VSM sklep I Cp 2741/2005

Pritožba se zavrne in p o t r d i sklep sodišča prve
stopnje.

V I. točki izpodbijanega vmesnega sklepa je sodišče prve

stopnje odločilo, da se šteje, da sta bili obe kupni

pogodbi z dne 17.6.1960, sklenjeni med pravnim prednikom

prvopredlagatelja in drugopredlagateljico kot

prodajalcema in kot kupcem, sklenjeni zaradi grožnje

državnega organa in predstavnika oblasti, s čimer je

smiselno odločilo, da je za na podlagi teh prodajnih

pogodb prodano premoženje podan temelj za

denacionalizacijo iz 5. člena Zakona o denacionalizaciji

(ZDen). V II. točki izpodbijanega sklepa pa je sodišče

prve stopnje zavrnilo predlog za denacionalizacijo

nepremičnin, ki so prešle v državno last na podlagi

kupne pogodbe z dne 1.12.1977, sklenjene med

prvopredlagateljem, drugopredlagateljico ter sinom

drugopredlagateljice in bratom prvopredlagatelja kot

prodajalci in kot kupcem, saj je bila slednja pogodba

sklenjena v času, ki presega časovni okvir, ki ga za

denacionalizacijo določa zakon. Odločitev o ostalih

vprašanjih denacionalizacije je sodišče prve stopnje v

III. točki izpodbijanega sklepa pridržalo za končni

sklep.

Zoper II. točko citiranega sklepa se pravočasno

pritožuje predlagatelj iz pritožbenega razloga zmotne

uporabe materialnega prava s pritožbenim predlogom na

spremembo izpodbijanega sklepa v smeri ugoditve predlogu

za denacionalizacijo tudi v tem delu. Navaja, da je

sodišče prve stopnje sicer pravilno ugotovilo dejansko

stanje, da sta bila lastnika žage zaradi večkratnih

odločb o prepovedi obratovanja dne 17.6.1960 prisiljena

skleniti dve prodajni pogodbi za prodajo objekta žage.

Ker pa je tako prodani objekt žage tvoril funkcionalno

neločljivo celoto s parcelama številka, ki sta bili

prodani na podlagi prodajne pogodbe z dne 1.12.1977, in

ker po prodaji žage te parcele niso bile več v posesti

predlagateljev, je bila tudi prodajna pogodba iz leta

1977 posledica kontinuirano izvajane grožnje iz leta

1959 (odločba o prepovedi obratovanja žage z dne

30.12.1959), zato je tudi zanjo podan isti temelj za

denacionalizacijo iz 5. člena ZDen. Slednji je prav tako

kot pri prodajni pogodbi iz leta 1960 še znotraj

časovnega okvira, ki ga za denacionalizacijo v 4. členu

predpisuje ZDen.

Odgovor na pritožbo ni vložen.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve v

smislu drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem

postopku - ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona ter v

okviru v pritožbi uveljavljanih pritožbenih razlogov

zaključuje, da je sodišče prve stopnje v izpodbijanem

sklepu pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa

ni zagrešilo po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev

procesnih pravil. Zato sodišče druge stopnje v celoti

povzema pravilne razloge v izpodbijanem sklepu, v zvezi

s pritožbeno grajo zmotne uporabe materialnega prava pa

še dodaja:

5člen ZDen, ki kot temelj za denacionalizacijo

uzakonja primer, ko so stvari ali premoženje osebe

prešle v državno last na podlagi pravnega posla,

sklenjenega zaradi grožnje, sile ali zvijače državnega

organa ali predstavnika oblasti, sicer po jezikovni

razlagi ni vezan na časovni okvir iz 4. člena ZDen.

Vendar pa v skladu s pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča z

dne 22. in 23.6.1993 podlaga iz 5. člena ZDen velja za

tiste pravne posle, ki so bili sklenjeni v času

veljavnosti predpisov, zajetih v 3. in 4. členu ZDen.

Nobenega razloga namreč ni, da časovna meja, določena za

predpise o podržavljenju, ne bi veljala tudi za

podržavljenja na podlagi pravnih poslov. Podržavljenja

lastnine s pravnimi posli, sklenjenimi zaradi grožnje,

sile ali zvijače, niso povzročala nič manj krivic kot

podržavljenja na podlagi odločb državnih organov.

Splošne družbene razmere po uveljavitvi ustave SFRJ iz

leta 1963 (časovna meja po 4. členu ZDen) so prinesle

okoliščine, v katerih podržavljenja (po oceni

zakonodajalca) niso bila več krivična. Iste družbene

razmere so nedvomno fizičnim osebam omogočale uspešno

izpodbijanje pravnih poslov, sklenjenih z napako volje.

Zato je bilo po pravnem mnenju Vrhovnega sodišča

historično gledano utemeljeno vezati čas sklenitve

pravnih poslov iz 5. člena ZDen na veljavnost predpisov,

ki so našteti v 3. in 4. členu ZDen.

Po pravkar obrazloženem so lahko po 5. členu ZDen

podlaga za denacionalizacijo le tisti pravni posli, ki

so bili sklenjeni v času veljavnosti predpisov, zajetih

v 3. in 4. členu ZDen. 4. člen ZDen določa splošni

časovni okvir, po katerem so ne glede na veljavnost

taksativno navedenih predpisov iz 3. člena ZDen

upravičenci do denacionalizacije tudi osebe, ki jim je

bilo premoženje neodplačno podržavljeno na podlagi

predpisa, izdanega do uveljavitve ustave SFRJ iz leta

1963. V letu 1977 sklenjena prodajna pogodba med take

pravne posle zato ne spada, kot pravilno zaključuje že

sodišče prve stopnje. Pri tem ni slediti v pritožbi

zatrjevanemu, da je podržavljenje s prodajno pogodbo z

dne 1.12.1977 prodanih nepremičnin nastopilo že z

odločbo o prepovedi obratovanja z dne 30.12.1959. Taka

razlaga je namreč mnogo preširoka in tudi v nasprotju z

listinami - prodajno pogodbo iz leta 1977, iz katere

povsem jasno izhaja, da sta predlagatelja navedeno

nepremičnino prodala. Navedena prodajna pogodba,

sklenjena leta 1977, torej po uveljavitvi ustave iz leta

1974, pa nikakor ne more biti več obremenjena s silo,

zvijačo ali grožnjo v smislu 5. člena ZDen. Sodišče

druge stopnje sicer verjame, da sta zaradi odločbe o

prepovedi obratovanja žage iz leta 1959 in posledično

leta 1960 prisilno sklenjenih prodajnih pogodb o prodaji

žagarskega obrata in žagarske opreme, parceli št., ki

sta bili s prodanimi stvarmi funkcionalno povezani, za

predlagatelja izgubili ekonomsko in funkcionalno

vrednost, zaradi česar se je le-ta leta 1977 odločil ti

dve parceli prodati. Tako oddaljena in posredna povezava

med ugotovljeno grožnjo in prisilo državnega organa leta

1959 in 1960 ter sklenjeno prodajno pogodbo leta 1977 pa

tudi ne more utemeljevati zahteve za denacionalizacijo,

kot se materialnopravno zmotno zavzema pritožnik.

Po obrazloženem je sodišče prve stopnje pritožbo

zavrnilo in potrdilo sklep sodišče prve stopnje. Pri

odločitvi se je oprlo na 2. točko prvega odstavka 365.

člena ZPP.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla,

ker jih pritožnik ni priglasil.