VSL sodba in sklep I Cpg 18/2003

1.Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi, sodba sodišča prve stopnje
se v 2/3., 2/4., 3. in 4. točki izreka razveljavi ter se zadeva v tem
obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.
2.V preostalem delu se pritožba tožeče stranke zavrne in se v
nerazveljavljenem delu izpodbijana sodba potrdi.
3.Pritožba tožene stranke se zavrže.
4.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno
odločbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek

tožeče stranke, s katerim je uveljavljala (1) ugotovitev, da je

najemno razmerje na podlagi sodne odpovedi prenehalo 10.5.2002, (2)

da je tožena stranka sporne poslovne prostore dolžna prevzeti, (3) da

se ugotovi, da je sporno najemno razmerje prenehalo zaradi razdrtja

pogodbe po sili zakona samega 28.1.1999 in (4) ugotovitev, da je

sporna najemna pogodbe nična.

Tožeča stranka je vložila proti sodbi sodišča prve stopnje pravočasno

pritožbo iz vseh treh pritožbenih razlogov ter predlagala, da

pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in

vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka je vložila pravočasno pritožbo iz razloga bistvene

kršitve določb pravdnega postopka proti 3. točki izreka izpodbijane

sodbe, to je v delu, v katerem je bil njen zahtevek za povračilo

stroškov zavrnjen oziroma o njem ni bilo odločeno. Pritožbenemu

sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe

spremeni tako, da predlogu tožene stranke za povračilo stroškov v

celoti ugodi.

Pritožba tožeče stranke je bila vročena toženi stranki v odgovor

(344. člen ZPP), ki pa odgovora nanjo ni podala.

I. Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena.

a) Pritožba tožeče stranke je utemeljena v delu, v katerem izpodbija

odločitev sodišča prve stopnje iz 2/3. in 2/4. točke izreka.

Pritožbeno soidšče ugotavlja, da je v tem delu podana relativna

bistvena kršitev 4. odst. 286. člena v zvezi s 1. odst. 184. čl. ZPP,

kar je vplivalo na pravilnost izpodbijane sodbe (1. odst. 339. čl.

ZPP) in na kar pritožnik smiselno pravilno opozarja.

V obravnavanem primeru je tožeča stranka s pripravljalno vlogo (list.

št. 38) spremenila tožbo tako, da je uveljavljala drug zahtevek poleg

obstoječega (2. odstavek 184. člena ZPP). Zahtevek po spremenjeni

tožbi je tožeča stranka utemeljevala z dejstvi in dokazi, ki jih

dotlej ni podala oziroma predlagala. Sodišče prve stopnje je dovolilo

spremembo tožbe (1. odst. 185. čl. ZPP), zaradi prepovedi iz 3. odst.

286čl. ZPP pa ni upoštevalo dejstev, s katerimi je tožeča stranka

spremenjeno tožbo utemeljevala.

Takšno stališče po presoji pritožbenega sodišča ni pravilno. Uporaba

286čl. ZPP v primeru spremembe tožbe namreč ne pride v poštev.

Tožba se po definiciji sestoji iz zahtevka (predlog), trditev o

dejstvih in dokazov, s katerimi naj se zatrjevana dejstva ugotavljajo

(1. odstavek 180. člena ZPP). Tudi sprememba tožbe mora tako po

naravi stvari same biti utemeljena s trditvami o dejstvih (prim. 2.

odst. 184. čl. ZPP). Te trditve (in dokazi) so praviloma novi z

gledišča dotlej zatrjevanih. In ker zakon dovoljuje spremembo tožbe

do konca glavne obravnave (1. odst. 184. čl. ZPP), je edino logično,

da zakon hkrati do istega časovnega mejnika dovoljuje tudi

utemeljevanje spremenjene tožbe z novimi dejstvi in dokazi.

Dopustitev spremembe tožbe do konca glavne obravnave bi sicer

izgubila vsak smisel. Določba 1. odst. 184. čl. ZPP je zato po

presoji pritožbenega sodišča specialna v razmerju do 286. čl. ZPP, ko

gre za nova dejstva (in dokaze), ki utemeljujejo spremenjeno tožbo.

Zato 286. člen ZPP ne velja za spremembo tožbe.

Iz doslej razloženega sledi, da je v tem delu podan razveljavitveni

razlog iz 1. odst. 354. čl. ZPP. Pritožbeno sodišče je zato odločilo,

kot je razvidno iz 1. tč. izreka te odločbe.

