VSL sodba II Cp 1476/2004

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (I. točki izreka) potrdi
sodba sodišča prve stopnje.
Tožeča (nasprotno tožena) stranka je dolžna toženi (nasprotno tožeči)
stranki v petnajstih dneh povrniti stroške odgovora na pritožbo v
znesku 24.465,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od
prvega dne po preteku paricijskega roka dalje do plačila.

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da se pravdni zadevi P 394/03-III

in P 929/03-III združita v enotno obravnavanje, pri čemer je vodilni

spis P 394/03-III. Razsodilo je, da se zavrne tožbeni zahtevek, da je

toženka oziroma po nasprotni tožbi tožnica (v nadaljevanju toženka)

dolžna plačati tožniku oziroma po nasprotni tožbi tožencu (v

nadaljavanju tožnik) znesek 4.892.875,73 SIT z zakonskimi zamudnimi

obrestmi od 6.12.2002 dalje do plačila in mu povrniti pravdne stroške

z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Prav tako je zavrnilo nasprotni

tožbeni zahtevek, da je tožnik dolžan toženki plačati znesek

2.617.501,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 5.12.2002 ter

znesek 24.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne izdaje

sodbe. Toženki je naložilo povrnitev tožnikovih pravdnih stroškov v

višini 96.455,00 SIT v 15 dneh po izdaji sodbe, v primeru zamude z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do

plačila.

Proti sodbi se pravočasno pritožuje tožnik. Uveljavlja pritožbena

razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne

uporabe materialnega prava (2. in 3. točka prvega odstavka 338. člena

Zakona o pravdnem postopku; ZPP, Ur. l. RS, št. 36/04, drugo uradno

prečiščeno besedilo). Predlaga takšno spremembo izpodbijanega dela

sodbe, da se tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa, da se sodba

sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva v tem

obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zavarovanje AO plus

ni prostovoljno življenjsko zavarovanje, ampak zavarovanje sui

generis, ki je še najbljiže zavarovanju odgovornosti po določbah

premoženjskega zavarovanja, kar je tudi ravidno iz določbe četrtega

odstavka 6. člena toženkinih Pogojev za zavarovanje voznika za škodo

zaradi telesnih poškodb AO plus (v nadaljevanju pogoji AO plus).

Zavarovanje AO plus je akcesorno zavarovanje obveznega zavarovanja.

To izhaja iz določb 6. točke 6. člena, 1. člena, 1. točke 6. člena in

7člena pogojev AO plus. Očitno je, da AO plus zavarovanje v celoti

deli usodo obveznega zavarovanja tudi glede omejitev višine

zavarovalne vsote in njene valorizacije. Iz določbe prvega odstavka

6člena pogojev AO plus je razvidno, da valorizacija zavarovalne

vsote ne bi prišla v poštev le primeru, če bi bile določbe AO plus

zavarovanja v direktnem nasprotju s pogoji osnovnega zavarovanja.

Takšno nasprotje je sodišče našlo v določbi prvega odstavka 2. člena

pogojev AO plus, ki pa ne govori o valorizaciji zavarovalne vsote,

ampak, da zavarovalna vsota iz zavarovanja AO plus ni odvisna od

zavarovalne vsote osnovnega zavarovanja. Da torej v zavarovalni vsoti

obveznega zavarovanja ni zajeta in da ni neposredno vezana na

morebitno višjo zavarovalno vsoto, kot jo določata zakon o minimalnih

zavarovalnih vsotah avtomobilskega zavarovanja in 4. točka 1. člena

splošnih pogojev obveznega zavarovanja (v nadaljevanju pogoji AO).

Nedvomno veljajo zakonske določbe o obvezni valorizaciji zavarovalne

vsote tudi tedaj, ko ta presega minimalno zakonsko predpisano

zavarovalno vsoto pri obveznih zavarovanjih. Valorizira pa se tudi

zavarovalna vsota pri AO plus zavarovanju. Splošni pogoji AO in AO

plus zavarovanja ne govorijo o nominalni vsoti pač pa o zavarovalni

vsoti, ki je znesek do katerega jamči zavarovalnica. Sodišče pravilno

navaja, da v pogojih AO plus ni izrecno navedeno, da se zavarovalna

vsota valorizira, vendar pa valorizacija zavarovalnih vsot AO plus

tudi ni izrecno izključena. Valorizacija je nedvomno posredno

navedena v določbi šeste točke 6. člena splošnih pogojev AO plus, ki

napotujejo na uporabo določb osnovnega zavarovanja, kjer pa je takšna

valorizacija izrecno navedena v določbi 4. točke 1. člena pogojev AO

in v 19. členu Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu. Res je, da

pri pogodbenem zavarovanju dogovor o valorizaciji zavarovalne vsote

ni odvisen od objave s strani Urada za nadzor, vendar to tudi ni

prepovedano ali izključeno. V smislu določbe 100. člena ZOR je treba

določbe pogodbe o AO plus zavarovanju razlagati v korist zavarovanca.

