VSL sklep I Cp 2036/2003

Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v ugodilnem delu (to
je v 1. in 2. točki izreka) ter v odločitvi o stroških pravdnega
postopka (to je v 4. točki izreka) razveljavi in zadeva v tem obsegu
vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno
odločbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je pogodba,

ki sta jo dne 26.1.1998 sklenila tožnik in toženka o nakupu osebnega

avtomobila znamke Subaru za dogovorjeno kupnino v višini 1.191.260,00

SIT, razdrta. Toženka je dolžna tožniku vrniti plačano kupnino v

višini 1.191.260,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.1.1998

dalje ter ji plačati 74.563,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od

26.1.1999 dalje do plačila. Tožnikov zahtevek za plačilo 163.775,00

SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26.1.1999 dalje do plačila je

zavrnilo. Toženka je dolžna tožniku plačati še pravdne stroške v

višini 264.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje

sodbe dalje do plačila.

Zoper ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje se pritožuje toženka. V

pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odst. 338. člena

Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Uradni list RS, št. 36/2004 - drugo

uradno prečiščeno besedilo). Navaja, da sodišče na ponovno odprti

obravnavi dne 3.4.2003 ne bi smelo ponovno zaslišati tretjega

tožnika, ker to nobena stranka ni predlagala. Tudi ne bi smela

upoštevati dopisa tretjega tožnika, označenega kot prilogo A16 - A37,

ker ni bil naslovljen na sodišče in ni jasno, kdaj je bil na sodišče

sploh vložen. Vztraja pri ugovoru pasivne legitimacije. Pogodba med

pravnim prednikom tožnikov in toženko ni bila realizirana. Kupnino za

avtomobil je prejel A. U. s.p., s katerim je pravni prednik tožnikov

sklenil posel zaradi ugodnejših kreditnih pogojev. Tako je bila

pogodba s toženko razdrta, z A. U. s.p. pa realizirana in tako edina

veljavna. Tudi če je bila toženka dejanska prodajalka vozila, pa se

je posel sklenil s klavzulo "videno - kupljeno". Pravni prednik

tožnikov je imel možnost pregledati vozilo s strokovno pomočjo in v

njegovo breme gre, če tega ni storil dovolj skrbno. Ne gre verjeti

priči, predlagani s strani tožnikov, da je toženka pravnemu predniku

tožnikov zagotovila, da vozilo ni bilo karambolirano. Ista priča je

izpovedala tudi, da ji ni jasno, kako naj bi prodajalec vedel za

napako vozila. Na vozilu toženka ni našla znakov karamboliranosti,

ker ti niso bili vidni. Pravni prednik tožnikov je tudi zamudil vse

roke za grajanje napak. Napaka je bila ugotovljena že 25.2.1998,

pisna reklamacija pa podana šele 16.3.1998, deloma pa šele 27.7.1998.

Ker pravni prednik tožnikov toženki ni dal primernega dodatnega roka

za izpolnitev pogodbe, ni upravičen zahtevati razdrtja pogodbe. Iz

vseh navedenih razlogov toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da

sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem ugodilnem delu razveljavi

ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje ali spremeni

tako, da tožbeni zahtevek tudi v tem delu zavrne.

Pritožba je bila v skladu s 1. odst. 344. člena ZPP vročena v odgovor

tožnikom, ki pa odgovora nanjo niso podali.

Pred odločitvijo o pritožbi je tretji tožnik I. F. v spis vložil

izjavo o umiku tožbe. Le-te pritožbeno sodišče glede na določbo 2.

odst. 188. člena ZPP, po kateri se tožba lahko umakne le do konca

glavne obravnave, ni moglo upoštevati.

Pritožba je utemeljena.

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo do pritožbeno

nakazanih procesnih kršitev. Neutemeljen je očitek, da je sodišče

prve stopnje tretjega tožnika I. F. ml. zaslišalo dvakrat, saj ga je

zaslišalo samo enkrat na naroku za glavno obravnavo dne 3.4.2003, pa

tudi, da ga je zaslišalo, ne da bi to predlagala katerakoli izmed

pravdnih strank, saj so njegovo zaslišanje predlagali tožniki na

naroku za glavno obravnavo dne 2.7.2002 (list. št. 77 spisa). Sodišče

je že končano glavno obravnavo začelo znova, ker je ocenilo, da je to

potrebno, da se dopolni postopek in dodatno razjasnijo pomembna

vprašanja, in sicer prav z izvedbo predlaganega dokaza z zaslišanjem

tretjega tožnika. Tudi ni razloga, da sodišče za presojo te zadeve ne

bi upoštevalo vloge, v spisu označene kot priloga A16 - A37. Kot je

razvidno iz podatkov spisa, gre namreč lahko le za pripravljalno

vlogo, ki so jo vložili v spis tožniki na naroku za glavno obravnavo

dne 21.5.2002 (list. št. 73 spisa), le da jo je sodišče pomotoma v

spis vpisalo in vložilo kot prilogo. Toženka je prav zaradi te vloge

tožnikov, ker je bila ta zelo obsežna, na omenjenem naroku prosila za

15-dnevni rok za odgovor nanjo. Z vlogo dne 5.5.2002 je nanjo tudi

odgovorila (list. št. 74 spisa). Da za sporno vlogo ni jasno, kdaj je

prišla na sodišče, je torej toženkino čisto sprenevedanje.