Odločitev o stroških postopka je akcesorna k odločitvi o tožbenem

zahtevku. Odvisna je namreč od uspeha v postopku. Zaradi odločitve o

glavni stvari, ki jo je pritožbeno sodišče delno razveljavilo, je

moralo razveljaviti tudi 3. in 4. točko izpodbijanega sklepa.

b) Sodišče prve stopnje je po presoji pritožbenega sodišča v 2/1. in

2/2. točki izreka izpodbijane sodbe dejansko stanje popolno ugotovilo

in pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožnik pavšalno navaja, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo

do navedb in dokazov tožeče stranke, zaradi česar izpodbijana sodba

naj ne bi imela razlogov o odločilnih dejstvih. Ker navedeni očitki

niso konkretizirani, pritožbeno sodišče na njih ne more konkretno

odgovoriti.

Odpoved najemne pogodbe je eden izmed načinov prenehanja najemnega

razmerja. Kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, Zakon o

poslovnih stavbah in poslovnih prostorih (v nadaljevanju ZPSPP) v 1.

odstavku 24. člena daje možnost odpovedi le, če je bila najemna

pogodba sklenjena za nedoločen čas. Določilo 26. člena ZPSPP ureja

(le) postopek odpovedi najemne pogodbe. Čeprav iz besedila 26. člena

ZPSPP ne sledi izrecno, da se sodno opoveduje le pogodba, ki je bila

sklenjena za nedoločen čas, to izhaja iz sistematike zakona. Najemna

pogodba, ki je bila sklenjena za določen čas, preneha namreč s

pretekom časa, za katerega je bila sklenjena, kot to izrecno določa

naslednji, 27. člen ZPSPP. Ne to ne kakšno drugo določilo pa ne

omenja možnosti prenehanja najemne pogodbe, sklenjene za določen čas,

z odpovedjo.

Določilo 4. odstavka 29. člena ZPSPP je treba razumeti v kontekstu

besedila celotnega 29. člena ZPSPP, ki ureja (le) postopek pred

sodiščem. Besedila 4. odstavka 29. člena ZPSPP tako ni moč razumeti,

da ureja neko dodatno možnost za odpoved najemne pogodbe s strani

najemnika. Določa le postopek pred sodiščem v primeru, če je odpoved

najemne pogodbe, sklenjene za nedoločen čas, podal najemnik.

Iz doslej razloženega sledi, da sodišče prve stopnje ni zmotno

uporabilo materialnega prava, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek, povzet

v 2/1. in 2/2. točki izreka izpodbijane sodbe.

Pritožbeni očitek, češ da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do

trditev tožeče stranke, da sta se pravdni stranki naknadno dogovorili

za najemno pogodbo za nedoločen čas, ni utemeljen. Sodišče prve

stopnje se je do navedenih trditev opredelilo in sicer posredno, ko

je ugotovilo, da dejstev in dokazov iz pripravljalne vloge z dne

7.10.2002 zaradi 2. in 3. odstavkom 286. člena ZPP ne more

upoštevati. Ta presoja je pravilna. Iz zapisnika o glavni obravnavi

(list. št. 28) namreč izhaja, da je bil prvi narok opravljen dne

23.9.2002, in ne 7.10.2002, kot to zmotno meni pritožnik. Ker tožeča

stranka niti ni zatrjevala, da navedenega dejstva brez svoje krivde

ni mogla navesti na prvem naroku (2. odstavek 286. člena ZPP), ga

sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo (4. odstavek 286. člena

ZPP).

Ker sodišče prve stopnje v 2/1. in 2/2. točki izreka izpodbijane

sodbe ni storilo v pritožbi zatrjevanih kršitev, prav tako pa niso

podane kršitve zakona, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni

dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je slednje odločilo, kot

izhaja iz izreka tega sklepa (353. člen ZPP).

II. Pritožba tožene stranke ni dovoljena.

Iz dolej razloženega sledi, da je pritožbeno sodišče odločitev o

stroških (3. in 4. točka izreka izpodbijanega sklepa) razveljavilo

zaradi delne ugoditve pritožbi tožeče stranke proti sodbi. Sodišče

prve stopnje bo o dosedanjih stroških postopka ponovno odločalo v

novem postopku.

V opisani procesni situaciji tožena stranka nima (več) pravnega

interesa za preizkus pravilnosti odmere stroškov.

Pravni interes je predpostavka dovoljenosti pritožbe ((3. odstavek

343člena ZPP). Podan mora biti ves čas pritožbenega postopka. In

ker je bila odločitev o stroških razveljavljena iz drugega razloga,

je tožena stranka izgubila pravni interes za odločitev o pritožbi

proti stroškovnemu delu izpodbijane sodbe.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 3. odstavku

165člena ZPP.