111. člen ZD

Tretji lahko v primeru, ko je z izročilno pogodbo v njegovo korist dogovorjeno dosmrtno preživljanje, po določbah ZOR in ZD samostojno (brez sodelovanja izročitelja) zahteva poseg v vsebino takšne pogodbe zgolj, kolikor se nanaša na sámo razmerje dosmrtnega preživljanja, ne more pa uveljavljati upravičenj, ki v svojih pravnih učinkih privedejo do prenehanja veljavnosti pogodbe. S tem bi namreč posegel v veljavnost "tujega" obligacijskega razmerja. Procesno lahko tretji svoja upravičenja za novo ureditev dosmrtnega preživljanja ali njegovo spremembo v denarno rento uveljavi s postavitvijo oblikovalnega zahtevka, s katerim zahteva spremembo sklenjene pogodbe.

Obveznost, ki je bila izgovorjena s pogodbo o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja, s smrtjo C.C. ni prenehala, temveč je ta obveznost prešla na njegovega dediča E.E.. V tem primeru pa je potrebno tudi njega upoštevati in mu omogočiti sodelovanje pri odločanju o oprostitvi oziroma plačilu institucionalnega varstva. Ker tožena stranka vsega tega v predsodnem postopku ni ugotavljala, je sodišče prve stopnje utemeljeno izpodbijane odločbe odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

Sporni kmetijski stroji in pripomočki so bili predmet pogodbe o dosmrtnem preživljanju ne glede na to, da v tej pogodbi niso bili nikjer izrecno navedeni. Skupaj z izročenimi nepremičninami so ob mamini smrti postali last toženca in posledično ne spadajo v zapuščino po pokojni mami. Zgolj zaradi tega, ker tožnik (kot dedič po pokojni mami) ni bil stranka izročilne pogodbe oziroma ker se po lastnih navedbah s to pogodbo ni strinjal, izročilna pogodba še ni brez vsakršnih pravnih učinkov. Tožnikovo nesodelovanje pri sklepanju izročilne pogodbe oziroma njegovo nestrinjanje s to pogodbo v konkretnem primeru ne vpliva na veljavnost izročilne pogodbe tudi iz razloga, ker iz določil te pogodbe izhaja, da je bila odplačna. Če gre za odplačno izročilno pogodbo, strinjanje drugih izročiteljevih potomcev s to pogodbo ni relevantno, saj gre za običajno, odplačno obligacijskopravno razmerje med prednikom in potomcem. Zaključek (da je toženec izpolnjeval svojo pogodbeno obveznost do mame in skrbel zanjo) za odločitev v predmetni zadevi ni pravno pomemben, kajti tožnik niti glede izročilne pogodbe niti glede pogodbe o dosmrtnem preživljanju ni izkazal, da bi bili zaradi tožen

Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da mora zakonsko domnevo, da gre pri izročilni pogodbi, pri kateri nista sodelovala preostala dediča, v celoti ali delno za darilo, izpodbiti toženka. Njena pravica je manj verjetna, saj preostala dediča, kljub določenim listinam v sodnem spisu, ki bi lahko kazale na vsaj delno odplačno pogodbo, ščiti zakonska domneva.

Pogodba z dne 14. 12. 1998, v zvezi s katero je zapuščinsko sodišče pritožnika napotilo na pravdo, je poimenovana kot izročilna pogodba. Poleg so bili njeni podpisniki (pogodbeniki) zgolj pritožnik in njegova (sedaj pokojna) starša, ne pa tudi njegov brat (nujni dedič). Ti dve okoliščini pa povsem zadostujeta za uporabo zakonske domneve iz 1. odstavka 550. člena OZ oziroma v relevantnem obdobju 1. odstavka 110. člena ZD (v skladu s katero se štejejo tisti deli premoženja, ki so bili potomcem izročeni (preneseni na podlagi izročilne pogodbe), za darila in se po prednikovi smrti z njimi ravna kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem). To domnevo (o obstoju darila) je seveda moč izpodbiti, a bo to moral (po sami naravi stvari) v pravdnem postopku doseči pritožnik. V skladu z nekdanjim 111. členom ZD (kot tudi sedaj veljavnim sedaj 551. členom OZ) lahko namreč z izročilno pogodbo izročitelj pridrži zase ali za svojega zakonca ali pa zase in za svojega zakonca ali za koga drugega pravico užitka vsega izročenega premoženja ali dela premoženja, ali si izgovori dosmrtno rento v naravi ali v denarju, dosmrtno preživljanje ali kakšno drugo nadomestilo. To pomeni, da pridržanje (o

