VSL sodba I Cpg 643/2002

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek

tožeče stranke na plačilo 1,806.500,00 SIT z obrestmi:

- od zneska 450.000,00 SIT od 9.12.1992 do 9.1.1993 po 5 % mesečni

obrestni meri in od 10.1.1993 dalje po zakonski zamudni obrestni

meri,

- od zneska 230.000,00 SIT od 9.6.1992 do 15.7.1992 po obrestni meri

R + 30% in od 16.7.1992 do plačila po zakonski zamudni obrestni meri,

- od zneska 1,000.000,00 SIT od 28.5.1992 do 29.7.1992 po obrestni

meri R + 30% in od 30.7.1992 do plačila po zakonski zamudni obrestni

meri,

- od zneska 126.500,00 SIT po zakonski zamudni obrestni meri od

24.1.1994 do plačila.

Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke

v znesku 247.461,00 SIT.

Zoper prvostopno sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka

iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP in predlagala

pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo

pošlje v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču.

Pritožba je bila vročena v odgovor toženi stranki, ki pa nanjo ni

odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v pritožbi očitkov glede bistvenih kršitev pravdnega

postopka pred prvostopnim sodiščem ni konkretizirano opredelila,

pritožbeno sodišče pa tovrstnih kršitev ni ugotovilo niti v okviru

uradnega preizkusa sodbe po 2. odst. 350. čl. ZPP.

Tožeča stranka tožbeni zahtevek zoper toženo stranko utemeljuje iz

naslova odškodninske odgovornosti za ravnanje organov tožene stranke.

Podlaga za tovrstno odgovornost izhaja iz določbe 26. čl. Ustave

Republike Slovenije in 172. čl. v spornem obdobju veljavnega Zakona o

obligacijskih razmerjih (ZOR). Materialnopravno napačno je izhodišče

tožeče stranke, da gre v tem primeru za objektivno odgovornost tožene

stranke (prim. 2. odst. 154, 173. čl. ZOr in 26. člen Ustave). 26.

člen Ustave Republike Slovenije, ki ureja ustavno pravico do

povračila škode, omejuje odgovornost tožene stranke samo na tiste

primere, ki izhajajo iz protipravnega ravnanja osebe ali organa v

zvezi z opravljanjem službe ali kakšne druge dejavnosti državnega

organa, organa lokalne skupnosti ali nosilca javnih pooblastil.

Pritožbeno sodišče se s tem v zvezi strinja z zaključkom prvostopnega

sodišča, da tožeča stranka ni uspela izkazati protipravnosti ravnanja

tožene stranke, kot enega od elementov odškodninske odgovornosti.

Tožeča stranka je obstoj protipravnosti oziroma nedopustnosti

ravnanja tožene stranke utemeljevala na več dejanskih podlagah, na

katere se ponovno sklicuje tudi v pritožbi. Kot prvi element

protipravnosti oziroma nedopustnosti zatrjuje v tem, da je tožena

stranka sprejela Zakon o varstvu terjatev v postopku preoblikovanja

podjetij in drugih pravnih oseb (v nadaljevanju ZVT), ki pa je bil

kasneje zaradi neskladnosti z ustavo z odločbo Ustavnega sodišča

razveljavljen. Pri sklicevanju na protipravnost v tem okviru bi

tožeča stranka torej morala izkazati tudi vzročno zvezo med

nedopustnim ravnanjem (sprejemom zakona) in zatrjevano škodo. Tožeča

stranka kot škodo uveljavlja neuspešno uveljavljano terjatev v

pravdi, v kateri je zahtevek utemeljevala na določbah spornega

zakona. Sporni zakon je tožeči stranki zgolj dajal posebno podlago za

uveljavljanje terjatve in s tem ni posegal v pravne podlage za

uveljavljanje iste terjatve na osnovi drugih temeljev, ki so jih

urejali veljavni predpisi pred sprejemom spornega zakona. Iz

obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča U-I-115/93, s katero je bil

razveljavljen ZVT, je razvidno, da obravnavani zakon ureja pravna

razmerja, ki so v Republiki Sloveniji pravno urejena že z določbami

splošnega civilnega prava. Tožeča stranka je torej imela podlago za

uveljavljanje tožbenega zahtevka tudi na drugi pravni podlagi, zato

ni vzročne zveze med sprejemom kasneje razveljavljenega zakona in

zatrjevano škodo tožeče stranke.

