VSL sklep III Cp 1350/2004

Pritožba se zavrne in sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom z dne 01.06.2004, opr.

št. , zavrglo upnikov predlog za izvršbo.

Zoper izdani sklep je upnik vložil pritožbo, v kateri navaja, da

sodišče nekaterih pravno pomembnih dejstev sploh ni ugotovilo,

posledično pa je napačno uporabilo tudi materialnopravni predpis.

Upnik je zoper dediča dolžnice D. B. vložil predlog za izvršbo na

osnovi pravnomočnega sklepa o dedovanju z dne 16.05.2001 v skladu s

24členom ZIZ v povezavi z verodostojno listino (izvleček iz

poslovnih knjig, tj. konta dolžnika št. 120/17823). Upnik je

17.05.1999 pri Okrajnem sodišču v Ljubljani v zapuščinskem postopku

prijavil terjatev po pokojni D. B., dediča pa sta terjatev

pripoznala, vendar upniku vse do danes nista nič plačala. Ker dediči

po samem zakonu (142/1 in 143/3 Zakona o dedovanju) nerazdelno

odgovarjajo za zapustnikove dolgove do višine vrednosti svojega

dednega deleža in ker sta oba dediča terjatev pripoznala, je upnik

21.05.2004 vložil predlog za izvršbo, prehod terjatev s pokojne

dolžnice na dediča pa izkazal s pravnomočnim sklepom o dedovanju.

Napačno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je sklep o izvršbi

opr. št. Ig 99/00912 z dne 18.02.1999 izvršilni naslov, na podlagi

katerega sodišče dovoli izvršbo, saj ga je Okrajno sodišče v

Ljubljani dne 18.02.1999 razveljavilo in predlog za izvršbo zavrglo.

Predlaga, da Višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep

odpravi oziroma razveljavi.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu z Zakonom o izvršbi in zavarovanju (Ur. list RS, št. 51/98,

s kasnejšimi spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZIZ) se

izvršba dovoli na podlagi izvršilnega naslova (1. odstavek 17. člena

ZIZ), izvršba za izterjavo denarne terjatve pa tudi na podlagi

verodostojne listine (1. odstavek 23. člena ZIZ). Izvršba na podlagi

verodostojne listine je posebna oblika izvršbe, saj upnik ne

razpolaga z izvršilnim naslovom v smislu 2. odstavka 17. člena ZIZ,

zato ZIZ v 1. odstavku 41. člena določa, da mora predlog za tako

izvršbo vsebovati tudi zahtevo, naj sodišče dolžniku naloži, da v

osmih (v meničnih in čekovnih sporih pa v treh) dneh po vročitvi

sklepa, plača terjatev skupaj z odmerjenimi stroški (t. i. dajatveni

zahtevek), dajatveni del pa je v takem primeru obvezna sestavina

sklepa o izvršbi (2. odstavek 44. člena ZIZ). Lastnost izvršilnega

naslova tako lahko pridobi (po pravnomočnosti) tudi dajatveni del

sklepa o izvršbi, ki je izdan na podlagi verodostojne listine

(primerjaj Galič, dr. A., Jan, M. In Jenull, H., Komentar ZIZ-A,

str. 78), nima pa te lastnosti sama verodostojna listina, ki ima po

sedanjem izvršilnem postopku le funkcijo dokazila (ibidem, str. 90).

ZIZ v 2. odstavku v zvezi s 1. odstavkom 24. člena sodišču sicer res

omogoča, da izvršbo dovoli tudi zoper nekoga, ki v izvršilnem naslovu

ni označen kot dolžnik, če upnik z javno ali s po zakonu overjeno

listino dokaže, da je obveznost prešla nanj, vendar se ta izjema ne

razteza na primere, ko je predlog za izvršbo vložen na podlagi

verodostojne listine. Upnik je predmetni predlog za izvršbo vložil na

podlagi pravnomočnega sklepa o dedovanju v povezavi z verodostojno

listino - izvlečkom iz poslovnih knjig. Tak izvleček je nedvomno

verodostojna listina v smislu 23. člena ZIZ, ključno vprašanje pa

je, ali upnik razpolaga z izvršilnim naslovom ter z javno oziroma po

zakonu overjeno listino, s katero dokazuje prehod obveznosti v

smislu 24. člena ZIZ.

Zakon o dedovanju (Ur. list SRS, št. 15-645/1976, s kasnejšimi

spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju ZD) sicer ne izključuje

možnosti, da je tudi sklep o dedovanju (lahko) izvršilni naslov,

vendar to praviloma ni (primerjaj odločitev Višjega sodišča v

Ljubljani v zadevi II Cp 482/99). Sklep o dedovanju je po svoji

naravi ugotovitveni sklep, s katerim sodišče ugotovi, kaj spada v

zapuščino, kdo so zapustnikovi dediči itd. (glej 162. člen in 214.

člen ZD), ne vsebuje pa dajatvene obveznosti dedičev, temveč lahko

upniku služi zgolj kot dokazilo o prehodu obveznosti z zapustnika na

dediče. Dejstvo, da je upnik v obravnavani zadevi terjatev prijavil v

zapuščinskem postopku, dediča pa sta jo priznala, tako v konkretnem

primeru, ker ne vsebuje dajatvene obveznosti dedičev (glej sklep I D

155/99, priloga A1) ne predstavlja izvršilnega naslova v smislu 17.

člena ZIZ. Če dediča ne bosta prostovoljno izpolnila obveznosti, bo

lahko upnik svoje pravice lahko uveljavljal le v pravdi. Tega pa mu

ne bi bilo potrebno storiti le, če bi razpolagal s pravnomočnim

sklepom o izvršbi, izdanim na podlagi verodostojne listine (izvlečka

iz poslovnih knjig) zoper prvotno dolžnico (zapustnico). Tak sklep

bi v dajatvenem delu namreč predstavljal veljaven izvršilni naslov,

ob pravnomočnem sklepu o dedovanju, s katerim razpolaga, pa bi bili

izpolnjeni vsi pogoji za dovolitev izvršbe zoper dolžnika (dediča)

na podlagi 2. odstavka 24. člena ZIZ. Ker pa upnik s takim

izvršilnim naslovom ne razpolaga, saj je bil, kot to sam zatrjuje in

dokazuje v pritožbi, sklep o izvršbi zoper prvotno dolžnico

razveljavljen, je odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju

njegovega predloga za izvršbo pravilna.

Po obrazloženem se izkaže, da je pritožba upnika neutemeljena, drugih

pomanjkljivosti, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni

dolžnosti, pa tudi ni bilo, zato jo je bilo treba v skladu z 2. točko

365člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 36/04 -

uradno prečiščeno besedilo, v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 15. členom

ZIZ zavrniti in sklep sodišča prve stopnje potrditi.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 1. odstavka 165.

člena ZPP in je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe.