VSL sodba I Cp 1533/04

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek

tožnika, s katerim je od toženca zahteval plačilo najemnine za čas od

januarja 1996 do septembra 1996 v znesku 629.985,96 SIT s pripadki

(1. točka tožbenega zahtevka), pod 2. točko izreka tožbenega zahtevka

pa je zahteval tudi plačilo mesečne najemnine po 69.597,80 SIT za

najem poslovnega prostora v pritličju hiše R. 25/a v ...

Proti sodbi se pritožuje tožeča stranka in uveljavlja pritožbeni

razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Kot začasni

skrbnik (in ne zastopnik) v denacionalizacijskem postopku je bil

tožnik aktivno legitimiran za vložitev tožbe. I. T. je postala

lastnica spornega prostora šele po sklepih o dedovanju 8.4.1997,

tožba pa je bila vložena 8.11.1996. Napačna je tudi ugotovitev, da

tožba ni sklepčna.

Pritožba ni utemeljena.

Osrednje vprašanje v tej pravdni zadevi je vprašanje tožnikove

aktivne legitimacije. Iz dejanskih ugotovitev prvega sodišča, ki so

pravno pomembne za presojo tožnikove aktivne legitimacije, izhaja:

-da je bil tožnik z odločbo (št. ..., z dne 13.4.1995) Republike

Slovenije, Upravne enote L. (priloga A4) v denacionalizacijskem

postopku upravičencev pokojnega J. in pokojne I. T. v smislu

tretjega odstavka 67. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen)

določen za skrbnika za posebni primer;

-da je ta odločba postala pravnomočna 4.1.1996;

-da je bila s sklepoma o dedovanju Okrajnega sodišča v .. z dne

8.4.1997 ("D" II D ../97 in "D" II D ../97), ki sta postala

pravnomočna istega dne, za dedinjo denacionaliziranega

premoženja proglašena njuna hči I. T.;

-iz podatkov v spisu pa tudi izhaja, da je dne 8.11.1996 tožbo za

plačilo najemnine vložil T. M. kot skrbnik za posebni primer, tožena

stranka pa po nastopu litispendence (leta 2002) s subjektivno

spremembo tožbe ni soglašala.

Ugotovitev prvega sodišča o pomanjkanju tožnikove aktivne

legitimacije je pravilna. Prvi odstavek 67. člena ZDen določa, da se

odločba o denacionalizaciji glasi na upravičenca, to je prejšnjega

lastnika podržavljenega premoženja. Če pa je upravičenec iz prvega

odstavka citiranega člena umrl, se z odločbo o denacionalizaciji da

denacionalizirano premoženje v začasno upravljanje skrbniku za

posebne primere. 211. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih

razmerjih (ZZZDR), na katerega tretji odstavek 67. člena ZDen tudi

napotuje, določa, da se skrbnik za posebni primer določi tudi

neznanemu lastniku premoženja, kadar je potrebno, da nekdo za to

premoženje skrbi. Prvi odstavek 190. člena ZZZDR, ki ga je kot

splošnega potrebno uporabiti za presojo dolžnega skrbnikovega

ravnanja s premoženjem, določa, da skrbnik samostojno opravlja v

varovančevem imenu in na njegov račun kar spada v redno poslovanje in

upravljanje varovančevega premoženja. "Iz citirane določbe jasno

izhaja, da je skrbnik dolžan aktivno ravnati v poslih rednega

upravljanja premoženja, vendar vse koristi (in tudi bremena) opravi

za varovanca in v imenu varovanca - bodisi znane osebe bodisi neznane

osebe, če je skrbnik premoženja. Kadar gre za neznano osebo, je

vendarle znano vsaj to, kakšno lastnost ima ta oseba, ki je

upravičenec premoženja, v upravljanju skrbnika za posebni primer.

Običajno so to dediči premoženja ..." (iz sodbe II Ips 44/2001

Vrhovnega sodišča RS). V obravnavanem primeru je Irma Tomšič s

pravnomočnostjo citirane denacionalizacijske odločbe, tedaj celo pred

vložitvijo tožbe, postala edini in znani dedič tudi spornih

poslovnih prostorov, za kar je bila tudi razglašena s citiranima

sklepoma o dedovanju dne 8.4.1997. To pa pomeni, da je bila le ona

aktivno legitimirana zahtevati od toženca plačilo najemnine oziroma

uporabnine za poslovni prostor in ne tožnik (čeprav je tožbeni

zahtevek oblikoval tako, da je zahteval od tožene stranke, da

vtoževani znesek plača njemu, na račun upravičencev). Še pred

vročitvijo tožbe tožencu je Irma Tomšič bila tudi formalno (s

citiranima sklepoma o dedovanju) razglašena za dedinjo in je imela

vso možnost, da vsaj takrat, ker litispendenca še ni nastopila,

neodvisno od privolitve toženca, sama prevzame vlogo tožnice v tej

pravdi in od toženca zahteva plačilo najemnine oziroma uporabnine kot

lastnica spornega prostora, za kar bi bila po materialnem pravu

aktivno legitimirana. Ker je že iz povedanega razloga odločitev

prvega sodišča pravilna, sodišče druge stopnje na ostale pritožbene

trditve ne bo odgovarjalo.

Izpodbijana odločitev je v dejanskem in materialnopravnem pogledu

pravilna, z očitanimi niti drugimi kršitvami postopka, na katere mora

paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, pa tudi ni

obremenjena. Sodišče druge stopnje je zato pritožbo zavrnilo in

potrdilo sodbo sodišča prve stopnje po določbi 353. člena ZPP.

Odločitev o stroških tožeče stranke v zvezi s pritožbo je sprejeta z

zavrnilnim izrekom sodbe.