Posredno je dogovor o valorizaciji razviden tudi iz tožničinega

ravnanja, ki je od leta 1995 dalje ves čas zviševala premijo za AO

plus zavarovanje prav z namenom prilagoditve valorizirani zavarovalni

vsoti, zavarovalna vsota pa je ostala nespremenjena. To še posebej

velja zato, ker imajo vse zavarovalnice od leta 1995 dalje isto

zavarovalno vsoto 8.000.000,00 SIT, in torej ne gre za samostojno

odločitev toženke, ki bi bila vezana na njene poslovne rezultate. Ob

pravilni uporabi materialnega prava bi moralo sodišče prve stopnje

ugotoviti, da sta bili pogodbeni stranki dogovorjeni za zavarovalno

vsoto 8.000.000,00 SIT in za njeno valorizacijo vse od 20.3.1995

dalje, ko je bila takšna zavarovalna vsota določena.

Toženka v odgovoru na pritožbo med drugim pojasnjuje pravno naravo AO

plus zavarovanja, razmerje med tem zavarovanjem in obveznim

zavarovanjem odgovornosti ter način valorizacije zavarovalne vsote po

Zakonu o obveznih zavarovanjih v prometu. Predlaga zavrnitev pritožbe

in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Ali ima zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb (AO

plus) naravo življenjskega zavarovanja ali pa gre za sui generis

zavarovanje, za odločitev v tej zadevi ni pomembno. Glede na določbo

četrtega odstavka 6. člena toženkinih pogojev AO plus (priloga A10),

v kateri sta se pogodbeni stranki dogovorili zlasti za uporabo pravil

premoženjskega zavarovanja ima očitno tudi naravo slednjega. Pomembno

pa je to, da je zavarovanje voznika za škodo zaradi telesnih poškodb

dodatno in prostovoljno zavarovanje, zaradi česar je treba glede

vsebine tega razmerja upoštevati tiste določbe ZOR o zavarovalni

pogodbi, ki so kogentne, v ostalem pa določbe zavarovalne police in

toženkinih pogojev AO plus. Pri premoženjskem (enako pri osebnem)

zavarovanju, če zavarovalni pogoji tega ne določajo, zakonski

predpisi ne omogočajo valorizacije zavarovalnih vsot na dan njihovega

plačila. Neposredno sklicevanje na 19. člen Zakona o obveznih

zavarovanjih v prometu; ZOZP (Ur. l. RS, št. 70/94, veljavnega v času

nastanka spornega razmerja) ne pride v poštev, ne glede na to, da se

to zavarovanje po določbi šestega odstavka 6. člena pogojev AO plus

lahko sklene le skupaj z osnovnim zavarovanjem pri istem

zavarovatelju in ne glede na druge določbe, na katere se v zvezi z

odnosom akcesornosti sklicuje pritožnik. Rešitev ohranjanja realne

vrednosti zavarovalne vsote, določena v 19. členu ZOZP, je namreč ena

izmed zakonitih izjem načela denarnega nominalizma (394. člen ZOR),

in je izključno posledica posebne narave in namena (o tem glej

obrazložitev izpodbijane sodbe) obveznega zavarovanja. Odprto je tako

le vprašanje, ali sta se pogodbenika dogovorila za valorizacijo

zavarovalne vsote pri AO plus zavarovanju.

Po določbi prvega dostavka 2. člena pogojev AO plus je zavarovalno

kritje neodvisno od zavarovalne vsote osnovnega zavarovanja, višina

pa je omejena z zavarovalno vsoto, navedeno v zavarovalni polici za

zavarovanje voznika in drugih oseb za škodo zaradi telesnih poškodb

po pogojih AO plus. Po ugotovljenem dejanskem stanju je to znesek

8.000.000,00 SIT. V prvem odstavku 6. člena pogojev AO plus je

določeno, da se za to zavarovanje smiselno uporabljajo tudi pogoji za

osnovno zavarovanje, če niso v nasprotju s temi pogoji. Tožnik to

določbo razume kot napotilo na uporabo določbe četrtega odstavka 1.

