54. člen ZZZPB

Predvsem pa je pomembno, da je sodišče prve stopnje zavrnitev zahtevka dodatno obrazložilo z vidika materialnega prava, čemur tožnik niti ne nasprotuje, da mu zahtevanih obračunov razlik v plači, z zahtevanim odvodom davkov in prispevkov ter izplačilom neto zneskov, ni možno prisoditi, ker mu za navedeni obdobji ni priznalo delovnega razmerja pri toženki, posledično pa ni možno priznanje pravic iz delovnega razmerja. Pri tem je sodišče še poudarilo, da tožnik drugih podlag v zvezi z vtoževanimi zneski (npr. odškodnino) ni podal in tudi temu tožnik v pritožbi ne nasprotuje. Z navedenim razlogovanjem je sodišče prve stopnje upoštevalo stališča iz sodb Vrhovnega sodišča VIII Ips 148/2015 in VIII Ips 315/2017, da delavcu v času zaposlitve pri novem delodajalcu ni mogoče priznati razlike v plači kot pravice, vezane na obstoj delovnega razmerja, pač pa kvečjemu odškodnino.

Glede na zakonsko ureditev delavec prejemke, ki jih je dobil od Zavoda, obdrži, razliko do polnega nadomestila plače pa dobi od delodajalca. Delavec tako dobi povrnjeno celotno nadomestilo plače za čas nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi, Zavod dobi od delodajalca vrnjena sredstva, ki jih je neutemeljeno plačal delavcu, delodajalec pa plača tisto, kar je dolžan.

Za spor o vrnitvi preveč izplačanih zneskov denarnega nadomestila med brezposelnostjo je stvarno pristojno socialno sodišče. Tožeča stranka je ob ugotovitvi, da je toženec sklenil delovno razmerje za polni delovni čas in določen čas, krajši od 12 mesecev, imela na podlagi prvega odstavka 33. člena ZZZPB razlog, da pravica do denarnega nadomestila med brezposelnostjo v tem času miruje po uradni dolžnosti, prav tako pa na podlagi določbe 54. člena ZZZPB pravico zahtevati vračilo sredstev izplačanih iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, ker toženec ni sporočil sprememb, ki vplivajo na pridobitev ali ukinitev pravic. Ker je odpadla podlaga za izplačevanje denarnega nadomestila v spornem obdobju, je imela tožeča stranka skladno z določbo tretjega odstavka 190. člena OZ) pravno podlago za zahtevek na vrnitev neupravičeno izplačanih sredstev.

Ker toženka tožniku ni predložila dokazila, da je šolanje uspešno dokončala v skladu z določbo 41. člena Pravilnika o štipendiranju, niti ni pojasnila razlogov za nedokončanje šolanja, je toženka dolžna tožniku plačati vtoževani znesek na podlagi prvega odstavka 54. člena ZZZPB (po katerem ima Zavod pravico zahtevati vrnitev sredstev, izplačanih iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti in sredstev, namenjenih za ukrepe aktivne politike zaposlovanja ter sredstev, izplačanih iz naslova štipendiranja, v primerih, ko je bila pravica pridobljena na podlagi neresničnih podatkov, če upravičenec ni sporočil sprememb, ki vplivajo na pridobitev ali ukinitev pravice, oziroma če so bila sredstva nenamensko porabljena), ker se ni uresničil namen, zaradi katerega ji je bil znesek republiške štipendije dodeljen in izplačan.

Zavarovancu je bila priznana pravica denarnega nadomestila med brezposelnostjo, nato pa je bilo v delovnem sporu ugotovljeno nezakonito prenehanje delovnega razmerja in zavarovanec reintegriran v delovno razmerje. Spor o vračilu zavarovancu izplačanega denarnega nadomestila med brezposelnostjo med izvajalcem zavarovanja za brezposelnost kot tožencem in zavarovančevim delodajalcem kot tožnikom, ni spor o pravici do in iz obveznega zavarovanja za primer brezposelnosti, zato ni socialni spor. Ker je toženec o vračilu nadomestila izdal odločbo, je za odločanje pristojno upravno sodišče.

Ob izpolnjenih pogojih za izdajo zamudne sodbe iz 318. člena ZPP je sodišče utemeljeno izdalo zamudno sodbo, da je toženec dolžan tožniku povrniti neupravičeno pridobljena nadomestila za brezposelnost, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev o obročnem plačilu dolga in odpisu zamudnih obresti ni v pristojnosti sodišča, temveč o tem odloča tožnik.

Ker je bila tožba toženki pravilno fiktivno vročena, pa nanjo v roku 30 dni ni odgovorila, je sodišče ob izpolnjenih pogojih iz 318. člena ZPP utemeljeno izdalo zamudno sodbo, da je toženka dolžna tožnici vrniti neupravičeno prejete republiške štipendije.

O predlogu, ki ga podaja toženka v pritožbi zoper zamudno sodbo, s katero je bilo odločeno, da je dolžna vrniti neupravičeno prejete zneske štipendije, da bi svoj dolg poravnala z družbeno koristnim delom, sodišče ni pristojno za odločanje. O tem lahko odloči le tožnik oziroma je predmet dogovora med njim in toženko.

Pri presoji zakonitosti zamudne sodbe, s katero je bilo toženi stranki naloženo, da vrne neupravičeno prejete zneske štipendije, ni mogoče upoštevati pritožbenih navedb, da se tožena stranka sedaj šola na drugi šoli in da se je zaposlila, saj iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zamudne sodbe ni mogoče izpodbijati.

Tožeča stranka ne more zahtevati vrnitve tistega, kar je tožniku izplačala v okviru reparacije za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, s sklicevanjem na določbe ZZZPB, češ da tožencu tega ni bila dolžna izplačati (gre za zneske nadomestila za čas brezposelnosti, ki jih je toženec prejemal od Zavoda RS za zaposlovanje, nato pa mu je iste zneske izplačala še tožeča stranka). Kot delodajalec bi tožeča stranka morala poznati predpise (določbe ZZZPB) in tožencu zneskov, do katerih po zakonu ni bil upravičen, ne bi smela izplačati (oziroma glede teh zneskov ne bi smela skleniti dogovora, da mu jih bo izplačala). Če pa jih je izplačala (in si ni pridržala pravice zahtevati nazaj oziroma jih ni plačala, da bi se izognila sili), ne more zahtevati njihove vrnitve.

Slabo ekonomsko stanje toženca oziroma njegove družine ne more vplivati na pravilnost odločitve v izpodbijani zamudni sodbi, s katero mu je bilo naloženo, ker ni dokončal letnika, za katerega je prejemal štipendijo, da neupravičeno prejete zneske štipendije vrne.

Pritožbene navedbe o zdravstvenih težavah, ki naj bi bile vzrok neuspešnemu šolanju ter o kasnejšemu vpisu v enoto za izobraževanje odraslih, pomenijo uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz tega razloga pa se zamudna sodba ne more izpodbijati.

Vsaka nepravilna ali pomanjkljiva odločitev organov tožene stranke (da se ne upošteva obdobja, ki je izenačeno z obdobjem z zavarovanja, ugotovljenega s sodno odločbo) zaradi pravnih sredstev, ki so na razpolago za odpravo nepravilnosti, nima za posledico odškodninske odgovornosti in nastanka pravno priznane škode. Do odškodnine bi bil zavarovanec upravičen le, če bi dokazal, da so nepravilne odločitve posledica namernega kršenja ali očitno malomarnega upoštevanja pravil stroke, kar pa iz ugotovljenih dejstev v postopku pri toženi stranki in sodišču prve stopnje ne izhaja.

Tožena stranka tožeči stranki ni predložila dokazila o uspešno opravljenem 2. letniku študija niti ni tožeče stranke obvestila o razlogih za nedokončanje študija. Zato je tožeča stranka utemeljeno izdala odločbo, s katero je toženi stranki pravica do republiške štipendije prenehala, in toženo stranko pozvala na sklenitev dogovora o načinu vračila štipendije. Ker se tožena stranka na poziv ni odzvala, je bila dolžna znesek izterjati po sodni poti.

Dejstvo, da je bil tožnik ob sklenitvi pogodbe o štipendiranju star 15 let, z ničemer ne vpliva na njegovo obveznost vrnitve neupravičeno prejetih zneskov štipendije, ker mladoletnik postane civilno deliktno sposoben z dopolnjenim 14. letom in odgovarja po splošnih pravilih o odgovornosti za škodo.

Toženec v pritožbi opozarja le na težko socialno stanje. Vprašanje odloga plačila dolga, morebitnega obročnega odplačevanja ali celo oprostitve plačila dolga pa ni predmet sodnega odločanja v sporu, v katerem se zahteva vrnitev sredstev, izplačanih iz naslova štipendij, temveč je to lahko le predmet medsebojnega dogovora strank.

Ker tožnik v spornem obdobju ni bil zavarovan na podlagi delovnega razmerja, temveč kot brezposelna oseba, tega obdobja ni mogoče upoštevati v čas zavarovanja za odločitev o trajanju pravice do denarnega nadomestila med brezposelnostjo.

O pravici starejšega delavca (ki mu je delovno razmerje prenehalo pri delodajalcu brez njegovega soglasja), da prejme denarno nadomestilo za primer brezposelnosti, ne glede na to, ali je uveljavljal sodno varstvo ali ne, pa se je izrekla tudi sodna praksa. Zato stališče tožene stranke, da je tožeča stranka „izplačala delavcu denarne zneske, ki jih ne bi rabila“, ni pravilno, prav tako tudi ne pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da bi moralo dopustnost ravnanja tožeče stranke presojati ob uporabi določbe 15. alineje 19. člena ZZZPB. Kljub temu, da je nastal tožeči stranki strošek na dopustni podlagi, dobi ta zaradi nedopustnega ravnanja tožene stranke pravno naravo indirektne škode. Kako daleč sega vzročna zveza, pove v konkretnem primeru pravo.

Do uveljavitve ZZZPB-D zavod ni imel pravne podlage, da bi nadomestilo za primer brezposelnosti izterjal neposredno od delodajalca (za razliko od kasnejše določbe drugega odstavka 54. člena, po katerem je zavod od delodajalca zahteval vrnitev škode tudi v primeru pravnomočne ugotovitve, da je bilo prenehanje delovnega razmerja nezakonito), temveč je bil delavec tisti, ki je bil zavezan k vračilu denarnega nadomestila, delodajalec pa je bil dolžan delavcu v okviru priznanja pravic iz delovnega razmerja povrniti ves izgubljeni zaslužek. Zakon o izvajanju Resolucije Varnostnega sveta OZN št. 757/1992 ne vpliva na obveznost tožene stranke, da tožnikom zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja izplača nadomestilo plače ali na tek zakonskih zamudnih obresti od teh nadomestil.

242. člen ZDR je razumeti v tem smislu, da je do uskladitve 19. člena ZZZPB z določbami ZDR v celoti uredil primere, ko zavarovanec ne more uveljaviti denarnega nadomestila v primerih prenehanja pogodbe o zaposlitvi po ZDR .