486. člen ZOR

ZOR v primerih nepravilne izpolnitve v poglavju, ki ureja prodajno pogodbo, daje kupcu jamčevalne zahtevke. S tem, ko je zakon določil, da ima kupec v primeru nepravilne izpolnitve jamčevalne sankcije, pa tudi ni upravičen do sankcij, ki jih določa ZOR za neizpolnitev pogodbe.

Sodišče prve stopnje prezre, da je tožeča stranka ves čas postopka zatrjevala, da ji je tožena stranka zagotovila, da je z motorjem vse v redu, kar pa bi predstavljalo lastnost oziroma odliko, ki je bila med strankama izrecno dogovorjena (3. točka 479. člena ZOR). O tem, da je bilo o lastnostih motorja govora, navaja tudi tožena stranka (vendar le z razliko, da je bila cena zaradi tega med pravdnima strankama znižana). Navedena okoliščina bi bila lahko pomembna tako pri presojanju dejstva, ali je tožena stranka, ker je zagotavljala izrecno lastnost avtomobila, glede na vse ostale okoliščine primera za napako motorja vedela, kot pomembna pa se izkaže tudi v primeru, če za napako sicer ni vedela. V slednjem primeru je namreč ta okoliščina pomembna tudi iz razloga, ker bi bila izključitev prodajalčeve odgovornosti v tem primeru nedopustna zaradi nemoralnosti. Le-ta bi bila namreč v nasprotju z vsebino konkretnega posla, in sicer v nasprotju z izrecno dogovorjeno lastnostjo vozila, tj. brezhibnim delovanjem motorja kljub njegovi glasnosti. Že po naravi stvari same je nedopustno s pogodbeno klavzulo izključiti prodaj

Kot določa 2. odst. 490. člena ZOR, sme kupec predlagati razdrtje pogodbe tudi, ne da bi prodajalcu pustil primeren dodaten rok za izpolnitev pogodbe, če mu je prodajalec po obvestilu o napakah sporočil, da pogodbe ne bo izpolnil. Tudi tožniku tega ni bilo treba storiti, ker je toženka takoj zavrnila kakršnokoli odgovornost za napake prodanega avtomobila. Pogodbena klavzula "videno - kupljeno" lahko predstavlja izključitev prodajalčeve odgovornosti za vse vrste stvarnih napak (tako očitnih kot skritih), vendar je nična, če gre za napako, ki je bila prodajalcu znana, pa o njej ni obvestil kupca (1. in 2. odst. 486. člena ZOR).

Drugotožena stranka je bila prodajalec stanovanja in kot prodajalec drugotožena stranka odgovorja za stvarne napake v smislu določb 478. čl. ZOR, vendar pa bi sodišče prve stopnje moralo pri odločanju o tem ali je drugotožena stranka za stvarne napake tožeči stranki odgovorna, upoštevati roke, ki jih zakon določa za jamčevalne zahtevke.

Če stranka pristane na določilo "videno-kupljeno", potem je jamčevanje za stvarne napake zoženo na dejanski stan, ko je napaka skrita, prodajalec pa je zanjo vedel, a jo je kupcu zamolčal.

Toženec, ki je kot komisionar prodal tožniku avtomobil (771. člen ZOR), ima nasproti tožniku kot kupcu vse obveznosti iz prodajne pogodbe. Iz določb ZOR, ki urejajo komisijo, sledi, da je v pravnem razmerju s tretjim samo komisionar, zato je kupcu kot prodajalec odgovoren za stvarne napake prodane stvari.

Obe sodišči sta se materialnopravno pravilno sklicevali na 3. točko 479. člena ZOR, ko sta kot stvarno napako opredelili dejstvo, da je bil kupljeni osebni avtomobil dejansko sestavljen iz delov več vozil, ki so bila pretežno letnik izdelave 1986 in 1987, čeprav je bilo v računu kot leto izdelave označeno leto 1991. Taka označba v računu tudi po presoji revizijskega sodišča pomeni izrečno dogovorjeno lastnost avtomobila. Izključitev prodajalčeve odgovornosti je nedopustna, če je v nasprotju z vsebino konkretnega posla, kar v obravnavani zadevi pomeni, če je v nasprotju z izrečno dogovorjeno lastnostjo. Ali povedano malo drugače: že po naravi stvari same je nedopustno s pogodbeno klavzulo izključiti prodajalčevo odgovornost za pogodbeno dogovorjeno lastnost.

Toženec je s podpisom prodajne pogodbe potrdil tudi pogodbeno določilo, da je stroj pregledal in preizkusil (česar ne zanika) ter da prodajalec poznejših reklamacij ne bo priznal. Takšna pogodbena izključitev prodajalčeve odgovornosti za morebitne stvarne napake je dopustna v skladu z določbo 1. odstavka 486. člena ZOR, zato toženec ne more uveljavljati sankcij za morebitne stvarne napake, torej tudi ne zahtevka na znižanje cene v skladu z določbo 2. odstavka 500. člena ZOR.

Ker je tožena stranka trdila in dokazovala, da je bil med strankama kot predmet pogodbe dogovorjen star agregat, ki ga je tožena tudi vgradila, tožeča pa njenih trditev in dokazov ni izpodbila, je povsem pravilna obrazložitev sodišča prve stopnje, da je tožena s tem svoj del pogodbene obveznosti izpolnila. Trditev tožeče stranke, da ni bilo dogovora o vgraditvi starega agregata, je novota, ki jo tožeča stranka prvič uveljavlja šele v obravnavani pritožbi, zato teh trditev sodišče druge stopnje ni upoštevalo, saj tožnik niti ne zatrjuje, da te trditve brez svoje krivde ni mogel postaviti že v postopku pred sodiščem prve stopnje.

Jamčevalni zahtevek na znižanje kupnine iz naslova stvarnih napak je treba razumeti kot zahtevek, naj se kupnina zniža za toliko, da kupec ni oškodovan z nakupom stvari z napako. Načeloma je sicer pravilno stališče, da je potrebno ugotavljati manjvrednost stvari z napako glede na vrednost stvari brez napake, kot izhaja iz prodajne cene. Vendar je v konkretnem primeru tožena stranka ves čas zatrjevala, da je bil avtomobil poceni prav iz razloga, ker je šlo za model iz leta 1992, s čimer je smiselno zatrjevala, da so bile določene manjvrednosti v ceni že upoštevane. Zato bi moralo sodišče izvedencu zastaviti nalogo, naj oceni manjvrednost vozila objektivno, to je glede na povprečne cene vozil istega tipa, letnika in stanja, kot je bilo sporno vozilo, v primerjavi s konkretno prodajno ceno. Šele po takšni oceni bo možno ugotoviti, koliko in ali sploh je bil tožnik oškodovan zaradi nakupa vozila, katerega deklarirani letnik proizvodnje ne ustreza dejanskemu letniku.

Zakon o obligacijskih razmerjih v 486.čl. predvideva pogodbeno omejitev ali izključitev prodajalčeve odgovornosti za stvarne napake. Vendar določa, da je pogodbeno določilo o omejitvi ali izključitvi odgovornosti nično, če je napaka prodajalcu znana, pa o njej ni obvestil kupca (2. odst. 486.čl. ZOR). Prav to je storil toženec, ko je zamolčal dejansko prevožene kilometre, zato je pogodbeno določilo "videno - kupljeno" z izključitvijo reklamacij (tč.7 pogodbe z dne 2.8.1990) nično.