VSL sodba in sklep I Cpg 309/2004

1.1.Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba:
-spremeni v 3. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek na plačilo
477.135,65 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.7.1992 do
plačila zavrne
-razveljavi v 3. točki izreka glede plačila 25.408,85 SIT z
zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.12.1992 do plačila in v 5. točki
izreka in se v tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo
sojenje.
1.2.V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrže.
2.1.Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se izpodbijana sodba
razveljavi v 4. točki izreka glede plačila 107.509,15 SIT z
zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.12.1992 do plačila in se v
tem delu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
2.2.V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in
nerazveljavljeni del 4. točke izreka izpodbijane sodbe potrdi.
3.Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo

plačilo zneska 502.544,50 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

zneska 477.135,65 SIT od 25.7.1992 do plačila in od zneska 25.408,85

SIT od 5.12.1992 do plačila (3. točka izreka). Zavrnilo pa je tožbeni

zahtevek na plačilo 584.645,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

zneska 477.135,85 SIT od 15.7.1992 do plačila, od zneska 477.135,65

SIT od 15.7.1992 do 24.7.1992 in od zneska 107.509,15 SIT od

5.12.1992 do plačila (4. točka izreka) toženi stranki je naložilo

povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 9.705,52 SIT s

pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega

roka do plačila (5. točka izreka).

Tožeča stranka je v pritožbenem roku vložila pritožbo zoper 4. in 5.

točko izreka izpodbijane sodbe, zaradi bistvene kršitve določb

pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, zmotne in

nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačne uporabe

materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da

izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v zavrnjenem

delu v celoti ugodi ter tožeči stranki prizna vse njene priglašene

pravdne stroške, podrejeno temu pa, da izpodbijani del sodbe

razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

Zoper sodbo je pravočasno vložila tudi pritožbo tožena stranka zaradi

bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne ugotovitve

dejanskega stanja ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano

sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V odgovoru na pritožbo tožeče stranke je tožena stranka nasprotovala

pritožbenim trditvam tožeče stranke in vztrajala pri predlogu iz

svoje pritožbe.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo tožene stranke predlagala

pritožbenemu sodišču, da pritožbo zavrne.

Tožena stranka je v pritožbi izreceno izpodbijala sodbo sodišča prve

stopnje v celoti torej tudi v tistem delu, v katerem je sama uspela v

postopku (4. točka izreka izpodbijane sodbe). Ker tožena stranka v

tem delu nima pravnega interesa za pritožbo, je pritožbeno sodišče

pritožbo v skladu s 3. odstavkom 343. člena ZPP v tem delu zavrglo

(točka 1.2. izreka te odločbe).

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Po delnem umiku tožbe je tožeča stranka od tožene stranke

uveljavljala plačilo neplačanega dela obveznosti po 4. začasni

situaciji št. 396 (A2 do A4) v znesku 954.271,50 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 15.7.1992 do plačila (tč. 1. tožb. zahtevka v

pripravljalni vlogi na list. 12). Tožena stranka utemeljenosti

terjatve po vtoževani začasni situaciji ni nasprotovala, zatrjevala

pa je, da je vtoževana obveznost prenehala s tem, ko je to obveznost

poračunala z obveznostjo tožeče stranke do tožene stranke iz naslova

preplačila po aneksu št. 1 k pogodbi št. 2018/92 z dne 26.9.1992

(A6). Smiselno je tožena stranka torej uveljavljala ugovor prenehanja

terjatve v posledici preplačila ob plačilu druge obveznosti do tožeče

stranke. Na strani tožene stranke je bilo torej trditveno in dokazno

breme, da je tožena stranka tožeči nakazala višji denarni znesek, kot

je bila njena obveznost iz druge terjatve tožeče stranke, v posledici

česar je v presežku šlo za nakazilo brez opredeljenega namena. V

kolikor bi tožena stranka te okoliščine izkazala, bi se utemeljeno

lahko sklicevala na prenehanje vtoževane terjatve zaradi učinkov

vračunavanja izpolnitve. Pri tem gre ob upoštevanju 1060.čl.

