VSK sklep I Cpg 252/2004

Pritožbi tožene stranke se ugodi, sodba sodišča prve stopnje
se v izpodbijanem delu r a z v e l j a v i in se zadeva v
tem delu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: 1.) toženi

stranki naložilo, da mora v 15 dneh plačati tožeči stranki

znesek 5.000,00 USD z obrestmi, kot jih Banka priznava za

ameriške dolarje, vezane nad enim letom, od 1.1.1995 do

plačila, pri čemer od 1.1.2002 ne več kot 8 % letno, ter

znesek 850.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

10.3.2004 do plačila; 2.) zavrnilo višji tožbeni zahtevek;

3.) toženi stranki naložilo, da mora v roku 15 dni povrniti

tožeči stranki nadaljnje pravdne stroške v znesku 338.812,20

SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10.3.2004 do plačila.

Proti navedeni sodbi je v delu, v katerem je bilo zahtevku

tožeče stranke ugodeno, tožena stranka po svojem

pooblaščencu vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov

in predlagala njeno spremembo tako, da pritožbeno sodišče

tožbeni zahtevek v celoti stroškovno zavrne, podrejeno pa,

da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvemu sodišču v ponovno

sojenje. V pritožbi opozarja, da sodba pravi, da je sodišče

v dokaznem postopku prebralo listine in zaslišalo tožnika in

priči T. in M., nikjer pa ni zapisano, da je tudi vpogledalo

kopijo fotografije stopnice, kar pomeni, da je ni in zato ta

materialni dokaz pravno ne obstaja, sodišče pa ga v

obrazložitvi sodbe vendarle uporablja in na njem gradi

odgovornost tožene stranke. Pa tudi sicer je vrednost

omenjene kopije fotografije enaka ničli, ker sploh ni

razločna in tudi ne more imeti dokazne vrednosti, kot je

povedal poveljnik ladje (priča T.), je tako fotografijo

mogoče narediti na katerikoli ladji, saj so ladijske

stopnice delane po standardu in so vse več ali manj enake.

Pomenljivo pa je to, da sodišče povsem nekritično ocenjuje

ta dokaz, ki je priložen v fotokopiji, ne da bi zahtevalo

original fotografije, iz katerega pa bi se lahko z detajlno

obdelavo res videlo, ali sploh drži tožnikova trditev, da je

bila stopnica preperela in ali se je sploh vdrla. Po

izpovedbi priče M. naj bi original te fotografije imel

tožnik, pa je kljub temu ni vložil v spis, očitno iz

razloga, ker se je bal, da bi razkrinkali njegovo

špekulativno igro. Da gre za dogovor med tožnikom in M. je

lepo razvidno tudi iz njunih izpovedb, ki se nanašajo na

fotografije in original. Tožnik je izjavil, da je

fotografije in film izročil Z. in da so se izgubile (?),

kopije pa je prejel po pošti naknadno od M., kar pa ne drži,

ker je M. izjavil, da je vse fotografije tožniku izročil že

v Maleziji, kjer jih je razvil. Priča M. je bil očitno le

nagovorjen, da tožniku pomaga s konstruktom fotografije, ki

jo je lahko naredil bodisi priča ali tožnik kjerkoli in

kadarkoli, kar potrjuje tudi pričina izjava, da se ne

spominja, ali mu je tožnik po nezgodi opisal sam potek in

kraj nezgode (bal se je, da bi se po nepotrebnem zapletel).