člena pogojev AO (priloga B2), po katerem dogovorjena zavarovalna

vsota za osebno in stvarno škodo, ne sme biti nižja od zavarovalnih

vsot, ki jih predpisuje ZOZP oziroma jih v primeru zakonsko

predvidenega zvišanja v Ur. l. RS, objavi Urad za nadzor pri

Ministrstvu za finance. Določba citiranega četrtega odstavka 1. člena

pogojev AO ne govori o valorizaciji dogovorjenega zavarovalnega

kritja, ampak le določa njegovo minimalno višino. Določbi prvega

odstavka 2. člena splošnih pogojev AO plus in četrtega odstavka 1.

člena splošnih pogojev AO se torej nanašata na obseg zavarovalnega

kritja, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi bilo treba glede

na določbo prvega odstavka 6. člena splošnih pogojev AO plus

uporabiti določbo četrtega odstavka 1. člena splošnih pogojev AO. Kot

je pravilno zapisalo sodišče prve stopnje sta si določbi v direktnem

nasprotju. Do valorizacije dogovorjenega zavarovalnega kritja bi bil

tožnik upravičen le v primeru, če bi bilo to izrecno dogovorjeno v

splošnih pogojih AO plus, kar ni, ali v primeru, če bi bila

dogovorjena valorizacija zavarovalge kritja v splošnih pogojih AO,

kar (kar glede na pojasnjeno) tudi ni. Dogovorjena zavarovalna vsota

pri obveznem zavarovanju se, če ni enaka zakonsko predpisani

minimalni zavarovalni vsoti, ne valorizira niti po določbi 19. člena

ZOZP, ki v skladu z uvodoma obrazloženim, pri prostovljnih

zavarovanjih tako ali tako ne pride v poštev.

Ker je pogodbeno določilo prvega odstavka 2. člena pogojev AO plus o

obsegu zavrovalnega kritja jasno, prav tako pa so jasne tudi ostale

določbe, na katere se sklicuje tožnik, je neutemeljeno sklicevanje na

določbo 100. člena ZOR o razlagi pogodb (in claris non fit

inpretatio). Za odločitev v tej pravdi je irelevanten očitek, da je

toženka zviševala zavarovalne premije, ne bi bi zviševala zavarovalno

vsoto. Razlogi, zaradi katerih zavarovatelj dvigne zavarovalno

premijo so stvar poslovne odločitve zavarovatelja, odvisni od

različnih dejavnikov (npr. povečanje škodnega rizika). Na koncu

pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da tudi če bi se stranki dogovorili

za valorizacijo zavarovalne vsote pri zavarovanju voznika za škodo

zaradi telesnih poškodb (AO plus), tožnik (v nobenem primeru) ne bi

bil upravičen do valorizacije slednje za čas pred sklenitvijo

zavarovalne pogodbe 12.5.1999, prav to pa je predmet tožbenega

zahtevka.

Ker ni ne uveljavljanih ne po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev

(drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo

zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353.

člen ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, je dolžan sam kriti stroške

pritožbenega postopka, toženki pa je dolžan povrniti stroške odgovora

na pritožbo, ki ga je pritožbeno sodišče ocenilo za potrebnega v

smislu določbe prvega odstavka 155. člena ZPP (prvi odstavek 165.

člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče

je toženki priznalo stroške sodne takse za pritožbo v znesku

24.465,00 SIT (drugi odstavek Tar. št. 1 Zakona o sodnih taksah, Ur.

l. SRS, št. 1/90; UPB1 z nadaljnjimi spremembami). Ker je toženka

zahtevla plačilo zakonskih zamudnih obresti od stroškov odgovora na

pritožbo, je pritožbeno sodišče tožniku naložilo povrnitev zneska

24.465,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot je razvidno iz

izreka sodbe. V skladu z določbo 299. člena Obligacijskega zakonika

(Ur.l. RS, št. 83/01) pride dolžnik v zamudo, če ne izpolni

obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev, rok 15 dni pa prične

teči od vročitve sodbe dalje, zato zamudne obresti od stroškov

začnejo teči od prvega dne po preteku paricijskega roka.