Drugo dejansko podlago glede nedopustnega ravnanja tožene stranke,

tožeča stranka zatrjuje v nesprejemu novega zakona v odložilnem roku

šestih mesecev od dneva objave odločbe Ustavnega sodišča v Uradnem

listu Republike Slovenije. Iz obrazložitve citirane ustavne odločbe

glede pričetka učinkovanja razveljavitve zakona je razvidno, da je

ustavno sodišče toženi stranki kot zakonodajalcu v navedenem roku

zgolj omogočilo, da ponovno oceni potrebnost specifičnega urejanja

obstoječega stanja v postopkih preoblikovanja podjetij in drugih

pravnih oseb z ustavno skladno korekcijo obstoječih pravnih

mehanizmov. Ustavno sodišče je torej tovrstno oceno prepustilo prosti

presoji zakonodajalca, zato zgolj z dejstvom, da zakonodajalec v

prehodnem roku ni z novimi zakonskimi rešitvami posegel na to

področje, ni mogoče utemeljevati protipravnosti ravnanja tožene

stranke.

Naslednji element protipravnosti tožeča stranka utemeljuje v

nerazumno dolgem odločanju Višjega sodišča v Ljubljani v pritožbenem

postopku zoper sodbo Temeljnega sodišča v Ljubljani, enota v

Ljubljani, opr. št. 8 Pg 682/93, s katero je bilo ugodeno tožbenem

zahtevku tožeče stranke. Tožnik v tem delu očita, da instančno

sodišče kot organ tožene stranke o pritožbi tožene stranke v navedeni

pravdi neupravičeno ni odločilo do izteka odložilnega roka za

prenehanje veljavnosti ZVT, na katerem je temeljil zahtevek tožeče

stranke v citiranem pravdnem postopku. V zvezi s to dejansko podlago

so relevantne naslednje dejanske okoliščine, na katere se sklicuje

tudi tožeča stranka:

- 24.1.1994 je Temeljno sodišče v Ljubljani, enota v Ljubljani izdalo

sodbo pod opr. št. 8 Pg 682/93, zoper katero je 7.3.1994 tožena

stranka vložila pritožbo,

- 18.3.1994 je bil spis predložen v reševanje Višjemu sodišču v

Ljubljani,

- 13.5.1994 je bila v Uradnem listu Republike Slovenije objavljena

citirana odločba Ustavnega sodišča o razveljavitvi ZVT,

- 13.11.1994 se je iztekel odložilni rok za razveljavitev ZVT po

citirani odločbi Ustavnega sodišča,

- 10.1.1996 je Višje sodišče v Ljubljani sodbo 8 Pg 682/93 spremenilo

tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo.

Iz samih trditev tožeče stranke izhaja, da v času od izteka

odložilnega roka 13.11.1994 do odločitve višjega sodišča dne

10.1.1996 nedvomno ni več obstajala pravna podlaga, ki jo je tožeča

stranka uveljavljala v citirani pravdi, kar pomeni, da očitek o

nedopustnem odlašanju z obravnavanjem zadeve s strani pritožbenega

sodišča v tem obdobju ni v vzročni zvezi z zatrjevano škodo tožnika,

saj bi bila odločitev drugostopnega sodišča v tem obdobju nedvomno

enaka kot v odločbi, ki jo je sprejelo 10.1.1996. Relevantno ostaja

tako samo še vprašanje, ali je elemente protipravnosti v ravnanju

tožene stranke mogoče izkazati v tem, da o pritožbi v citiranem

pravdnem postopku ni bilo odločeno do izteka odložilnega roka po

odločbi Ustavnega sodišča, to je do 13.11.1994.

Ker je Višje sodišče v Ljubljani sporni spis prejelo v reševanje

18.3.1994, ne more biti utemeljen očitek o nepravočasnosti odločanja

navedenega sodišča kot organa tožene stranke v času do objave

citirane odločbe Ustavnega sodišča dne 13.5.1994. V času teka

odložilnega roka za razveljavitev ZVT pa je potrebno odgovoriti na

vprašanje ali bi se drugostopno sodišče v kolikor bi v tem času

odločalo o pritožbi, lahko sklicevalo na določbe zakona, za katerega

je Ustavno sodišče izrecno ugotovilo njegovo neskladnost z Ustavo

oziroma ali bi bilo od pritožbenega sodišča celo pričakovati, da z

odločanjem v navedeni zadevi celo hiti pred iztekom odložilnega roka.

Sodniki so pri opravljanju sodniške funkcije vezani na ustavno in

zakon (125. čl. Ustave RS in 3. čl. Zakona o sodiščih). Ustavno

sodišče je v citirani razveljavitveni odločbi glede učinkovanja te

odločbe v skladu s 7. čl. Ustavnega zakona za izvedbo ustave

odločilo, da ima odločba pravne učinke po 1. in 2. odst. 414. čl.

