so

mu nastali in so višji od tistih v pogodbi ter bi bili upravičeni le

v primeru, če bi mu jih naročil naročnik, tožnik. Med temi

nadaljnjimi stroški so posebej problematični tisti v računu št. za

štirikratno potovanje na otok in brez pojasnila njihove koneksnosti s

prevzetimi deli. V času sklenitve pogodbe (ki šteje kot gospodarska)

bi tožnik kot dober gospodarstvenik moral predvideti tudi ovire, ki

bi lahko povzročile zastoj pri pravočasni in pravilni izpolnitvi

prevzetih obveznosti, zlasti zato, ker je bil s stanjem seznanjen že

pred sklenitvijo pogodbe, kar kaže njegov račun št. z dne 08.10.1999,

s katerim je tožencu zaračunal 805.630,00 SIT za zasnovo zaščite,

arhitekturo in nadzor. Tudi betonski obod je bil izdelan pred

sklenitvijo pogodbe. Tožnik na drugi strani tudi ni dokazal, kot

ugotavlja že izpodbijana sodba, da je med izpolnitvijo pogodbenih

obveznosti prišlo do neizogibnih in nepredvidenih del, zato mu

toženec teh zaračunanih del z računi ni dolžan plačati. Toženec je

zaradi zapletov s tožnikom tega obvestil o razdrtju pogodbe in odtlej

novih del ni naročal, čeprav mu jih je tožnik sugeriral. Med taka

naročila ne sodi niti toženčev poziv k pripravi dokumentacije za

pridobitev gradbenega dovoljenja, ker bi tožnik kot arhitekt moral na

to zakonsko zahtevo toženca opozoriti že pred sklenitvijo pogodbe

21.06.2000.

Kot nepredvideni stroški ne štejejo niti vsi zapleti s sanacijo

drenaže in kanalizacije, ki bi mogli biti aktualni šele pri

obravnavanju tožnikove nekajletne prekoračitve pogodbenega roka, ki

je potekel 30.10.2000, objekt pa je bil nared za prevzem šele v letu

2004. Višje plačilo od izračuna z izrecnim jamstvom iz pogodbe bi

tožnik kot izvajalec lahko terjal le v primeru spremembe pogodbe o

delu zaradi spremenjenih okoliščin, kakršen je predviden v prvem

odstavku člena 133 ZOR in bi moral pri tem dokazati, da gre za

nepredvidena, nepredvidljiva dela, zaradi katerih pogodba ne ustreza

več pričakovanjem pogodbenih strank. Tako spremembo pogodbe bi tožnik

težko dokazal, glede na njegovo udeležbo v predhodni fazi, za katero

mu je tožnik plačal omenjenih 805.630,00 SIT in da za pojav podtalne

vode na dnu arheološkega eksponata, ki je dejansko vplivala na

zastoje pri izgradnji, ni vedel, ali mogel računati. Zato se pritožba

brez uspeha sklicuje na toženčeva naročila zaračunanih del, ker teh

navedb ne dokumentira s konkretnimi listinami, ki bi izvirale od

toženca. Tako stanje je nazorno pojasnjeno tudi v izpodbijani sodbi,

denimo na str. ob koncu strani, takole: "Nenazadnje pa je tožnik ob

sklenitvi pogodbe z dne 21.06.2000 bil seznanjen s stanjem na

gradbišču, saj je že pred tem sodeloval pri projektu. Tako izhaja iz

izpovedi zaslišanih prič, zlasti, ki je podpisala obravnavano pogodbo

arheologinje toženca. Zahtevek tožnika po računih št. in, v skupni

višini 1,949.415,16 SIT z obrestmi, je tako brez pravne podlage in ga

je zato potrebno zavrniti.

S temi in dosedanjimi razlogi je mogoče pojasniti tudi zavrnitev med

pravdo povečanega tožbenega zahtevka v znesku 506.549,00 SIT in

razlogi izpodbijane sodbe v zvezi z zavrnitvijo tega dela. Tožnikovo

naročilo za pregled ZRMK (Zavod za raziskavo materiala in

konstrukcij) brez odobritve toženca kot naročnika posla, v fazi, ko

je bil tožnik že v izpolnitveni zamudi, ki jo je na tak način še

podaljšal, bremeni tožnika samega, saj ta pregled ni bil nujno

potreben in je z njim tožnik le dal duška svoji vnemi prepričevanja

toženca, da je imel prav. Da je bila kanalizacijska cev, ki je

potekala skozi prostor zaščitenega objekta, popolnoma uničena, se je

vedelo že pred poročilom o pregledu zatečenega gradbenega stanja te

inštitucije z dne 27.10.2000. Za izvedbo prevzetih del po pogodbi to

poročilo ni odločilno.

Del stroškov skladiščenja stekla je toženec že poravnal po nanj

izstavljenem računu, čeprav je tožniku dal na voljo prostor v delu

ptujskega gradu za skladiščenje stekla, vendar tožnik ni pokazal

pripravljenosti zmanjšanja stroškov skladiščenja pri tretji osebi.

Tudi strošek rezanja betona je bil zaračunan tožencu, saj je nanj

izdana faktura, ki jo je tudi plačal, tako da toženec tega stroška ni

dolžan plačati dvakrat, tožniku pa posebej še zato, ker je v času

sklenitve pogodbe mogel predvideti tudi rezanje odvečnega dela

betona, saj je bil seznanjen z gradnjo betonskega oboda, ki ga je

navsezadnje sam predvidel v idejnem projektu.

Tudi preizkus uporabljenega prava ni pokazal nepravilnosti ne pri

povzemanju določbe 624 ZOR, ne preostalih določb pogodbe o delu in

torej ni razlogov za predlagano poseganje v izpodbijano odločitev, ki

je potrjena po členu 353 ZPP. Zavrnitev pritožbe v glavni stvari je

vplivala tudi na nepriznanje akcesorij.