VSL sklep II Cp 1539/04

Pritožbam se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne
sodišču prve stopnje v nov postopek.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da zapuščina po doslej zbranih

podatkih obstoji iz nepremičnin vrnjenih zapustniku po določbi 145.

člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij s sklepom Okrajnega

sodišča v G. z dne 19.3.1996, opr. št. N 91/93, na sedaj vpisanih v

vl. št. X k.o. Š. s travniškimi parcelami št. 264, 311/1 in 312/1.

Ugotovilo je, da je zapustnik v prvotnem postopku, ki se je končal s

sklepom o dedovanju z dne 28.7.1952, opr. št. O 47/50, oporočno

razpolagal z ustno oporoko, veljavnost katere je bila povzeta v sodbi

tedanjega Okrajnega sodišča v G. z dne 22.5.1952, opr. št. G 160/51,

in ki se glasi: "Ugotovi se, da je pokojni Z. A. pravno veljavno

razpolagal s svojo premično in nepremično imovino v ustni oporoki,

izrečeni v preiskovalnem zaporu v Ljubljani, v novembru ali decembru

1946 pred oporočnimi pričami dr. K. C., I. P. in dr. E. S. ml., s

katero je zapustil po svoji smrti vse svoje premoženje sestri M. G.

in so toženci dolžni priznati, da pripada na podlagi te ustne oporoke

tožnici M. G. dedna pravica in tudi vsa zapuščina po pokojnem A. Z.".

Nadalje je ugotovilo, da zapustnik ni izrecno razpolagal v navedeni

oporoki s sedaj vrnjenimi nepremičninami vl. št. X k.o. Š. ter da

zapustnik tudi pred zaplembo (zaplembeni spis opr. št. Zp 347/46-15 z

dne 15.12.1946, pravilno z dne 5.12.1946) ni oporočno razpolagal s

sedaj vrnjenimi nepremičninami vl. št. X k.o. Š., saj je navedena

oporoka datumsko ohlapno opredeljena ter jo je tako potrebno

razlagati v korist zakonitim dedičem, torej da je bila izrečena pred

oporočnimi pričami v decembru 1946, torej po 5.12.1946 (zaplemba),

saj so zakoniti dediči na zapuščinski obravnavi dne 5.5.2004 izrecno

vztrajali na dedovanju po zakonu. Tako nastopi dedovanje po zakonu,

ki so ga deležni zapustnikova sestra A. Z. roj. 1908, umrla dne

19.11.1994 ter se zato zanjo ustanovi dedna pravica za umrlo ter gre

njen delež v zapuščino po njej, zapustnikov nečak A. Z. roj.

16.3.1928 do 1/30, zapustnikova nečakinja R. P., roj. 18.6.1925 do

1/30, zapustnikova nečakinja A. V. do 1/30, zapustnikova nečakinja

A. S., roj. 24.7.1939 do 1/30, zapustnikov nečak I. Z., roj.

25.4.1932 do 1/30, zapustnikov nečak L. Z., roj. 19.5.1935 do 1/30,

zapustnikov nečak F. G., roj. 11.8.1934 do 1/15, zapustnikova

nečakinja V. F. do 1/15, zapustnikov pranečak L. G. do 1/15,

zapustnikova nečakinja O. S. roj. 26.6.1926 do 1/20, zapustnikova

nečakinja A. K., roj. 16.11.1927 do 1/20, zapustnikova pranečakinja

A. G., roj. 23.11.1950 do 1/20, zapustnikov pranečak R. G., roj.

11.3.1962 do 1/60, zapustnikova pranečakinja M. K. do 1/60, vdova po

zapustnikovem nečaku F. G. A. G. do 1/60, zapustnikova nečakinja

A. Z. do 1/10, zapustnikov pranečak B. Z., roj. 4.4.1967 do 1/30,

zapustnikov pranečak R. Z. roj. 1.1.1955 do 1/30 ter zapustnikova

vdova po zapustnikovem nečaku Z. A., Z. A., roj. 13.4.1933 do 1/30,

celotne denacionalizirane nepremičnine. Pri tem je ugotovilo, da so

dediči A. Z., R. P., L. Z., A. G., O. S. in A. K., R. G. in A. Z.

izjavili, da se dedovanju po zakonu priglasijo ter da ne priznavajo,

da je zapustnik oporočno razpolagal tudi s sedanjimi vrnjenimi

nepremičninami, za ostale dediče, ki se obravnave niso udeležili in

niso podali izrecnih izjav, je štelo, da dediščino sprejemajo.

Zoper navedeni sklep vlagajo pritožbe dediči po oporočni

dedinji M. G. in sicer F. G., V. V. in L. G..