Obligacijskega zakonika za smiselno uporabo 1. odst. 312.čl. Zakona o

obligacijskih razmerjih (ZOR), ki ureja vračunavanje v primeru, ko

izpolnitve ne zadoščajo za poravnavo vseh obveznosti.

Ugotovljena dejanska podlaga sodišča prve stopnje glede terjatve

tožeče stranke, iz plačila katere je tožena stranka zatrjevala

preplačilo, je naslednja:

-pravdni stranki sta dne 29.2.1992 sklenili pogodbo št. 2018/92 (A6),

s katero se je tožena stranka zavezala, da bo tožeči stranki plačala

dogovorjeno ceno za izvršena dela, ki so bila predmet pogodbe, pri

čemer je toženi stranki kot naročniku pripadel znesek 2 % pogodbene

vrednosti na račun stroškov koordinacije na projektu (zadnji odstavek

4člena pogodbe).

-z aneksom št. 1 (A6) sta pravdni stranki opredelili obseg dodatnih

gradbenih del sklicujoč se na predračun št. 81-C/92 z dne 16.7.1992

-podlago za podpisan aneks je predstavljal predračun, ki ga je

predložila tožena stranka (B6) v nepopravljeni verziji, katerega je

tožena stranka popravila 11.8.1992 s popravkom končnega zneska

predračuna namesto 28.628.155,00 SIT znesek 27.505.483,00 SIT

-obračun predračuna 81-C/92 je temeljil na seštevku neplačanih del po

pogodbi (točka A predračuna) povečanega za indeks podražitev po

pogodbi (točka B predračuna) in dodatnih del po spremembah projekta

(točka C predračuna)

-posebna postavka predračuna je tudi obračunan 2 % strošek za

koordinacijo v skladu s citirano določbo 4. člena pogodbe v znesku

561.336,00 SIT.

Tožena stranka se je v svojih trditvah sklicevala na neskladje med

dogovorjenim načinom izračuna končne vrednosti aneksa in zneskom, ki

je bil naveden kot končna vrednost predračuna (28.628.155,00) SIT, ki

je bil v tej višini tudi vnešen v tekst samega aneksa. Tožena stranka

je torej zatrjevala drugačno vsebino volje pogodbenih strank kot

izhaja iz samega besedila aneksa. Ker je predračun št. 81-C/92 glede

na 1. odstavek 1. člena aneksa št. 1 sestavni del samega aneksa,

predstavlja s strani tožene stranke zatrjevano nasprotje dejansko

neskladje znotraj same pogodbe. Za opredelitev pogodbenih obveznosti

je potrebno torej ugotoviti pravo pogodbeno voljo strank (2. odstavek

99člena ZOR). V tem delu pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvami

sodišča prve stopnje, ko je kot ključno za ugotovitev pogodbene volje

upoštevalo aritmetične operacije za izračun vrednosti še neplačanih

del na dan 30.6.1992, kot seštevek postavk A, B in C predračuna (B6)

v znesku 28.066.819,00 SIT. Tovrstnim predpostavkam za ugotovitev

končnega zneska vrednosti še neplačnih del po aneksu tožeča stranka

konkretizirano ni nasprotovala. Tako se izkažejo kot neupoštevne

pritožbene trditve tožeče stranke, ki se nanašajo na nepravilno

ugotovljen znesek v predračunu pod postavko B, saj gre v tem smislu

za zatrjevanje novih dejanskih okoliščin, za katere tožeča stranka ni

izkazala, da jih ni mogla zatrjevati in predložiti dokaze že v času

postopka pred sodiščem prve stopnje. Za takšno trditveno podlago ne

zadošča pritožbeno sklicevanje na dopis tožeče stranke z dne

14.8.1992, ki ga je v spis predložila tožena stranka (B8) saj je

tožeča stranka tovrstno trditveno podlago glede navedene listine

prvič ponudila šele v pritožbi.

