VSL sodba in sklep I Cpg 287/2003

Pritožba se zavrne in se potrdita sodba in sklep sodišča prve
stopnje.

Z uvodoma citirano sodbo in sklepom je prvostopenjsko sodišče

dovolilo spremembo tožbe (1. točka izreka), toženi stranki naložilo,

da je dolžna plačati družbi C., trgovina, storitve in izvedba d.o.o.,

Ljubljana 2.659.673,10 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

1.9.2001 dalje do plačila (2. točka izreka) in v presežku tožbeni

zahtevek zavrnilo (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo in sklep (1. in 2. točko izreka) se je

pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala pa je vse

pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP in predlagala, da

pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da

tožbeni zahtevek zavrne.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Iz ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da je v teku pravdnega

postopka tožeča stranka I. dne 21.3.2001 cedirala vtoževano terjatev

do tožene stranke cesionarju C. d.o.o.. Po 1. odst. 190. člena ZPP pa

odtujitev stvari ali pravice, o kateri teče pravda, ni ovira, da se

pravda med istima strankama ne dokonča. V konkretnem primeru to

pomeni, da tožeča stranka, čeprav je odtujila svojo terjatev do

tožene stranke prevzemniku terjatve družbi C. d.o.o., ostane subjekt

dotedanjega procesnopravnega razmerja po izrecni določbi 1. odst.

190člena ZPP. Od cesije dalje tožeča stranka uveljavlja ne več

svojo, ampak tujo (cesionarjevo) materialno pravico. Zato je že iz

logične razlage 1. odst. 190. člena ZPP tako spremembo tožbenega

zahtevka, naj tožena stranka plača cesionarju in ne tožeči stranki

kot cedentu, potrebno obravnavati kot priviligirano objektivno

spremembo tožbe. Nobenega razloga v taki situaciji ni, da tožena

stranka ne bi mogla uveljavljati v tem postopku ugovorov, ki jih ima

zoper cesionarja. Pritrditi pa je na tem mestu pritožbi, da je tožeča

stranka samo spremenila tožbeni predlog, ne pa tudi tožeče stranke in

je prvostopenjsko sodišče v uvodu izpodbijane sodbe napačno označilo

cesionarja vtoževane in nanj cedirane terjatve kot tožečo stranko. Do

subjektivne spremembe tožbe na strani tožnika namreč ni prišlo, saj

je nobena od strank ni predlagala, za tako spremembo pa tudi ni bilo

pogojev, določenih v 2. odst. 190. člena ZPP. Vendar v uvodu

izpodbijane sodbe napačna označba tožeče stranke ni in niti ni mogla

vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe (1. odst. 339. člena ZPP).

Ves čas se je udeleževala postopka tožeča stranka I., njej oziroma

njeni pooblaščenki je bila tudi vročena sodba, kot tudi pritožba

tožene stranke v odgovor, izrek sodbe pa glede na objektivno

spremembo tožbe pravilno nalaga toženi stranki, naj vtoževano

terjatev plača cesionarju C., trgovina, storitve in izvedba d.o.o.,

Ljubljana.

Materialnopravno zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je pogodba o

kreditu nična, ker tožeča stranka ni registrirana za dejavnost bank.

Res je, da kreditne pogodbe lahko sklepajo kot kreditodajalci le

banke (1065. člen ZOR). Vendar po določilu 106. člena ZOR v primeru,

če nična pogodba izpolnjuje pogoje za veljavnost kakšne druge

pogodbe, velja med pogodbenikoma ta druga pogodba, če je to v skladu

z namenom, ki sta ga pogodbenika imela pred očmi ob sklenitvi pogodbe

in če se lahko šteje, da bi bila sklenila to pogodbo, ko bi bila

vedela za ničnost svoje pogodbe. S kreditno pogodbo in aneksi pa sta

pravdni stranki dogovorili višino kredita in rok vračila in obrestno

mero. Pogodba s tako vsebino pa ima vse elemente posojilne pogodbe

(primerjaj 557. in 558. člen ZOR), ki pa je med gospodarskimi

subjekti dopustna. Zato za veljavnost pogodbe ne more biti odločilno,

da sta pravdni stranki pogodbo poimenovali kot kreditno (ki je tudi

sicer le podvrsta posojilne pogodbe), pač pa njena vsebina.

Neutemeljena je tudi pritožbena trditev, da tožeča stranka ni bila

upravičena obračunavati tudi obresti po obrestni meri TOM + 10%, saj

je bila taka obrestna mera med pogodbenima strankama dogovorjena, kot

to ugotavlja prvostopenjsko sodišče. Dogovor o obrestni meri pa je

dopusten tudi po 1. odst. 558. člena ZOR. Ker pa tako dogovorjena

obrestna mera ne presega predpisane obrestne mere zamudnih obresti po

tedaj veljavnem Zakonu o predpisani obrestni meri zamudnih obresti in

temeljni obrestni meri, takega dogovora po 6. členu citiranega zakona

ni mogoče šteti za oderuško pogodbo. Nobenega razloga zato ni, da

tožeči stranki ne bi šle tudi pogodbene obresti v višini TOM + 10%.

Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za

neutemeljene, prvostopenjsko sodišče pa tudi ni zagrešilo kršitev, na

katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350.

člena ZPP), je bilo treba pritožbo zavrniti in potrditi sodbo in

sklep sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).