Ustave iz leta 1974 po poteku odložilnega roka. Citirana odločba

Ustave iz leta 1974 je določala, da se zakoni, za katere je

ugotovljeno, da so nehali veljati in drugi predpisi ali splošni akti,

ki so odpravljeni ali razveljavljeni, ne uporabljajo za razmerja,

nastala pred dnem objave odločbe Ustavnega sodišča, če do tega dne

niso bila pravnomočno rešena. To načelo, ki je sedaj uzakonjeno tudi

v določbi 44. čl. Zakona o ustavnem sodišču pomeni torej retroaktivni

učinek razveljavitve zakona, razen za razmerja, ki do učinka

razveljavitve niso bila pravnomočno razrešena. Ustavno sodišče izda

razveljavitveno odločbo z odložilnim rokom praviloma tedaj, kadar z

razveljavitveno določbo ne želi ustvariti pravne praznine in tako

ogroziti pravne varnosti in ko hkrati predvideva, da bo zakonodajalec

v tem roku protiustavno ali nezakoniti normo spremenil in jo tako

uskladil z odločbo Ustavnega sodišča (glej Arne Mavčič: Zakon o

ustavnem sodišču s pojasnili, stran 252). Glede uporabljivosti

takšnega zakona do izteka odložilnega roka je položaj primerljiv z

uporabljivostjo zakona, o katerem je sodišče glede neustavnosti

izdalo ugotovitveno odločbo po 48. čl. Zakona o ustavnem sodišču.

Sodišče bi se moralo v času odložilnega učinka razveljavitve opreti

na tak zakon samo v primeru, da bi neuporaba takega zakona pomenila

ustvarjanje pravne praznine, ki bi pomenila še hujši poseg v pravno

varnost, ko bi torej iz obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča

izhajali vsebinski ustavnopravni razmisleki, zaradi katerih je

ustavno sodišče (vsaj začasno) obdržalo v veljavi tudi protiustaven

predpis (glej Franc Testen: O nekaterih (ustavnopravnih) vprašanjih

iz odločb prve stopnje, Pravosodni bilten 1/2003). Iz konkretne

obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča pa takšni razlogi za odložilni

učinek razveljavitve ne izhajajo, saj je namen odložitve učinkov

razveljavitve zakona utemeljen predvsem v omogočanju zakonodajalcu,

da presodi o utemeljenosti drugačnih zakonskih rešitev, ki so na

splošno urejena v določbah ZOR glede izpodbijanja dolžnikovih pravnih

dejanj. V odsotnosti takšnih razlogov mora sodišče pri svojem

odločanju upoštevati kot osnovno načelo, načelo ustavnosti, zato se v

takšnem primeru sodišče pri svoji odločitvi ne more opreti na določbe

zakona, za katerega je ustavno sodišče ugotovilo njegovo neskladnost

z ustavo (glej sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, Ru

30/96). Načelo omejenega retroaktivnega učinka razveljavitve zakona

po določbi 1. odst. 414. čl. Ustave SRS iz leta 1974 pomeni odraz

načela zaupanja v pravno državo in v pravno varnost, ki se kaže v

neučinkovanju razveljavitve zakona na pravnomočno rešena razmerja.

Ravnanje (še posebej) drugostopnega sodišča, ki bi po ugotovitvi

neustavnosti zakona s strani Ustavnega sodišča z odločanjem v času

odloženega učinkovanja razveljavitve, ustvarjalo nova pravnomočno

rešena razmerja, na katere ne bi posegel učinek razveljavitve zakona,

pa bi po mnenju pritožbenega sodišča pomenilo kršitev načela pravne

države in zaupaja v pravo. Pritožbeno sodišče v ravnanju organa

tožene stranke, ki v času odložilnega učinka razveljavitve zakona, na

katerem je temeljil tožbeni zahtevek tožeče stranke, ni sprejelo

odločitve, ni ugotovilo protipravnosti v smislu 26. čl. Ustave

Republike Slovenije. S tem pa tožeča stranka ni uspela izkazati

podlage za uveljavljani tožbeni zahtevek, na osnovi česar je

prvostopno sodišče materialnopravno odločilo pravilno, ko je tožbeni

zahtevek zavrnilo.

V skladu z obrazloženim je pritožbeno sodišče odločilo kot je

razvidno iz izreka sodbe (353. čl. ZPP).