Ob takšnih ugotovitvah, da je predstavljala ugotovljena vrednost še

neplačanih del po aneksu znesek 28.066.819,00 SIT se izkaže glede na

določila pogodbe in aneksa vprašanje ugotovitve pravilne korigirane

vrednosti aneksa št.1 (in s tem višine obveznosti tožene stranke) kot

vprašanje pravilne uporabe materialnega prava in ne dejansko

vprašanje. Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bil

strošek za koordinacijo posebna postavka predračuna, se izkaže kot

materialnopravno zmotno sklepanje sodišča prve stopnje, da tožena

stranka ni izkazala, da bi moral biti 2 % delež za koordinacijo po

predračunu odštet od preostale vrednosti predračuna. Citirana določba

zadnjega odstavka 4. člena Pogodbe je določala, da pripada toženi

stranki 2 % pogodbene vrednosti za stroške koordinacije na projektu,

kar se upošteva pri mesečnih obračunih. Navedeno pogodbeno določilo

je očitno omogočalo tožencu, da pri posameznih mesečnih obračunih

svojo obveznost do tožnika zmanjšuje za 2 % dogovorjenih stroškov.

Določba 2. odstavka 3. člena aneksa št. 1 pa opredeljuje, da je

pogodbena vrednost zmanjšana za 2 % za strošek koordinacije. Tega

določila ni mogoče razumeti drugače kot, da je v končni vrednosti

predračuna, ki je kot postavka vnešena v 2. in 3. člen aneksa št. 1

ta strošek že obračunan, v posledici česar tožena stranka ne bi bila

več upravičena svoje obveznosti iz aneksa zmanjševati v smislu 4.

člena same pogodbe. Tako jasna pogodbena določila torej kažejo, da je

z njimi skladna aritmetična operacija, nakazana v predračunu, da se

skupna vrednost neplačanih del zmanjša za 2 % strošek za

koordinacijo. Matematični preizkus tako nakazane aritmetične

operacije potrjuje napako, na katero se sklicuje tožena stranka, v

posledici česar je pravilen znesek končne vrednosti predračuna in s

tem višine obveznosti tožene stranke za dela iz aneksa št. 1

27.505.483,00 SIT. To pomeni, da je materialnopravno zmotna

ugotovitev sodišča prve stopnje, da je pravilno izračunana

obveznost tožene stranke 28.066.819,00 SIT, to je brez

upoštevanja odbitka stroškov koordinacije s strani tožene

stranke.

Ob takšnih ugotovitvah je obveznost tožene stranke za plačilo avansa

po 3. členu aneksa št. 1 znašala 23.379.660,35 SIT, kar pomeni, da je

bila po plačilu zneska 24.333.932,00 SIT dejansko v preplačilu v

znesku, na katerega se sklicuje tožena stranka (954.271,50 SIT). Tako

se v delu, ki se nanaša na ugodilni del sodbe za plačilo glavnice v

znesku 477.135,65 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.7.1992 do

