VSM sodba in sklep I Cp 1740/2004

Pritožbi zoper sodbo se ugodi in se izpobijana sodba sodišča
prva stopnje s p r e m e n i , tako da pravilno glasi:
"Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v M. S. opr. št. I
... z dne 22.9.2003 se razveljavi v delu, v katerem je bilo
toženi stranki naloženo, da je dolžna tožeči stranki plačati
glavnico v višini 10.117,00 SIT z zakonskimi zamudnimi
obrestmi od 15.1.2003 dalje do plačila in izvršilne stroške
v višini 8.218,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od
22.9.2003 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, pod izvršbo.
Tožeča stranka nosi sama svoje stroške pravdnega postopka."
Pritožba zoper sklep sodišča prve stopnje se zavrže.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da

ostane v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v M.

S. v delu, v katerem je bilo dolžniku naloženo plačilo

10.117,00 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.1.2003 dalje

do plačila ter 8.218,00 SIT stroškov izvršilnega postopka z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.9.2003 dalje do plačila,

toženo pa zavezalo še k plačilu 10.513,00 SIT pravdnih

stroškov s pripadajočimi obrestmi. Z izpodbijanim sklepom je

sodišče prve stopnje razveljavilo sklep o izvršbi v delu, s

katerim je toženo stranko zavezalo k plačilu 29.771,50 SIT z

zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.1.2003 dalje do plačila ter

preostalih izvršilnih stroškov v višini 24.654,00 SIT z zakonskimi

zamudnimi obrestmi od 22.9.2003 dalje do plačila.

Zoper citirano sodbo in sklep je vložila tožena stranka

pravočasno laično pritožbo zaradi zmotne uporabe

materialnega prava, v kateri navaja, da bi sodišče prve

stopnje za obravnavano pravno razmerje moralo uporabiti

Obligacijski zakonik (OZ), ki je za potrošnika bolj ugoden.

Smiselno uveljavlja tudi pritožbena razloga bistvene kršitve

določb pravdnega postopka ter zmotne ugotovitve dejanskega stanja. V

okviru slednjega navaja, da ima terjatve za leto 2001 plačane, kar v

pritožbi dokazuje s fotokopijami položnic. Predlaga spremembo

izpodbijane odločitve sodišča prve stopnje v smeri pritožbenih

navedb. Pritožbe zoper sklep tožena stranka ne obrazloži.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba zoper sodbo je utemeljena, pritožba zoper sklep pa

se kot nedopustna zavrže.

K točki I. sodbe sodišča druge stopnje:

Sodišče druge stopnje ob uradnem preizkusu zadeve (člen

350/II Zakona o pravdnem postopku - ZPP) in v okviru v

pritožbi uveljavljanih razlogov ugotavlja, da je prvostopno

sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo,

da tožnikove terjatve iz leta 2001 še niso zastarale.

Ugovor zastaranja je tožena stranka pravočasno podala že v

ugovoru zoper sklep o izvršbi (29.9.2003), pri tem se je

sklicevala na pravna določila OZ. Pravilna je odločitev

sodišča prve stopnje, da je potrebno za vtoževane terjatve,

ki izvirajo iz leta 2001 v skladu s pravnim določilom 1060.

člena OZ uporabiti Zakon o obligacijskih razmerjih - ZOR.

Vendar pa je prvostopno sodišče napačno razsodilo, da za

vtoževano terjatev velja triletni zastaralni rok po 372.

členu ZOR. Res je sicer, da 378. člen ZOR med tako

imenovanimi "gospodinjskimi terjatvami", za katere je

določen enoletni zastaralni rok, eksplicitno ne našteva tudi

terjatev, povezanih z dostopom do kabelskih televizijskih

programov. Po mnenju pritožbenega sodišča pa se ni mogoče

strinjati s stališčem prvostopnega sodišča, da je razvoj

tehnologije navedene terjatve prinesel šele po uveljavitvi ZOR, zato

jih je bilo glede na njihovo naravo potrebno v novem OZ izrecno

navesti, sicer zanje enoletni zastaralni rok ne bi veljal. Nasprotno

pritožbeno sodišče meni, da so terjatve, povezane z dostopom do

kabelskih televizijskih programov glede na svojo naravo in izvor

smiselno že vsebovane v določilu 2. točke I. odstavka 378. člena ZOR,

ki enoletni zastaralni rok določa za terjatve radijske in

radijsko-televizijske postaje za uporabo radijskega in televizijskega

sprejemnika, sicer pa jih je v vsakem primeru mogoče pod to določilo

subsumirati po analogiji. Smisel omenjene določbe ZOR je namreč ravno

v tem, da "gre za manjše dolgove, katerih potrdila se nabirajo in jih

ljudje ne shranjujejo zadosti skrbno. Po daljšem času je plačilo

ponavadi težko dokazati, zato je primeren kratek, enoletni zastaralni

rok." (ZOR s komentarjem, str. 361). Slednje pa vsekakor velja tudi

za obravnavane terjatve.

Ker je zastaralni rok za vtoževane terjatve od januarja do

avgusta 2001 v skladu z 2. točko I. odstavka 378. člena ZOR

potekel že leta 2002, predlog za izvršbo pa je bil vložen

šele 1.9.2003, so terjatve tožeče stranke skupaj s

pripadajočimi obrestmi ob vložitvi predloga za izvršbo že

zastarale. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče izpodbijano

sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ta del

sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v M. S. opr. št. I

... v naložitvenem in stroškovnem delu razveljavilo in

tožeči stranki naložilo, da sama nosi svoje pravdne stroške,

kot izhaja iz izreka sodbe pod točko I. Pri tem se je

pritožbeno sodišče oprlo na pravno določilo 4. točke I.

odstavka 358. člena ZPP.

Po obrazloženem in ker je pritožbeno sodišče pritožbi zoper

prvostopno sodbo v celoti ugodilo, se z nadaljnjimi

pritožbenimi navedbami ni več ukvarjalo.

Izrek o stroških je odpadel, ker jih pritožnik ni priglasil.

K točki II sklepa sodišča druge stopnje:

Ker je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom

razveljavilo del sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v M.

S. opr. št. I ... v naložitvenem delu glede preostale

glavnice in v stroškovnem delu glede preostalih izvršilnih

stroškov ter v tem obsegu pravdni postopek ustavilo,

navedena odločitev pa je pritožniku v korist, pritožnik za

pritožbo zoper citirani sklep nima pravnega interesa, zato

jo je pritožbeno sodišče v skladu I. odstavkom 351. člena

ZPP kot nedovoljeno zavrglo.

Odločitev o pritožbenih stroških je odpadla, ker jih

pritožnik ni priglasil.