VSL sodba II Cp 2554/2005

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (obsodilnem delu) potrdi
sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu

zahtevku na ugotovitev neveljavnosti in ničnosti darilnih pogodb z

dne 6.2.1997, v razmerju do tožnika za njegovo odškodninsko terjatev

in da zato drugotoženka kot dedinja umrlega toženca tožniku odgovarja

za odškodninsko terjatev s premoženjem, vpisanim pod vl. štev. a in

b k.o. Š.. Ugodilo je nadalje tožbenemu zahtevku, po katerem je

drugotoženka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 3.100.000,00

SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.2.2005 dalje do plačila,

vse v 15 dneh pod izvršbo. Toženkama je še naložilo, da plačata

tožeči stranki stroške v znesku 969.629,00 SIT, in sicer od tega

zneska prvotoženka znesek 236.493,00 SIT in drugotoženka znesek

733.136,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10.2.2005, v 15

dneh, pod izvršbo. V preostalem delu je zavrnilo tožbeni zahtevek.

Proti navedeni sodbi se pritožujeta toženki. Uveljavljata pritožbena

razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne

uporabe materialnega prava. Predlagata, da se pritožbi ugodi,

izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v

ponovno sojenje, tožeči stranki pa naloži, da toženima strankama

povrne pritožbene stroške, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva

izdaje sodbe sodišča druge stopnje do plačila. Poudarjata, da je

pokojni K. V. sklenil darilni pogodbi, ker je bil hudo bolan in je

želel poskrbeti za svojo hčer, ki je tedaj vpisala prvi letnik

fakultete in ji na ta način omogočiti, da konča študij, česar glede

na prognozo bolezni ne bi dočakal. Pogodbi je sklenil teden potem, ko

je izvedel za svojo bolezen. Logično je, da tako bolan človek želi

poskrbeti za svoje premoženje. Tudi notar A. D. je zaslišan kot priča

potrdil, da je bil videti K. V. hudo bolan in da je dobil vtis, da

je slednji želel urediti premoženjska razmerja. Razen tega bi morala

dedinja plačati davek na prenos lastninske pravice, pri darilni

pogodbi pa je davka oproščena. Pokojni torej ni imel namena

oškodovati tožnika. Ni mogoče tudi pritrditi zaključku, da je bilo

njegovo ravnanje v nasprotju z 12. členom ZOR in temeljnimi načeli

obligacijskega prava. Posledično je nepravilno uporabljena določba

280člena in predvsem 3. odstavka 281. člena ZOR. Tožnik in pokojni

tudi nista mogla vedeti ob vložitvi tožbe, kakšen bo izzid te

pravde, ki bi se lahko končala tudi z zavrnitvijo tožbenih zahtevkov.

Zato sodišče ne bi smelo spornih nepremičnin šteti v zapuščino in

tožniku prisoditi višjo odškodnino, za katero naj drugotoženka

odgovarja tudi z nepremičninami, katere ji je oče podaril. Sodišče je

premalo tudi upoštevalo izpovedbe prič D. H. in S. H. in obeh toženk.

Slednji sta izpovedali, da pokojni ni bil agresiven človek in da so

večkrat slišale tožnika, kako je pokojnemu grozil, ga klicaril po

telefonu in izzival. Priči pa sta povedali, da sta takrat slišali

kričanje in govoriti P.: "pusti ga Janko, ne ga, pusti ga". D. H. je

tudi dodala, da da ji je pokojni naslednji dan kazal modrice na

kolenu in v predelu pasu. Iz zapisnikov zdravstvene inšpekcije in

zdravstvenega inšpektorata izhaja tudi, da je tožnik priznal, da sta

bila s pokojnim v sporu zaradi kanalizacije. Dogodek se torej ni

odvijal tako, kot je ugotovilo sodišče s prvo sodbo, temveč je šlo

za medsebojni obračun. Ni izključena možnost, da je tudi tistega

večera tožnik pokojnega izprovociral in s tem prispeval k nastanku

škodnega dogodka. Zato bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi

tožnikov delež k nastanku škode v skladu z določbo 192. člena ZOR in

tožniku priznati nižjo odškodnino. Odškodnina zaradi zmanjšanja

življenjskih aktivnosti pa je tudi sicer previsoka glede na podobne

primere iz sodne prakse. Toženki grajata tudi stroškovni del sodbe.