plačila izkaže kot utemeljena pritožba tožene stranke, saj je sodišče

prve stopnje v tem delu nepravilno uporabilo materialno pravo kot

izhaja iz pogodbe in aneksa št. 1. Da bi sodišče ugotavljalo drugačno

vsebino pogodbene volje, kot izhaja iz dobesednega pomena izrazov, ki

sta jih pogodbeni stranki navedli v pogodbi (2. odstavek 99. člena

ZOR), mora pravdna stranka, ki se na to sklicuje, ponuditi ustrezno

trditveno podlago. Tožena stranka je s tem v zvezi ponudila trditve

glede notranjega neskladja v pogodbi med modelom izračuna korigirane

vrednosti še neplačanih del kot izhaja iz predračuna 81-C/92 in

obračunanim zneskom korigirane vrednosti na predračunu, ki je vnesen

v tekst aneksa št. 1. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo, da

tožeča stranka ni ugovarjala pogodbenemu predračunu, ki je sestavni

del aneksa št. 1, v katerem je kot posebna postavka naveden tudi 2 %

strošek za koordinacijo. Tožeča stranka torej ni ponudila trditev, s

katerimi bi zatrjevala, da je bila pogodbena volja pravdnih strank

glede načina oblikovanja končnega zneska drugačna, kot izhaja iz

modela predračuna št. 81-C/92. Materialnopravno zmotno je torej

sklepanje sodišča prve stopnje, da bi tožena stranka morala ponuditi

ustrezne dokaze, da bi moral biti 2 % delež za koordinacijo po

predračunu odštet od preostale vrednosti iz predračuna, saj to izhaja

iz samega modela predračuna, ki je v tem smislu skladen z 10.

odstavkom 4. člena pogodbe. Tožeča stranka je s tem v zvezi ponudila

zgolj trditev, da je bilo 2 % zmanjšanje upoštevano v pogodbeni

vrednosti, zato se ne more odbiti še enkrat. Takšne trditve ne

pomenijo, da je tožeča stranka zatrjevala, da bi bile v predračunu za

ustrezen znesek zmanjšane že posamezne postavke predračuna, v

posledici česar bi bila posebna odbitna postavka stroškov za

koordinacijo neutemeljena. Tudi v kolikor bi tovrstne

trditve tožeča stranka ponudila, bi bilo dokazno breme za

utemeljenost tovrstnih trditev na njeni strani. Ob

pomanjkanju trditev tožeče stranke ni mogoče na toženo

stranko prevaliti trditvenega in dokaznega bremena zgolj

sklicujoč se na izpovedi prič, ki se nanašajo na dejstva (da

naj bi bilo upoštevanje stroškov koordinacije upoštevano že

v posameznih postavkah predračuna), ki jih pravdni stranki

nista zatrjevali.

Ugotovljena dejstva s strani sodišča prve stopnje in trditvena

podlaga pravdnih strank tako ponujajo zadostno oporo za

materialnopravno sklepanje pritožbenega sodišča, da je bila pogodbena

volja pravdnih strank pri sklepanju aneksa št. 1, da se skupna

vrednost še neplačanih del na dan 30.6.1992 v znesku 28.066.819,00

SIT zmanjša za 2 % strošek za koordinacijo tožene stranke (561.336,00

SIT), kar posledično pomeni, da je bila obveznost tožene stranke po

navedenem aneksu 27.505.483,00 SIT. Na osnovi navedene ugotovitve je

tako v celoti pritrditi trditvam tožene stranke, da je bila ob

plačilu 85 % avansa v preplačilu za celotni sporni znesek glavnice v

višini 954.271,50 SIT, kar je tožena stranka upravičeno upoštevala

kot delno plačilo obveznosti po vtoževani četrti začasni situaciji.

Ob pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je obveznost tožene

stranke po vtoževani situaciji zapadla v plačilo 24.7.1992, torej po

vplačilu presežka avansa s strani tožene stranke, se tako izkaže kot

neutemeljen tožbeni zahtevek na plačilo vtoževane glavnice 954.271,50

SIT s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.7.1992 do

plačila.