Tudi toženkino vztrajanje pri ugovoru pasivne legitimacije po oceni

pritožbenega sodišča ni utemeljeno. Sodišče prve stopnje je v

izpodbijani sodbi prepričljivo obrazložilo, zakaj šteje kot

prodajalca avtomobila toženko in ne samostojnega podjetnika s firmo

A. U. s.p. Četudi je pravdni prednik tožnikov I. F. st. kupnino za

avtomobil plačal samostojnemu podjetniku, bi morala toženka to isto

kupnino prejeti od samostojnega podjetnika. Po trditvah obeh pravdnih

strank je bil namreč A. U. s.p. v prodajo avtomobila vključen le

zaradi možnosti kreditnega odplačila avtomobila. Kot je pojasnilo že

sodišče prve stopnje, sta se glede bistvenih sestavin prodajne

pogodbe zedinili pravdni stranki in ne morda pravni prednik tožnikov

in A. U. s.p. Iz tega razloga je pravilno štelo, da je bila

komisijska prodajna pogodba dejansko sklenjena med pravdnima

strankama, enaka pogodba med pravnim prednikom tožnikov in

samostojnim podjetnikom pa je bila zgolj navidezna.

Tudi kar zadeva roke za grajanje napak, pritožbeno sodišče sledi

dokazni oceni sodišča prve stopnje, da je pravni prednik tožnikov

potem, ko se je pokazalo, da ima avtomobil skrite stvarne napake,

toženko nemudoma obvestil o njih. To je storil tako, da je toženko

poklical po telefonu, kar ni neupošteven način obveščanja prodajalca

o napakah stvari. Določba 482. člena Zakona o obligacijskih razmerjih

(ZOR; Uradni list SFRJ, št. 29/78 do 57/89), ki ga je pritožbeno

sodišče uporabilo na podlagi prehodne določbe 1060. člena

Obligacijskega zakonika (Uradni list RS, št. 83/2001) za obvestilo

namreč ne predpisuje nobene posebne oblike. Pisni opozorili, ki sta

sledili 16.3. in 27.7.1998, za presojo pravočasnosti obvestila tako

nista relevantni.

Kot določa 2. odst. 390. člena ZOR, sme kupec predlagati razdrtje

pogodbe tudi, ne da bi prodajalcu pustil primeren dodaten rok za

izpolnitev pogodbe, če mu je prodajalec po obvestilu o napakah

sporočil, da pogodbe ne bo izpolnil. Tudi pravnemu predniku tožnikov

tega ni bilo treba storiti, ker je toženka takoj zavrnila kakršnokoli

odgovornost za napake avtomobila.

Res pa je zmotno materialnopravno izhodišče sodišča prve stopnje, da

lahko pogodbeni stranki s posebno pogodbeno klavzulo izključita

odgovornost prodajalca le za očitne, ne pa tudi za skrite napake

stvari. Pogodbena klavzula "videno - kupljeno" nasprotno lahko

predstavlja izključitev prodajalčeve odgovornosti za vse napake,

vendar je nična, če gre za napako, ki je bila prodajalcu znana, pa o

njej ni obvestil kupca. Tako določata 1. in 2. odst. 486. člena ZOR.

Toženkino sklicevanje na dogovorjeno pogodbeno klavzulo "videno -

kupljeno" bi bila torej neutemeljena le v primeru, če bi tožniki

uspeli dokazati, da je toženka za karamboliranost oziroma posledične

skrite stvarne napake avtomobila vedela, pa zanje pravnemu predniku

tožnikov ni povedala. Če je zanje vedela, je bila namreč njena

dolžnost kot prodajalke, da o tem obvesti kupca.

Zaradi nepravilnega izhodišča se sodišče prve stopnje z vprašanjem,

ali je toženka za karamboliranost oziroma posledične stvarne napake

avtomobila vedela ali ne, ni ukvarjalo. To je narekovalo ugoditev

pritožbi, razveljavitev izpodbijanega ugodilnega dela sodbe in

vrnitev zadeve v tem obsegu sodišču prve stopnje v novo sojenje (353.

člen ZPP).

V njem se bo treba ob pravilni uporabi zakonskih določil o pogodbeni

izključitvi prodajalčeve odgovornosti za stvarne napake opredeliti do

navedb na eni strani tožnikov, da je toženka vedela za napake

avtomobila oziroma na drugi strani toženke, da zanje ni vedela. V ta

namen bo verjetno potrebno dopolniti dokazni postopek v skladu s

predlaganimi dokazi, predvsem z zaslišanjem D. Š., ki je kot drugi

lastnik avtomobila po trditvah tožnikov toženki prodal že

karamboliran avtomobil.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odst. 165.

člena ZPP.