Ugotovitev sodišča da je uspeh tožeče stranke v prvem postopku 77,35

%, uspeh toženih strank pa 22,65 %, je v nasprotju s prvo sodbo, iz

katere je razvidno, da je tožnik uspel le s 18,86 %, toženki pa z

81,14 %. Znesek v višini oziroma navedeni procent pa je sodišče nato

napačno prištelo k stroškom, ki so nastali v ponovnem postopku. V

ponovnem postopku bi moralo sodišče prve stopnje upoštevati le

stroške, ki so nastali do izdaje sodbe sodišča prve stopnje. Le ti

znašajo 157.219,00 SIT, za toženki pa 45.293,00 SIT. Po pobotanju

navedenih zneskov bi morali toženki tožniku plačati le 111.926,00 SIT

in ne zneska 969.629,00 SIT.

Pritožba ni utemeljena.

Dejanskih ugotovitev, ki se nanašajo na temelj tožbenega zahtevka,

torej tudi na potek škodnega dogodka in v zvezi z njim na ravnanje

povzročitelja škode in oškodovanca, toženki ne moreta več izpodbijati

s pritožbo. Da je pokojni K. V. poškodoval tožnika, pri čemer slednji

ni izzival in ni napadel pokojnega, kot nasprotno tudi v tej pritožbi

še zatrjujeta toženki, je bilo namreč že pravnomočno ugotovljeno s

sodbo prvostopnega sodišča z dne 1.2.2001, ki je bila potrjena s

sodbo pritožbenega sodišča z dne 24.4.2002, ki je tako dokazni oceni

o poteku škodnega dogodka kot tudi posledični materialnopravni

pravilni ugotovitvi o izključni povzročiteljevi odgovornosti za

nastalo škodo, pritrdilo. Na podlagi pravnomočne odločitve je torej

izključena uporaba določbe 192. člena ZOR o oškodovančevi deljeni

odgovornosti, na katerega se pritožnici ponovno sklicujeta. Zato v

tem postopku pritožbeno sodišče tudi ni moglo več upoštevati

pritožbenih sklicevanj na izpovedbe prič H. ter obeh toženk, kot tudi

ne sklicevanj na zapisnika zdravstvene inšpekcije in zdravstvenega

inšpektorata.

Določba 3. odstavka 281. člena ZOR uzakonja pravno fikcijo, da je pri

neodplačnih razpolaganjih dolžnik vedel, da s takšnim razpolaganjem

škoduje upnikom. Na takšno razumevanje zakonske določbe kaže samo

besedilo navedene določbe, ki drugače kot predhodna določba 2.

odstavka istega člena uporablja besedici da "se šteje", da je dolžnik

vedel, da škoduje upnikom, in ne da se zgolj "domneva" (besedilo

drugega odstavka). Škodovalni namen je torej ob navedeni jezikovni in

sistemski razlagi izkazan po sili zakona in ga zato v pravdi ni

potrebno dokazovati oziroma obstoja te uzakonjene okoliščine na

drugi strani toženec tudi ne more izpodbiti. Zato se je sodišče prve

stopnje po nepotrebnem ukvarjalo z ugotavljanjem ali je izkazan tudi

obdarovalčev škodovalni namen ob sklenitvi spornih darilnih pogodb, s

katerim je v korist drugotoženke razpolagal s svojimi nepremičninami.

Tako so pritožbeni očitki oziroma trditve, ki poskušajo omajati sicer

povsem pravilno oziroma prepričljivo dokazno oceno prvostopnega

sodišča o tem, da je pokojni K. V. vedel oziroma mogel vedeti, da

škoduje tožniku, ki se glede na vrednost zapuščine ne bi mogel v

celoti poplačati za prisojeno odškodnino iz zapustnikovega premoženja

v tej pravdi, tudi pravno nepomembni. Bistvena je zgolj neizpodbijana

ugotovitev prvostopnega sodišča, da je pokojni povzročitelj škode

sklenil sporni darilni pogodbi in na njuni podlagi v korist

drugotoženke odsvojil svoje nepremičnine, zaradi česar ni imel več

dovolj sredstev za poplačilo odškodnine, ki pripada tožniku.