F. G. je v pritožbenem roku vložil pritožbo sam (list. št. 145) ter

še po dveh pooblaščencih (list. št. 151 in 155 spisa). Ker gre za

enotno pravno sredstvo, bo višje sodišče v nadaljevanju povzelo

razloge vseh vlog skupaj. V pritožbi pritožnik trdi, da je ustna

oporoka pravno veljavna ter obsega celotno pokojnikovo premoženje.

Pristojno sodišče v G. je pri izvedbi zaplembe premoženja prezrlo

lastnika premoženja in mu ni dodelilo zastopnika. Tudi odločbe mu ni

pravilno vročilo. Namesto na stalno prebivališče za hišno št. 62

Š., bi mu moralo vročevati v preiskovalni zapor. O zaplembi pokojnik

ni vedel ničesar. Sodišče bi moralo obravnavati pisno oporoko z dne

8.7.1944. Zapustnik oporoke je bil ameriški državljan. Sodišče prve

stopnje je zmotno ugotovilo dejansko stanje in zato tudi napačno

uporabilo materialno pravo. Z. A. je bil lastnik nepremičnin vse do

10.1.1947, ko je Okrajno sodišče v G. z odlokom Dn. št. 15/47

odredilo vpis vknjižbe lastninske pravice na ime FLRJ. Zato je

pokojnik s svojimi nepremičninami veljavno razpolagal v času, ko je

bil njihov lastnik glede na datum ustne oporoke. Dejanska ugotovitev

prvostopenjskega sodišča, da je bila izvedena zaplemba z zaplembenim

spisom z dne 5.12.1946, ne drži. Zaplemba v času oporočnega

razpolaganja november - december 1946 ni bila izvedena. V zvezi s tem

se sklicuje na zapisnik Okrajnega sodišča v G. z dne 20.1.1951 (ki ga

k pritožbi prilaga) o zaslišanju oporočne priče I. P.. Ta priča je

izpovedala, da je bila pokojnikova poslednja želja, da zapusti svoje

celotno premoženje, ki ga ima in tudi premoženje, ki bi ga morda

dobil vrnjenega, svoji sestri M. G.. S tem je torej mislil tudi na

sedaj zaplenjeno premoženje. Opozarja, da je sodišče prve stopnje

nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede obsega premoženja, ki je

predmet dedovanja. Tako pritožnik kot tudi V. F. sta predlagala, da

zapuščinsko sodišče izvede postopek še za nepremičnine vl. št. 527,

vl. št. Z in vl. št. Y, vse k.o. Š.. O tem pa sodišče še ni odločilo.

Tudi v primeru, če bi prišlo v poštev zakonito dedovanje, pa je

odločitev sodišča napačna. Kot zakonite dediče je sodišče namreč

nepravilno upoštevalo osebe, ki so podale dedne izjave, A. Z. in A.

Z., posledično pa napačno razglasilo krog dedičev po pokojnem Z. A.

in dedne deleže dedičev. V tem delu je sklep napačen. Obe sta namreč

podali dedno izjavo, da se dedovanju odpovedujeta. Opozarja, da je

bil zapustnik A. Z. v priporu v Ljubljani od 20.5.1945 dalje, sodba

vojaškega sodišča mu je bila izrečena 24.9.1946, v priporu v

Ljubljani je bil do 19.12.1946, kasneje pa je bil premeščen v

Maribor. Premoženje mu je bilo zapljenjeno s sklepom z dne 5.12.1946,

opr. št. Zp 347/46-15. To izhaja iz odloka Okrajnega sodišča v

G., opr. št. Dn. št. 15/47 z dne 10.1.1947 o vpisih v zemljiško

knjigo. Lastninska pravica se pridobi in izgubi šele z vpisom v

zemljiško knjigo (tudi leta 1947). Do 10.1.1947 je bil Z. A. lastnik

svojega premoženja in je lahko z njim oporočno razpolagal. Sodedinja

A. Z. je pred Okrajnim sodiščem v G. dne 22.8.1950 navedla, da je

pokojnik v letu 1946 v preiskovalnem zaporu v Ljubljani napravil

ustno oporoko pred pričami. Tudi dr. E. S. ml. je dne 9.11.1951 pisal

pismo G. M., v kateri je navedel čas nastanka ustne oporoke in sicer

september leta 1946 v zaporu v Ljubljani. V tem trenutku pa je

oporočitelj brez dvoma razpolagal tudi s pozneje podržavljenem in

sedaj denacionaliziranem premoženjem. Tudi K. C. je to potrdil.