Za izročilno pogodbo (pogodbo o izročitvi in razdelitvi premoženja), je značilna vnaprejšnja ureditev dedovanja. Zato morajo biti za njeno veljavnost vanjo vključeni oziroma morajo z njo soglašati vsi k dedovanju poklicani potomci. Če je ta pogoj izpolnjen, gre za izročilno pogodbo, ne glede na to, ali si je izročevalec pridržal pravice v smislu 111. člena ZD. Če pa pogoj vključenosti vseh k dedovanju poklicanih potomcev ni izpolnjen, mora sodišče upoštevaje pogodbeno voljo strank presoditi, ali so izpolnjeni pogoji za veljavnost kakšne druge pogodbe. Če gre v takem primeru za neodplačna razpolaganja, se tisti deli premoženja, ki so bili izročeni drugim dedičem, štejejo za darila in se po prednikovi smrti z njimi ravna kot z darili, ki jih je prednik dal dedičem. Drugače velja, če se prejemnik premoženja z izročilno pogodbo zaveže, da bo izročevalcu nudil določene dajatve ali storitve. V tem primeru gre po vsebini za pogodbo o preužitku, torej pogodbo o dosmrtnem preživljanju, pri kateri preživljanec še pred svojo smrtjo prenese svoje premoženje na preživljavca.

Pridržanje pravic ob izročitvi izročilne pogodbe eo ipso ne „spreminja“ v preužitkarsko. Ključna razlika med obema je ta, da je prevzemnik pri preužitkarski pogodbi lahko kdorkoli, pri izročilni pa le potomec – zato se (za njeno veljavnost) tudi zahteva soglasje dedičev.

Sodišče prve stopnje je ugotavljalo, ali je kljub elementu tveganja obstajalo očitno nesorazmerje med dajatvami pogodbenih strank, pri čemer nesorazmerja (pravilno) ni ugotavljalo na podlagi matematična izračunana s primerjavo vrednosti izročenega premoženja in vrednosti prevzemnikovih izpolnitev, ampak na podlagi volje in namena pogodbenih strank ob sklenitvi pogodbe.

Pravne posledice sklenjene pogodbe, njeni učinki med pogodbenikoma in učinki v dednopravnih razmerjih so odvisni od pravne narave sklenjene pogodbe. Pri presoji slednje pa ni ključen samo formalni naziv pogodbe, temveč je treba iskati skupen namen pogodbenikov. Pri tem je odločilno, kakšen interes sta pogodbenika zasledovala pri sklenitvi pogodbe oziroma kakšen namen sta hotela s pogodbo doseči.

Ob upoštevanju določbe 107. člena ZD je taka izročitev premoženja veljavna, če se s tem strinjajo vsi otroci, posvojenci in drugi izročiteljevi potomci, ki bodo po zakonu poklicani, da po njem dedujejo. V konkretnem primeru po izročevalki dedujejo poleg tožnice tudi toženke, ki pa se z izročitvijo premoženja niso strinjale, zato se po določbi 1. odstavka 110. člena ZD šteje premoženje, ki je bilo predmet pogodbe in dodatka, kot darilo zapustnice tožnici, za katerega veljajo določbe ZD o darilih, ki jih je prednik dal dedičem.

Pogodbe, ki jo skleneta prednik in potomec, ni mogoče vedno presojati le po določbah 106. in naslednjih členov ZD, predvsem pa ne po njenem naslovu. Odločilno je namreč, kakšen namen sta hotela izročevalca doseči s pogodbo: ali sta hotela podariti svoje premoženje, ali pa sta si želela v starosti zagotoviti pravico do stanovanja, do pomoči in oskrbe kot protivrednost za izročeno premoženje.

Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da zaenkrat več razlogov govori za dejstvo, da predstavlja sporno nepremično premoženje skupno premoženje pravdnih strank. Takšen sklep, upoštevajoč tudi aleatorni značaj konkretne pogodbe, temelji na III. členu izročilne pogodbe z dne 22.10.1980, s katerim so se pogodbene stranke med drugim dogovorile, da si izročevalec - toženčev oče zase in za svojo ženo v primeru bolezni in onemoglosti izgovori celotno gospodinjsko pomoč, bolniško nego, zdravila in zdravniško pomoč, ob smrti pa krajevnim običajem primeren pogreb. Narava spornega razmerja je sodišču prve stopnje v obravnavani zadevi narekovala, da se opredeli ne le glede sklenitvene faze pogodbe, ampak tudi glede njenega izpolnjevanja. Zakonska definicija skupnega premoženja namreč vsebuje dve temeljni predpostavki, ki morata biti podani kumulativno: - premoženje mora biti pridobljeno v času trajanja zakonske zveze; - pridobljeno mora biti z delom. Premoženje, ki ni pridobljeno z delom, ne more biti skupno premoženje. Čeprav bi se torej izkazalo, da sta toženec in njegov oče skleni

Pogodba o preužitku je v bistvenem podobna pogodbi o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenje ter je zanjo mogoče uporabljati določbe ZD, ki urejajo to pogodbo.

Stranki sta se v sporni pogodbi dogovorili, da se izročnina v celoti poračuna z dajatvami, ki jih je toženec do sklenitve pogodbe že dajal očetu, ter z obveznostmi, ki so določene v bodoče. Upoštevaje te ugotovitve, je bil namen pogodbenih strank v sklenitvi odplačne pogodbe. Ker ob sklenitvi pogodbe nobena od strank ni vedela, kolikšne bodo še obveznosti tožene stranke v bodoče, sta sodišči pravilno sklepali, da je imela sklenjena pogodba elemente aleatornosti. Takšna pravna narava sporne "izročilne pogodbe" preprečuje uporabo 110. člena ZD, saj element odplačnosti izključuje možnost presoje, da gre za situacijo, ki jo ureja to določilo. Ker je v pogodbi predviden takojšen prehod premoženja na toženca, ne gre za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki je urejena v 117. in naslednjih členih ZD.

210. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) ureja razmerja, ki nastanejo brez pravne podlage ali če je pravna podlaga pozneje odpadla. Če korist nastane na veljavni pravni podlagi, ne gre za neupravičeno obogatitev po navedenem določilu ZOR. Preužitkarske pogodbe sodna praksa zaradi pomanjkanja oblike in zaradi njihove vsebine ponavadi obravnava kot preužitkarske pogodbe obligacijskega prava. Toda to velja le za pogodbe med strankami, ki ne morejo biti stranke prave izročilne pogodbe. Preužitkarske pogodbe, ki jo sklenejo zapustnik in potomci, pa ni mogoče presojati le po obligacijskem pravu, temveč je zanjo treba analogno uporabiti tudi določbe o pravi izročilni pogodbi iz 106. člena Zakona o dedovanju (Ur.l. SRS, št. 15/76 in 23/78, v nadaljevanju ZD). Dejstvo, da pogodba, sklenjena med očetom pravdnih strank in toženko, zaradi pomanjkanja obličnosti ni prava izročilna pogodba, zato ne sme poslabšati tožnikovega položaja.

Pogodbo o dosmrtnem preživljanju lahko skleneta tudi prednik in potomec, ki bi sicer bila v vlogi zapustnika in dediča. Pogodba o dosmrtnem preživljanju po 117. členu ZD se razlikuje od pogodbe o izročitvi in razdelitvi premoženja po 106. členu po tem, da je odplačna in da je izročitev premoženja odložena do preživljančeve smrti. Pogodba o dosmrtnem preživljanju in izročilna pogodba sta sorodni. V obeh primerih je možno ugotavljati, kolikšen obseg odsvojenega premoženja predstavlja darilo in kolikšen plačilo za preživljanje. V obeh primerih je tudi prisoten element tveganja. Tudi pri pogodbi o izročitvi premoženja torej ne pride v poštev natančen matematični izračun medsebojnih dajatev. Tisti, ki uveljavlja neodplačnost razpolaganja, mora dokazati, da je kljub elementu tveganja obstajalo očitno nesorazmerje med dajatvami pogodbenih strank.

Če je preživljanje dogovorjeno po določbah 106. in 111. ali 117. člena ZD, gre za pogodbeno preživljanje, ki se lahko spremeni po določbah 121. člena ZD (in ne po 5. odst. 132. člena ZZZDR).