VSL sodba I Cp 1396/2005

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi 3. odst. 318.

čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP) zavrnilo tožbeni zahevek na

plačilo 201.146,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.10.2004

in povračilo pravdnih stroškov.

Proti sodbi se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožila

tožeča stranka, ki predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi,

izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v

novo sojenje. Po njenem mnenju je sodišče prve stopnje sicer pravilno

ugotovilo, da je obveznost vrnitve iz javnih sredstev izplačane

štipendije lahko določena le v zakonu. To pa nikakor ne pomeni, da

tožeča stranka vračila štipendije ne bi mogla uveljavljati po sodni

poti v postopku, v katerem veljajo splošna pravila civilnega prava.

Tožeči stranki je bila dodeljena štipendija za dokončanje šolanja oz.

pridobitev določenega poklica. Ker se namen ni uresničil, je treba

uporabiti 4. odst. 210. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR).

Opozarja na sodbo Vrhovnega sodišča, opr. št. II Ips 367/2003, iz

katere izhaja, da ima vrnitveni zahtevek tožeče stranke pravno

podlago prav v citiranem določilu. Drugačna pravna razlaga, po kateri

bi bili dolžni štipendijo vrniti le tisti, ki so sklenili izvensodno

poravnavo, bi pomenila neenako obravnavo s štipendisti, ki obravnave

niso sklenili.

Pritožba ni utemeljena.

Če tožena stranka v zakonsko določenem roku ne odgovori na tožbo,

izda sodišče sodbo, s katero ugodi tožbenemu zahtevku (zamudna

sodba), če so izpolnjeni pogoji, ki jih določa 1. odst. 318. člena

ZPP, med drugim, da iz dejstev, ki so navedena v tožbi (3. točka 1.

odst. 318. člena ZPP), izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka. V

nasprotnem primeru izda sodišče sodbo, s katero tožbeni zahtevek

zavrne (3. odst. 318. člena ZPP).

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje, ki ga je navedla tožeča

stranka, preizkusilo s stališča vseh pravnih norm, ki bi utegnile

priti v poštev, nato pa materialnopravno pravilno zaključilo, da je

tožbeni zahtevek neutemeljen. Tožeča stranka zahteve po vračilu

štipendije ne utemeljuje več s 35. členom Pravilnika o štipendiranju

(Ur. l. RS, št. 29/93 s kasnejšimi presmembami), saj je bila določba

razveljavljena z odločbo Ustavnega sodišča RS, št. U-I-10/99, z

obrazložitvijo, da nima vsebinske podlage v zakonu. Prav tako

zahtevka ne opira na pravni posel, vztraja pa, da utemeljenost

tožbenega zahtevka, ob pravilni uporabi materialnega prava, izhaja iz

določila 4. odst. 210. člena ZOR, z utemeljitvijo, da je bila

štipendija dodeljena za točno določen namen (dokončanje šolanja), ki

je odpadel.

Pritrditi je treba stališču sodišča prve stopnje, da pravna podlaga

za izplačilo štipendije ni odpadla in še vedno obstaja. Res je bil v

odločbi z dne 14.10.1998 naveden namen dodelitve štipendije in res je

tudi, da se ta ni uresničil. Ne glede na to (tudi če bi se torej

odločbo presojalo na pogodbeni podlagi) pa tožeča stranka kot

močnejša pogodbena stranka ne bi mogla zahtevati od tožene stranke

več, kot ima pravico na podlagi specialne določbe 54. člena Zakona o

zaposlovanju in zavarovanju za primer brezposelnosti (Ur. l. RS, št.

5/91 s kasnejšimi spremembami, ZZZPB). Iz 1. odst. citirane določbe

izhaja, da ima tožeča stranka pravico zahtevati vrnitev sredstev,

izplačanih iz naslova zavarovanja za primer brezposlenosti, in

sredstev, namenjenih za ukrepe aktivne politike zaposlovanja, če so

bila ta nenamensko uporabljena. Ker štipendiranja po nobeni določbi

ZZZPB ni mogoče šteti med sredstva, namenjena za ukrepe aktivne

politike zaposlovanja (tako tudi Ustavno sodišče v odločbi št.

U-I-10/99), bi vrnitev štipendije v obravnavanem primeru nasprotovala

kogentnemu predpisu iz 1. odst. 54. člena ZZZPB.

Pritožbeno sodišče lahko le ponovi, kar je pravilno ugotovilo že

sodišče prve stopnje, da je bilo dejansko stanje v zadevi II Ips

367/2003 drugačno od dejanskega stanja v konkretnem primeru, saj je

tožeča stranka obstoj obveznosti vračila tožene stranke v zadevi opr.

št. III Ips 367/2003 utemeljevala s sklenitvijo izvensodne poravnave,

ki je dvostranski pravni posel. Ne drži torej, da je sodišče prve

stopnje v obravnavani zadevi odstopilo od ustaljene sodne prakse.

Ker niso podani razlogi, s katerimi tožena stranka izpodbija sodbo

sodišča prve stopnje, niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče

paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in

potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).