Na podlagi nejasnega materialnega dokaza in spornosti

izpovedbe priče M. je neutemeljena sodna ugotovitev, da sta

bila tako tožnik in priča "prepričljiva", da jima gre

verjeti in na tej podlagi temeljiti sodbo. To še zlasti iz

naslednjih razlogov, ki pa res prepričljivo govorijo v prid

toženi stranki: Prijava nesreče pri delu jasno in glasno

citira dejstvo, da je tožniku "zdrsnilo" in ne omenja

nobenega zloma stopnice. Prijava je uradni dokument in

doslej se še v dolgoletni praksi tožene stranke oz. plovbe

ni zgodilo, da bi sodišče (do sedaj Delovno) ugotovilo, da

je katerakoli prijava vsebovala neresnične objektivne

podatke. Gre za to, da se prijava sestavi na licu mesta,

torej na morju, daleč od sedeža tožene stranke. Predmetno

prijavo je podpisal poveljnik T.(tudi priča) in 1. oficir

palube J.H., ki ga je sprva tožnik predlagal za pričo, potem

pa je ta predlog umaknil, ker je očitno dobil informacijo,

da bo povedal tako kot je zapisano v prijavi nesreče in kar

je tudi edino logično. Poveljnik (priča T.) je jasno

povedal, da ob predmetnem škodnem dogodku stopnice na ladji

niso imele nobenega defekta, še več, niso ga imele ves čas

pričinega poveljevanja na tej ladji (vendar ga je sodišče s

svojim rezoniranjem totalno degradiralo kot kakega

šolarčka). Poleg tega je poveljnik T. izpovedal tudi to, da

bi mu moral tožnik ob nezgodi podati izjavo in tudi navesti

priče (torej bi tedaj moral navesti pričo M., dejstvo, da se

je stopnica "vdrla" in da je on fotografiral stopnice), pa

očitno tega ni povedal, kar izhaja tudi iz izpovedbe samega

tožnika. Še več, T. je povedal, da je prijava nesreče pri

delu z dne 4.5.1994 napisana na podlagi tožnikove ustne

izjave. Celotno zadevo je treba ocenjevati skozi koncept

pomorskega prava in pomorske prakse (gre za pomorski spor)

in je zato potrebno upoštevati določene pomorske standarde

in običaje, to je, da je poveljnik ladje "komandant" z

določeno avtoriteto, ki se spoštuje in priznava. Tožena

stranka s tem ne misli, da ni mogoče poveljniku kontrirati,

tudi to je možno, toda morajo biti res izkazani materialni

in prepričljivi argumenti, ki pa jih v tem primeru ni. Tudi

"spričevalo o klasi" z dne 9.5.1994 je sodišče degradiralo

kot da je to neki brezvredni papir, čeprav gre za najbolj

fundamentalni dokument o lastnosti ladje, ki ga izvajajo za

to specializirane institucije in za tem dokumentom stojijo.

Glede na datum izdaje navedenega dokumenta je jasno, da

stopnica ni mogla biti "preperela", saj je rjavenje

dolgotrajen proces. Sporne pa so tudi okoliščine v zvezi s

tožnikovo diagnozo in posledicami. Tožnik vtožuje poškodbo

levega zapestja, kar dokazuje tudi prvo zdravniško

spričevalo iz S.. Iz zdravniškega spričevala z dne 17.5.1994

in odpustnega lista z dne 18.5.1994 pa izhaja poškodba desne

roke, nakar potem izvedenec, ki ga je najel sam tožnik, in

ki ga tožena stranka ne priznava, ponovno ugotavlja poškodbo

leve roke. Oba citirana zdravniška dokumenta sta uradni

listini, ker ju je izdala medicinska ustanova in ni mogoče

njune dokazne vrednosti ovreči, zlasti ne s privatno

listino, ki jo je predložil tožnik in v kontekstu procesne

situacije, ko je tožnik umaknil dokazni predlog za

imenovanje sodnomedicinskega izvedenca, ki bi vse te

kontradiktorne elemente lahko razčistil. Ker tožnik ni

vztrajal pri tem predlogu, ne bi smelo sodišče vseh teh

okoliščin sedaj šteti v tožnikovo korist, saj se potem

izkaže, da je za vse tožnike bolje, da sploh ne predlagajo

sodnega izvedenca. Ker je zakon enak za vse, je taka sodna

praksa nevarna in nesprejemljiva, zato je sodišče tudi v tem

pogledu kršilo procesno pravo in razsodilo o imaterialni

škodi brez ustreznega dokaza, torej kar na tožnikovo besedo.