Glede na pritožbo tožeče stranke zoper zavrnilni del sodbe pa je za

odločitev pritožbenega sodišča neodločilno njeno sklicevanje na

pogodbeno klavzulo o gradnji na ključ (640. člen ZOR). Navedena

klavzula zgolj zavezuje izvajalca, da bo za dogovorjeno ceno opravil

vsa dela za graditev določenega objekta, kar pomeni, da izvajalec

nima podlage za uveljavljanje spremembe cene kot posledico

nepredvidenih in presežnih del. Predmet odločanja v tem postopku

namreč ni bil zahtevek tožene stranke na spremembo pogodbene cene

temveč je tožena stranka zgolj uveljavljala in izkazala, da je bila

dogovorjena pogodbena cena glede na pogodbeno voljo pravdnih strank

drugačna, kot je navedena v tekstu aneksa št. 1 k pogodbi. Tako se

izkaže kot neutemeljen pritožbeni očitek tožeče stranke o bistveni

kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena

ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedenega značaja

pogodbe med pravdnima strankama. Pritožbeno sodišče v izpodbijani

sodbi ni ugotovilo niti drugih bistvenih kršitev pravdnega postopka,

na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2.odst. 350.čl ZPP).

Na podlagi že podanih materialnopravnih razlogov v zvezi z

utemeljenostjo pritožbe tožene stranke se tako izkaže kot

neutemeljena pritožba tožeče stranke v delu, ki se nanaša na

zavrnitev tožbenega zahtevka na plačilo zneska 477.135,85 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.7.1992 do plačila in od zneska

477.135,65 SIT od 15.7.1992 do 24.7.1992, zato je pritožbeno sodišče

v tem delu v skladu s 353. členom ZPP pritožbo zavrnilo in

izpodbijano sodbo potrdilo (točka 2.2. izreka te sodbe). Navedeni

materialnopravni razlogi pa so narekovali spremembo sodbe v 3. točki

izreka tako, da je tožbeni zahtevek na plačilo 477.135,65 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25.7.1992 do plačila zavrnilo (3. in

4točka 358. člena ZPP).

Utemeljeni pa sta pritožbi obeh pravdnih strank v delu, ki se nanaša

na odločitev sodišča prve stopnje glede obrestnega dela tožbenega

zahtevka. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi toženi stranki

naložilo v plačilo 25.408,85 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

5.12.1992 do plačila (3. točka izreka). Zavrnilo pa je zahtevek na

plačilo 107.509,15 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5.12.1992

(točka 4. izreka). Sodišče prve stopnje je v tem delu obravnavalo

obrestni del zahtevka za prepozno plačilo zneska 3.756.001,00 SIT,

glede katerega je bil zaradi umika tožbe postopek ustavljen. Tožeča

stranka je tožbeni zahtevek v tem delu postavila v pripravljalni

vlogi z dne 11.1.1994, pri čemer je iz vloge tožeče stranke razvidno,

da je tožbeni zahtevek nedoločno opredeljen. Tožeča stranka namreč

najprej uveljavlja zamudne obresti od citiranega zneska od 15.7.1992

do 4.12.1992, kasneje pa uveljavlja znesek 132.918,00 SIT, ki naj bi

predstavljala novo glavnico in od tega zneska zakonske zamudne

obresti od 5.12.1992 do plačila. Tožeča stranka ni pojasnila kateri

je pravilen znesek, ki ga uveljavlja oziroma ali uveljavlja zahtevka

podrejeno. S tem, ko je sodišče prve stopnje meritorno obravnavalo

tako nedoločno opredeljen tožbeni zahtevek, je storilo bistveno

kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena

ZPP, saj se odločitev sodišča v tem delu ne da preizkusiti, kar

pomeni razveljavitveni razlog iz 1. odstavka 354. člena ZPP, v

posledici česar je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi tožeče

stranke (točka 2.1. te odločbe) ter tožene stranke (2. alineja točke

1.1. izreka te odločbe), izpodbijano sodbo v tem delu razveljavilo in

zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. V ponovljenem

postopku bo sodišče prve stopnje moralo postopati po 1. odstavku 108.

člena ZPP in tožečo stranko pozvati na določno opredelitev tožbenega

zahtevka, ki bo predmet ponovljenega postopka.

Odločitev o razveljavitvi 5. točke izreka izpodbijane sodbe, ki se

nanaša na stroške pravdnega postopka ter odločitev pritožbenega

sodišča o stroških pritožbenega postopka temelji na 4. odstavku 165.

člena ZPP.