VSL sklep II Cp 1178/2005

Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu (tč. 1. izreka) in v
odločitvi o pravdnih stroških (točka 3 izreka) razveljavi ter v tem
obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za
končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je bilo

premoženje, ki je bilo tožnici izročeno na podlagi izročilne pogodbe

z dne 26.3.1991 z dodatkom z dne 1.9.1993 v celoti pobotano s

pomočjo, ki jo je tožnica dajala pokojni materi J. J. (tč. 1.

izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da gre pri

izročilni pogodbi z dne 26.3.1991 z dodatkom z dne 1.9.1993 ter sodni

oporoki z dne 27.8.1991 z dodatkom z istega dne, po vsebini za

pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Glede stroškov postopka je

odločilo, da sta toženki J. T. in A. J. dolžni povrniti tožnici

pravdne stroške v višini 218.392,00 SIT.

Proti navedeni sodbi v ugodilnem delu se pritožujeta prvi

dve toženki in uveljavljata pritožbene razloge nepopolne

ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb

pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena

Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter napačno

uporabo materialnega prava. Po njunem mnenju je odločitev

prvostopnega sodišča, da sta obveznosti pobotani, v

nasprotju z določilom 336. člena Zakona o obligacijskih

razmerjih (v nadaljevanju ZOR), saj se med seboj lahko

pobotajo samo istovrstne terjatve, kar pa storitev in

dajatev nista. Sodišče bi zato moralo storitve, ki jih je

pokojni materi nudila tožnica tudi ovrednotiti. V postopku

pa bi bilo potrebno ugotoviti tudi vrednost izročenega

premoženja in to vrednost primerjati z vrednostjo storitev,

opravljenih s strani tožnice. Zaradi napačne odločitve o

glavnem zahtevku je v posledici napačen tudi izrek o

stroških.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odstavka 344. člena

ZPP vročena nasprotnim strankam, ki nanjo niso odgovorile.

Pritožba je utemeljena.

Iz podatkov v spisu izhaja, da sta pokojna J. J. in tožnica dne

26.3.1991 sklenili izročilno pogodbo, s katero je izročevalka

izročila v last prevzemnici vse svoje premoženje, prevzemnica pa se

je obvezala izročevalki nuditi oskrbo in brezplačno dosmrtno pravico

stanovanja v izročeni hiši. Dne 20.10.1993 sta pogodbeni stranki

sklenili še dodatek k izročilni pogodbi, s katerim je izročevalka

prevzemnici izročila še nepremičnine, ki jih je pridobila v last po

sklenitvi izročilne pogodbe. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja,

da navedene pogodbe in dodatka ni mogoče po vsebini obravnavati kot

pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Po presoji pritožbenega sodišča pa

je napačen zaključek prvostopnega sodišča, da ne gre niti za pogobo o

izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja v smislu 106. člena

in naslednjih Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), pač pa za

mešano pogodbo civilnega prava, za katero veljajo predvsem določila

ZOR. Pogodba je bila namreč sklenjena med materjo in hčerjo (106.

člen ZD), predmet pogodbe je bilo vse izročevalkino premoženje,

katerega lastnica je bila v času sklenitve pogodbe in dodatka (108.

člen ZD), izročevalka si je s pogodbo zadržala pravico dosmrtnega

stanovanja v izročeni hiši in si izgovorila dosmrtno oskrbo s strani

prevzemnice (111. člen ZD). Ob upoštevanju določbe 107. člena ZD je

taka izročitev premoženja veljavna, če se s tem strinjajo vsi otroci,

posvojenci in drugi izročiteljevi potomci, ki bodo po zakonu

poklicani, da po njem dedujejo. V konkretnem primeru po izročevalki

dedujejo poleg tožnice tudi toženke, ki pa se z izročitvijo

premoženja niso strinjale, zato se po določbi 1. odstavka 110. člena

ZD šteje premoženje, ki je bilo predmet pogodbe in dodatka kot darilo

zapustnice tožnici, za katerega veljajo določbe ZD o darilih, ki jih

je prednik dal dedičem. Po določbi 29. člena ZD je darilo po tem

zakonu odpoved pravici, odpust dolga, tisto kar je zapustnik za

življenja dal dediču na račun njegovega dednega deleža ali za

ustanovitev ali razširitev gospodinjstva ali za opravljanje poklica,

kakor tudi vsako drugo neodplačno razpolaganje. V konkretnem primeru

sicer zapustnica ni popolnoma neodplačno razpolagala v korist

tožnice, vendar glede na citirano določilo 1. odstavka 110. člena ZD

ni mogoče šteti sporazumne ugotovitve pogodbenih strank, da je

vrednost pravic in obveznosti, ki si jih je izročevalka izgovorila od

prevzemnice, pobotana z vrednostjo izročenega premoženja kot zadostne

za zaključek, da nič od izročenega premoženja ne predstavlja darila

zapustnice tožnici. Zaradi zmotne materialnopravne presoje izročilne

pogodbe, ki ima iz že navedenih razlogov tudi dednopravne posledice,

pa prvostopno sodišče ni ugotavljalo, kolikšen del izročenega

premoženja oziroma ali sploh kaj od izročenega premoženja predstavlja

darilo. Za zaključek o teh odločilnih dejstvih pa ne zadošča

ugotovitev, da je tožnica obveznosti, ki jih je prevzela do matere s

sklenitvijo pogodbe tudi izvrševala, pač pa je potrebno te obveznosti

in pravice, ki si jih je izročevalka zadržala na izročenem

premoženju, tudi ovrednotiti, na kar utemeljeno opozarjata toženki v

pritožbi. Ovrednotiti bi bilo potrebno tudi vrednost izročenega

premoženja, eventuelna razlika pa predstavlja vrednost darila, ki ga

je izročevalka izročila tožnici in ga je potrebno upoštevati v skladu

z določbo 1. odstavka 110. člena ZD.

Glede na povedano je sodišče prve stopnje zaradi napačne

materialnopravne presoje izročilne pogodbe in dodatka, ki

sta ju sklenili tožnica in njena mati, dejansko stanje

nepopolno ugotovilo, zato je sodišče druge stopnje v skladu

z določbo 355. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo v

izpodbijanem ugodilnem delu razveljavilo ter vrnilo zadevo

sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V ponovljenem

postopku naj sodišče prve stopnje v skladu z zgoraj

navedenimi usmeritvami oceni vrednost izročenega premoženja

(cenitev je bila že opravljena v zapuščinskem postopku),

vrednost obveznosti, ki jih je tožnica izvrševala ter

vrednost pravic, ki si jih je izročevalka izgovorila ter po

izračunu ponovno odloči o zahtevku.

Zaradi delne razveljavitve sodbe je sodišče razveljavilo

tudi odločitev o stroških postopka. O teh stroških bo moralo

sodišče prve stopnje ponovno odločati glede na uspeh strank

v postopku in v okviru odločitve upoštevati tudi pritožbene

stroške. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa

temelji na določilu 3. odstavka 165. člena ZPP.