558. člen ZOR

Posojilodajalec je upravičen zahtevati vrnitev posojila in (dogovorjene) pogodbene obresti v višini kogentno prepisane višine obrestne mere. Za ugotovitev višine obresti, do katerih bi bil upravičen, bi moral tožnik navesti podatke, ki omogočajo njihovo določitev. Navajati bi moral, kdaj točno je toženki dal posojilo v višini 9.000 DEM. Temu trditvenemu bremenu tožnik ni zadostil.

V danem primeru sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili, da je tožena stranka iskala posojilo za družbo, da je tožnik denarna zneska v višini 250.000 SIT in 1.700.000 SIT družbi tudi nakazal, zato izostanek podpisa pogodbe o posojilu s strani tožene stranke ne pomeni, da ni prišlo do sklenitve pogodbe (ustne), ki se je tudi realizirala.

Zavarovanje posojila je sklenjeno v korist posojilodajalca in ne v korist posojilojemalca, zato sklenitev zavarovanja posojilojemalca ne odvezuje obveznosti po sklenjeni posojilni pogodbi.

Stranki sta s posojilno pogodbo uredili razmerja med tremi subjekti. Toženka je zaradi tožnikovega plačila njene obveznosti iz kupne pogodbe sedaj dolgovala tožniku plačilo manjkajoče kupnine, tožnik pa je imel obveznost izročitve denarja toženki iz posojilne pogodbe. Izročitve posojilnega denarja ni bilo, saj je bila s tem zneskom pokrita toženkina obveznost iz prodajne pogodbe. Tako je ostala le še toženkina obveznost iz posojilne pogodbe, torej obveznost vrnitve posojila.

Materialnopravno zmotno je tudi pritožbeno stališče, da je pogodba o kreditu nična, ker tožeča stranka ni registrirana za dejavnost bank. Res je, da kreditne pogodbe lahko sklepajo kot kreditodajalci le banke (1065. člen ZOR). Vendar po določilu 106. člena ZOR v primeru, če nična pogodba izpolnjuje pogoje za veljavnost kakšne druge pogodbe, velja med pogodbenikoma ta druga pogodba, če je to v skladu z namenom, ki sta ga pogodbenika imela pred očmi ob sklenitvi pogodbe in če se lahko šteje, da bi bila sklenila to pogodbo, ko bi bila vedela za ničnost svoje pogodbe. S kreditno pogodbo in aneksi pa sta pravdni stranki dogovorili višino kredita in rok vračila in obrestno mero. Pogodba s tako vsebino pa ima vse elemente posojilne pogodbe (primerjaj 557. in 558. člen ZOR), ki pa je med gospodarskimi subjekti dopustna. Zato za veljavnost pogodbe ne more biti odločilno, da sta pravdni stranki pogodbo poimenovali kot kreditno (ki je tudi sicer le podvrsta posojilne pogodbe), pač pa njena vsebina.

1. Ker ni utemeljen obrestni zahtevek na plačilo obresti po višji obrestni meri od tiste, ki jo določa prvi odstavek 399. člena ZOR, plačil na račun dolga ni mogoče obračunati drugače kot z upoštevanjem prisilne določbe iz prvega odstavka 399. člena ZOR. Višjim obrestim sodišče ne sme nuditi pravnega varstva, kar pomeni, da mora zavrniti tožbeni zahtevek na plačilo višjih obresti, pri obračunu pa, glede na zakonsko omejitev višine obrestne mere in 313. člen ZOR, upoštevati, kolikšen del plačila se nanaša na obresti in kolikšen na glavnico. 2. Materialno pravo (ZOR) posredno določa, da dokazno breme za dokazovanje sklenitve posojilne pogodbe nosi posojilodajalec. V obravnavani zadevi je to tožnik, ki je opisanemu pravilu v celoti zadostil s tem, da je predložil potrdilo z dne 18.2.1997. Ker se toženec brani z ugovorom o nepristnem podpisu, tudi zanj velja pravilo, da mora svojo trditev izkazati. Sodišče prve stopnje ima prav, da mu to ni uspelo. Ker je več razlogov, ki govore za to, da je sporni podpis pristen, kot pa razlogov, ki takšnemu zaključku nasprotujejo, glavni dokaz (potrdilo z dne 18.2.1997) ni bil ovržen.

Porok je svojo obveznost v celoti izpolnil in kljub temu, da terjatev s tem plačilom ni dokončno ugasnila, je s plačilom nastal nov položaj, zaradi katerega je izpolnitev oz. (še dodatno) povečanje tožničinega premoženja na račun toženčevega (dolžnikovega) postalo neutemeljeno. V pritožbi zatrjevani novi vsebini dogodkov pritožbeno sodišče ne more slediti, saj pritožnica o tem ni predložila nobenih dokazov.

Niti ni pomembno, ali naj bi med strankama obstajalo kreditno ali posojilno razmerje, temveč je bistveno, da ni dolžna tožena stranka dokazati razloga za prejem spornih sredstev, temveč je tožeča stranka, ki je svoj tožbeni zahtevek ves čas pravde temeljila na kreditni oz. posojilni pogodbi, dolžna dokazati obstoj takšne pogodbe.

Po določilu 562. člena ZOR mora posojilojemalec vrniti posojilodajalcu enako količino stvari iste vrste in kakovosti v roku, kot je bil dogovorjen. Po določilu 558. člena ZOR pa se lahko posojilojemalec še zaveže, da dolguje poleg glavnice tudi obresti. Primernost teh sta sodišči nižjih stopenj pravilno ocenili.