Pritožba tožene stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožba utemeljeno

opozarja, da je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi

zaključilo, da je tožnik upravičen do odškodnine zaradi

poškodbe leve roke, ki jo je utrpel na ladji tožene stranke,

in se je pri ugotavljanju dejstva o tem, kakšno poškodbo je

utrpel tožnik, oprlo med drugim tudi na del medicinske

dokumentacije, v kateri pa poškodba tožnikove leve roke ni

navedena; gre za izvid Splošne bolnišnice C. z dne 17.5.1994

(priloga A 5), v katerem je govora o "obsežnem hematomu

zapestja in hrbtišča desne roke", ter za odpustni list

Zdravstvenega centra C. z dne 18.5.1994 (priloga A 6), kjer

je opisana ravno takšna poškodba desne roke. O odločilnem

dejstvu (vrsti tožnikove poškodbe) je torej v razlogih

izpodbijane sodbe nasprotje med tem, kar je ugotovilo

sodišče prve stopnje in med samimi listinami, na katere se

je pri tem oprlo. Ker gre za kršitev absolutne narave po 14.

tč. 2. odst. 339. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), je

moralo pritožbeno sodišče že iz tega razloga pritožbi tožene

stranke ugoditi, sodbo v izpodbijanem delu razveljaviti in

zadevo vrniti v ponovno odločanje (354. čl. ZPP), pri

katerem bo moralo sodišče prve stopnje razčistiti neskladje

med tožbenimi trditvami o tožnikovi poškodbi in listinami,

ki naj bi zatrjevano poškodbo dokazovale. Pri ponovnem

odločanju pa bo moralo upoštevati tudi okoliščino, da

trditve o vrsti tožnikove poškodbe in o oblikah

(nepremoženjske) škode, ki jih je tožnik zaradi tega utrpel,

dokazno bremenijo tožnika, vendar pa slednji kljub temu ni

plačal predujma za izvedbo dokaza z izvedencem medicinske

stroke, zaradi česar takšen dokaz ni bil izveden. Čeprav je

sodišče prve stopnje v zvezi z ugotavljanjem višine

nepremoženjske škode navedlo, da se je oprlo na tožnikovo

medicinsko dokumentacijo in njegovo zaslišanje, je iz

izpodbijane sodbe razvidno, da je upoštevalo tudi mnenje dr.

H.S., ki ga je ta izdelal po tožnikovem naročilu pred

obravnavano pravdo (in uporabi katerega je tožena stranka

nasprotovala). Pri tem je sodišče prve stopnje sicer

zapisalo, da je ta dokaz presojalo tako kot vsak drug dokaz,

ne pa v funkciji, ki ga ima po zakonu, vendar pa pri tem ni

pojasnilo, v čem se je uporaba tega mnenja dejansko

razlikovala od tistih primerov, ko sodišče v postopku

uporabi neko mnenje v funkciji izvedenskega mnenja po ZPP

(243. čl. in nasl.).

Pritožba pa končno tudi utemeljeno opozarja na nezanesljivo

dokazno oceno v zvezi z ugotovljenimi okoliščinami, v

katerih naj bi prišlo do tožnikove poškodbe; v navedeni

smeri je sodišče prve stopnje zaslišalo tožnika in priči M.

ter T., vpogledalo je fotografije stopnic, na katerih naj bi

se tožnik poškodoval (ki so sicer nerazločne in ni razvidno,

da gre za posnetek ravno tistih stopnic, na katerih naj bi

se poškodoval tožnik), ter prijavo nesreče pri delu s

priloženo izjavo poveljnika T. in spričevalo o klasi za

ladjo z dne 9.5.1994. Zaključek o tem, da naj bi do

tožnikove poškodbe prišlo zato, ker se je tožniku vdrla -

preperela - stopnica na ladji, pa je napravilo na podlagi

izpovedb tožnika in priče M., za kateri je menilo, da sta

prepričljivi. Pri tem pa se ni opredelilo do drugačnega

opisa okoliščin, v katerih naj bi prišlo do tožnikove

poškodbe, ki so razvidne iz prijave nesreče pri delu,

priložene izjave poveljnika ladje T. ter njegove izpovedbe

(da naj bi tožniku zdrsnilo na ladijskih stopnicah). Gre

namreč za to, da mora o tem, katera dejstva šteje za

dokazana, odločiti sodišče na podlagi vestne in skrbne

presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na

podlagi uspeha celotnega postopka (8. čl. ZPP), v

obravnavanem primeru pa je očitno takšna celovita ocena vseh

dokazov izostala.