Oporočna priča I. P., zaslišan na javni obravnavi dne 20.1.1951 pred

Okrajnim sodiščem v G., je jasno povedal, da je Z. A. povedal glasno

vpričo njega in dr. K. C., da je njegova poslednja želja taka, da

zapusti celotno svoje premoženje, ki ga ima in tudi premoženje, ki bi

ga morda dobil vrnjenega, svoji sestri M. G.. Napačen je tudi

zaključek sodišča, da je zapustnik po 5.12.1946 še izrekal ustne

oporoke. Pritožnik predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa ter

vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Pritožnika, dediča V. F. in L. G., izpodbijata sklep sodišča prve

stopnje iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagata, da se pritožbi

ugodi, izpodbijani sklep razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve

stopnje v novo odločanje. Stališče sodišča prve stopnje je pravno

zmotno. Za veljavnost oporoke datum njene sestave ni pomemben.

Bistvena je volja zapustnika. Zapustnik lahko razpolaga tudi s

premoženjem, ki ga v trenutku sestave oporoke nima. Da je zapustnik

razpolagal z vsem svojim premoženjem, obstoječim in bodočim, se jasno

vidi tako iz izreka kot iz razlogov sodbe Okrajnega sodišča v

G.. Iz izreka je razvidno, da pripada oporočni dediščini vsa

zapuščina. Zato zakoniti dediči tu nimajo kaj iskati. Poleg

navedenega se sodišče neutemeljeno sklicuje na datum 5.12.1946, kot

dan zaplembe premoženja. Ta datum predstavlja dan, ko je bila izdana

odločba o zaplembi, da pa bi postala odločba pravnomočna, jo je treba

napisati, stranki vročiti, potem pa mora preteči pritožbeni rok. Šele

ko je odločba pravnomočna, se jo izvede v zemljiški knjigi in šele z

izvedbo v zemljiški knjigi preneha lastninska pravica dotedanjega

lastnika. Sodišče prve stopnje tega ni upoštevalo. Ker je med dediči

postala sporna sama oporoka, bi moralo sodišče nekoga napotiti na

pravdo. Sodišče prve stopnje bi torej moralo upoštevati oporočno

dedovanje.

Pritožbe so utemeljene.

Uvodoma višje sodišče ugotavlja, da je pravilno pravno stališče

sodišča prve stopnje, da je lahko zapustnik z ustno oporoko, katere

vsebina in datum je opredeljena v sodbi Okrajnega sodišča v G. (opr.

št. G 160/51-21 z dne 28.6.1952), pravno veljavno razpolagal le s

tistim premoženjem, katerega lastnik ob izjavi ustne oporoke ali ob

smrti je bil. V konkretnem primeru gre za dedovanje premoženja, ki se

je vrnilo v postopku po določilih Zakona o izvrševanju kazenskih

sankcij (Ur. l. RS 17/78 do 59/02, v nadaljevanju ZIKS, 145. in 145a

člena). Za dedovanje tega premoženja pa se smiselno uporabljajo

določbe Zakona o denacionalizaciji. V konkretnem primeru pride v

poštev 81. člen ZDEN, ki določa, da imajo oporočna razpolaganja

napravljena pred izdajo odločbe o denacionalizaciji oziroma smiselno

pred izdajo odločbe o vrnitvi premoženja v zaplembenem postopku,

glede premoženja, ki pripada upravičencu po tej odločbi, pravni

učinek samo, če je to v oporoki izrecno navedeno. Če v oporoki ni

izrecno navedeno, pa imajo oporočna razpolaganja pravni učinek glede

tega premoženja samo, če s tem soglašajo zakoniti dediči. Ob dejstvu,

da je vsebina oporoke ugotovljena v pravnomočni sodbi Okrajnega

sodišča v G. z dne 28.6.1952, je za presojo dejstva, s katerim

premoženjem je pokojnik pravnoveljavno razpolagal, pomembna le

vsebina izreka te sodbe, saj le izrek sodbe postane pravnomočen.