Četudi bi za razveljavitev izpodbojne pogodbe (sklenjene zaradi sile in grožnje) zadostoval, kot meni pritožnica, peremptorični ugovor, ki ga je podala v odgovoru na tožbo, bi moral biti le-ta podan v enoletnem roku iz prvega odstavka 117. člena ZOR. Četudi tožnik ni oče mld..., bi lahko vrnitev plačanih preživninskih obrokov zahteval le od roditelja, ki svoje preživninske obveznosti ni poravnal in je bil torej zaradi tožnikovega plačevanja preživnine neupravičeno obogaten. Pravilna je ugotovitev v izpodbijani sodbi, da je toženka - mati mld... svoje obveznosti do otroka izpolnjevala po svojih zmožnostih; že zato je upoštevaje določbi 126. in 133. člena ZZZDR zahtevek zoper njo v tem delu neutemeljen.

Sodišči prve in druge stopnje sta tudi pravilno uporabili materialno pravo, saj je v 557. členu ZOR določeno, da mora posojilojemalec vrniti enak znesek denarja, kot ga je prejel kot posojilo. Po 558. členu ZOR je omogočena tudi obveznost posojilojemalca da poleg glavnice dolguje tudi obresti.

Po določbi 4. odstavka 399. člena velja tudi v primeru, če so dogovorjene višje obresti od dovoljenih, največja obrestna mera dovoljenih obresti. Sodišča ne smejo dajati pravnega varstva višjim obrestim.

Za posojilno pogodbo (557. - 566. člen ZOR), na kateri temelji vtoževana obveznost, zakon ne predpisuje posebne oblike, zato tudi pooblastilo za takšno pogodbo ne potrebuje posebne oblike. Kadar se ne zahteva posebna oblika pooblastila, je lahko pooblastilo dano v kakršnikoli obliki, tako npr. tudi molče ali s konkludentnim ravnanjem.

V potrdilu iz leta 1995 ni zapisa o izločitvi določenega zneska denarja kot posojila niti zapisa o posojilojemalčevi nameri, da bo po določenem času vrnil enak znesek denarja, prav tako niso opredeljeni kakšni drugi pogoji posojilnega razmerja Tožeči stranki torej ni uspelo dokazati trditve, da pri potrdilu iz leta 1995 gre za novo posojilo tožeče stranke tožencema, pač pa za obresti po posojilu iz leta 1993.

Ob ugotovitvi, da predstavlja znesek 13.000 DEM samo glavnico posojila, pa postanejo brezpredmetna toženkina izvajanja o oderuških obrestih, na katere mora sodišče ob podanih objektivnih in subjektivnih elementih res paziti po uradni dolžnosti. Kot sledi iz povedanega, tudi po oceni pritožbenega sodišča iz posojilne pogodbe in drugih izvedenih dokazov ne izhaja, da so bile obresti sploh dogovorjene.

S posojilno pogodbo se posojilodajalec zavezuje, da bo posojilojemalcu izročil določen znesek denarja ali določeno količino drugih nadomestnih stvari. Posojilojemalec se lahko zaveže, da poleg glavnice dolguje tudi obresti.

Posojilojemalec mora na podlagi določb 557. do 566. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR, Ur. list SFRJ, št. 29/78 do 57/89), vrniti enak znesek denarja, kot si ga je izposodil.

Plačilo obresti sta pravdni (takrat pogodbeni) stranki dogovorili ob sklenitvi pogodbe, kar sta smeli storiti glede na 1. odstavek 558. člena ZOR. Tožena stranka je ugovarjala njihovi višini (z navedbo, da so 8% mesečne obresti oderuške), in je sodišče ta njen ugovor upoštevalo. Obresti, kot jih je dosodilo sodišče druge stopnje, so dosojene po analogiji s 3. odstavkom 399. člena ZOR, ki določa da znašajo obresti, če so dogovorjene, med posamezniki toliko, kot jih banka v kraju izpolnitve plačuje za hranilne vloge na vpogled. Kar je zahtevala tožeča stranka več, je sodišče kot neutemeljeno zavrnilo.

Ob umiku tožbe mora trpeti stroške postopka tožnik razen, če je umaknil tožbo takoj, ko je toženec izpolnil zahtevek. Tožnik ni umaknil delno svojega zahtevka zaradi tega, ker je tožena stranka izpolnila del njegovega zahtevka, ampak zato, ker je ocenil na podlagi izvedeniškega mnenja, da del njegovega zahtevka ni utemeljen in da v tem delu ne bo uspel. Zato je tožena stranka upravičena do povrnitve ustreznega dela stroškov. Pri posojilni pogodbi - da se lahko posojilojemalec zaveže, da poleg glavnice dolguje tudi obresti. Te obresti so pogodbene obresti, ki pa si jih je - izgovoril pritožnik kot posojilodajalec v previsokem, to je oderuškem znesku. Oderuške obresti pa so proti dobrim običajem in po čl. 3/3 ZPP sodišče ne priznava razpolaganja strank s takim zahtevkom.

Toženec se je udeležil igre s tožničinim prispevkom, ki bi ga moral vrniti, če bi igra prinesla uspeh. Dobitek, ki bi presegel vložek v igro, pa bi se med strankama razdelil v sorazmerju z vložkom vsake od strank. Takšno pravno razmerje med strankama ima nekatere značilnosti posojilne pogodbe z obveznostjo vrnitve posojenega zneska pod odložnim pogojem. Dogovor o delitvi dobitka v sorazmerju z vložkom pa vsebuje elemente pogodbe o skupnem vlaganju v igro. V celoti gledano gre za pravno razmerje z elementi obeh navedenih pogodb.