Primerna je tudi višina izpodbijane prisojene odškodnine za duševne

bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Po ugotovitvah

prvostopnega sodišča je tožnik praktično popolnoma slep na desno oko

zaradi česar trpi številne omejitve, naštete v izpodbijani sodbi (vid

je zmanjšan za 9,7 desetin in je zato podana 37,7 % invalidnost;

tožnik nima globinskega vida in ni več sposoben za dela, ki zahtevajo

globinski, prostorski vid; težje presoja razdalje med objekti v

globino, kar ga ovira pri vsakdanjih delih; okrnjena je športna

aktivnost pri vseh športih z žogo in drugih dejavnostih, ki zahtevajo

dvigovanje in sklanjanje ter skakanje; otežkočeno je kolesarjenje;

pri delu, ko dvigne kakšno stvar začuti bolečino; če zakrije zdravo

oko ne vidi predmeta tako razločno, da bi ga lahko prepoznal).

Oškodovančeva starost sedemintridesetih let ob nezgodi pa izkazuje,

da bo oškodovanec še precejšen del svojega delovnega življenja trpel

vsakodnevno nedvomno hude duševne bolečine, kar vse opravičuje odmero

celotnega zahtevanega zneska 3.000.000,00 SIT iz tega naslova.

Merila in kriteriji iz 200. člena ZOR oziroma v skladu z njimi

ustaljena sodna praksa bi celo terjala odmero nekoliko višje

odškodnine.

Sodišče prve stopnje je torej pri odločanju o zahtevku za

izpodbijanje pravnih dejanj povzročitelja škode pravilno in v

zadostnem obsegu ugotovilo dejansko stanje kot tudi pravilno

uporabilo materialno pravo, pri odločanju o dopolnilni prisoji

odškodnine pa pravilno uporabilo materialno pravo na ugotovljeno

dejansko stanje, pri čemer je sodišče druge stopnje po uradni

dolžnosti preverilo ali je prisojena odškodnina v celoti v skladu s

kriteriji in merili iz 200. člena ZOR (torej tudi glede vsebinsko

neizpodbijane odmere odškodnine za strah in telesne bolečine in

neugodnosti med zdravljenjem) in tudi v tem delu pritrjuje odmeri

prvostopnega sodišča, pri čemer se sklicuje na pravilne razloge

sodišča prve stopnje.

Neutemeljena pa je tudi pritožba zoper stroškovni del sodbe. Uspeh

tožnika je namreč še nekoliko višji, kot ga je ugotovilo sodišče prve

stopnje. Tožnik je namreč uspel po temelju odškodninskega zahtevka

(ki je bil tudi sporen), od katerega so bili odmerjani pravdni

stroški strank, v celoti, po višini pa skupno z zneskom 4.100.000,00

SIT od skupno vtoževanih 5.300.000,00 SIT, kar pomeni 77,35

odstotkov. Skupen tožnikov uspeh tako znaša 88,67 odstotkov in ne

zgolj 77,35 odstotkov, kolikor je očitno upoštevaje le uspeh po

višini upoštevalo sodišče prve stopnje, in je torej uspeh tožene

stranke le 11,33 odstotkov. Takšno razmerje uspeha ene in druge

pravdne stranke bi moralo sodišče prve stopnje uporabiti enotno za

celoten postopek, saj je bila tako zavrnilna odločitev kot tudi v

celoti stroškovna odločitev vsebovana v prvi sodbi sodišča prve

stopnje razveljavljena in vrnjena tudi v tem delu zadeva v novo

sojenje prav zaradi enotne odločitve o vseh stroških postopka

upoštevaje končno doseženi uspeh ene in druge stranke v tem postopku.

Sodišče prve stopnje je ob povedanem celo odločilo o stroških v prid

toženi stranki. Neutemeljen pa je tudi pritožbeni očitek, da

prvostopno sodišče ne bi smelo prisojenim stroškom nastalim v

postopku po izdaji prve sodbe prišteti stroške nastale do izdaje prve

sodbe. Takšno sicer nejasno pritožbeno zavzemanje pomeni, da tožnik

naj ne bi bil sploh upravičen do stroškov nastalih do izdaje prve

sodbe.

Pritožbeno sodišče še ugotavlja, da v izpodbijani sodbi tudi niso

zagrešene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora

tudi paziti po uradni dolžnosti (člen 350/2 ZPP). Zato je ob vsem

povedanem stroškovno zavrnilo pritožbo in potrdilo v izpodbijanem

delu pravilno sodbo sodišča prve stopnje (člen 353 ZPP).