Morebitne drugačne izjave oporočnih prič bodisi v samem postopku pred

Okrajnim sodiščem v G. opr. št. G 160/51, ali kasnejše izjave, zato

ne morejo vplivati oziroma spreminjati pravnomočne odločitve

Okrajnega sodišča v G. opr. št. G 160/51. Če pritožniki menijo, da

vsebina oporoke ni pravilno ugotovljena, bi morala njihova pravna

prednica to uveljavljati že v postopku opr. št. G 160/51. Pravno

pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je ob doslednem

upoštevanju določila čl. 84 Zakona o dedovanju (ZD) šteti, da je bila

ustna oporoka opravljena najkasneje 31.12.1946. Ob tako ugotovljenem

dejstvu datuma in vsebine ustne oporoke in ob upoštevanju gornjih

pravnih izhodišč, pa je pomembno, s katerim premoženjem je pokojnik

ob napravi ustne oporoke veljavno pravno razpolagal. Obseg

premoženja, ki ga je z oporoko prepustil oporočni dedinji M.G. je,

kot tudi sicer pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, odvisen od

dejstva, kdaj je zaplenjeno premoženje prešlo v last FLRJ (pred ali

po sestavi oporoke). Sodišče prve stopnje ta trenutek veže na dan

5.12.1946, to je na dan izdaje sklepa, čeprav bi moralo ugotoviti dan

pravnomočnosti tega sklepa. V zvezi s tem je navesti, da je stališče

pritožnikov, da je v konkretnem primeru za prehod lastninske pravice

pomembno dejstvo vpisa v zemljiško knjigo, to pa je dan odloka dne

10.1.1947 (primerjaj listino A 24), pravno napačno. V spornem obdobju

je veljal Obči državljanski zakonik. Ta pa je za pridobitev

lastninske pravice v paragrafu 424 določal, da je pravni naslov

posredne pridobitve pogodba, odredba za primer smrti, sodniški izrek

ali naredba zakona. Le za pridobitev lastninske pravice na podlagi

pogodbe ali sodne odločbe je zahteval še nadaljnji pogoj, tl.j. tudi

razpolagalni pravni posel, vknjižbo ali intabulacijo (primerjaj

paragraf 431 in 436 čl. ODZ). To pomeni, da v primeru, da se je

lastninska pravica pridobila na podlagi zakona, vpis v zemljiško

knjigo ni bil konstitutiven element za pridobitev lastninske pravice.

V konkretnem primeru pa je zaplemba temeljila prav na zakonu in sicer

Zakonu o zaplembi premoženja in izvrševanju zaplembe (prim. Ur. list

SRS št. 40/45 in Ur. l. FLRJ št. 61/46). Ta zakon pa je prenos

lastninske pravice vezal na pravnomočno sodbo oziroma izvedbeni akt

Okrajnega sodišča, pristojnega za izvedbo zaplembe (prim. 8., 14. in

22člen ZKIK). Zato bi moralo sodišče prve stopnje ugotoviti

pravnomočnost sklepa opr. št. Zp 347/46-15 z dne 5.12.1946, saj je

šele s pravnomočnostjo sklepa prešla lastninska pravica s pokojnega

zapustnika na takratno FLRJ. Ker v izpodbijanem sklepu navedeno

dejstvo ni ugotovljeno, je bilo potrebno pritožbi ugoditi,

izpodbijani sklep razveljaviti in vrniti zadevo sodišču prve stopnje

v novo odločanje (3. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku v

zvezi s 163. členom Zakona o dedovanju).

V zvezi z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami pa višje sodišče še

pojasnjuje, da niso pravno upoštevne. Trditev pritožnika F. G., da je

sodišče prve stopnje v postopku zaplembe premoženja v letu 1946 oz.

1947 kršilo procesne določbe, v tem postopku ni mogoče upoštevati,

sicer pa je tudi pravno nepomembno, glede na to, da je bilo

zaplenjeno premoženje vrnjeno. Trditev, da sodišče ni upoštevalo

pisne oporoke z dne 8.7.1944, je novota in je že iz tega razloga ni

mogoče upoštevati (prim. 337. člen ZPP v zvezi s 163. členom ZD).

Sicer pa predložena oporoka zaenkrat tudi ne izpolnjuje pogojev iz

62do 64. člena ZD. Trditev, da je bil zapustnik ameriški državljan,

ni izkazana, v poštev bi prišla le, če bi bilo izkazano, da pokojnik

ni bil tudi slovenski državljan.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje na podlagi

zgoraj pravnih usmeritev ponovno odločiti v zadevi, če pa bo

ugotovilo, da pride v poštev zakonito in ne oporočno dedovanje, pa bo

moralo upoštevati utemeljene pritožbene navedbe, da sta A. Z. in A.

Z. podali dedni izjavi, ki ju sodišče prve stopnje v dosedanjem

postopku ni upoštevalo (glej list. št. 71 in list. št. 897).

Pri tem višje sodišče še opozarja, da so dediči po oporočni dedinji

M. G. predlagali tudi izdajo dodatnega sklepa o dedovanju glede

nepremičnin vl. št., k.o. Š., o katerem sodišče prve stopnje še ni

odločalo, pa bo moralo v nadaljevanju (prim. list. št. 93 do 94 ter

list. št. 104).