VSL sklep II Cp 262/2005

s k l e n i l o :
Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se
zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno
odločbo.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek

tožeče stranke za plačilo odškodnine v znesku 6.250.000,00 SIT z

zakonitimi zamudnimi obrestmi. Odločilo je tudi, da mora tožena

stranka plačati tožeči stranki pravdne stroške v višini 148.781,00

SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene

razloge. Predlaga, da pritožbeno sodišče odločitev sodišča prve

stopnje spremeni in ugodi v celoti tožbenemu zahtevku, podredno pa

predlaga, da se sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v

ponovno odločanje. Zahteva povrnitev pritožbenih stroškov z zamudnimi

obrestmi.Poudarja, da za nezgodo, ki se mu je pripetila, ni kriv. O

nesreči bi moral biti sestavljen zapisnik. Zmotna je odločitev

sodišča, da bi tek po mokri podlagi bil lahko nevarna stvar, če bi

nekdo podrejenemu neposredno ukazal, da mora z nezmanjšano hitrostjo

teči po mokri podlagi. V spornem primeru pa je bil prav izdan ukaz o

jutranji telovadbi. V nasprotnem primeru bi bil tožnik kaznovan.

Tožnik je jasno povedal, da so bila tla mokra in gladka. Tožnik je

imel prastare superge, kar je bil eden od razlogov za padec. Copate

je dodelila Slovenska vojska in jih je bil tožnik dolžan uporabljati.

Šlo je za opustitev dejanja tožene stranke, da zagotovi ustrezno

opremo. Sodišče se napačno sklicuje na to, da tožnik ni ponudil

nobenega dokaza, da so bili copati v slabem stanju. Tak dokaz bi

morala predložiti in zavarovati tožena stranka, saj je takšno

dokazovanje tožniku onemogočeno. Vsekakor je podana vzročna zveza med

ukazom za jutranji tek, ki je bil obvezen in med nastalo škodo, ki je

nedvomno nastala zaradi padca tožnika. Odškodninska odgovornost

tožene stranke je podana. Šlo je za nenormalne in specifične pogoje.

Pritožba je utemeljena.

Pritožnik utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje nepravilno

ugotovilo, da tožnik ni ponudil nobenega dokaza za dokazovanje

okoliščine, da je moral pri jutranji telovadbi teči v športnih

copatih, katerih podplat je bil povsem izrabljen oziroma gladek in da

je tudi zato prišlo do padca na mokrem cestišču (betonski klančini).

Tožnik je nmareč predlagal svoje zaslišanje, sodišče prve stopnje pa

bi moralo takšen dokaz obravnavati kot vsak drug dokaz (člen 257 ZPP,

po katerem sodišče ugotavlja sporna dejstva tudi z zaslišanjem

strank). Tega pa ni storilo, temveč je kot izhaja iz razlogov

izpodbijane sodbe štelo predlagani dokaz z zaslišanjem zgolj kot

"izjavo" tožeče stranke, do katere pa se tudi ni jasno opredelilo

oziroma je ni dokazno ocenilo, ker jo je že v naprej izključilo kot

relevantno upoštevaje, da tožnik sicer kakšnih drugih dokazov za

ugotovljanje navedene pravno odločilne okoliščine ni predložil

oziroma predlagal. Ob takšnem procesno nepravilnem obravnavanju

predlaganega pa sicer tudi izvedenega dokaza je podana bistvena

kršitev določb pravdnega postopka v smislu 8. člena ZPP v zvezi s 1.

odstavkom 339. člena ZPP, ki je v pritožbi vsebinsko uveljavljana. Po

navedeni procesni določbi mora namreč sodišče vsak dokaz vestno in

skrbno presoditi, kar pri izvedbi dokaza z zaslišanjem pravdne

stranke nedvomno od sodišča terja opredelitev ali sodnik(ca)

zaslišanemu verjame ali mu ne verjame. Takšna opredelitev pa je v

izpodbijani sodbi izostala, kar vpliva ali bi lahko vplivalo na

pravilnost odločitve v konkretnem primeru. V novem postopku bo tako

moralo sodišče prve stopnje zavzeti jasno stališče o verodostojnosti

izpovedovanja že zaslišanega tožnika.

Pritožbeno sodišče pa glede na dosedanje pravne razloge sodišča prve

stopnje, ki tudi sicer izključi krivdno odgovornost tožene stranke,

ker naj ne bi kršila noben predpis, le pripominja, da je lahko

podlaga krivdni odgovornosti tožene stranke tudi kršitev potrebne

skrbnosti pri zagotavljanju ustrezne in varne opreme vojaškim

obveznikom oziroma vojaškim osebam v primeru izkazane vzročne zveze

med nastalo poškodbo in izrabljeno oziroma neustrezno opremo; pri tem

pa je morebitno neopozarjanje pripadnika vojske na pomanjkljivost

opreme lahko tudi le manjšega pomena izražena v obliki deljene

odgovornosti. Opisana krivdna odgovornost države ima ustrezno

zakonsko podlago predvsem v temeljni določbi 2. odstavka 6. člena

Obligacijskega zakonika, ki pri opravljanju poklicne dejavnosti, kar

organizacija vojaškega urjenja države vsekakor je, terja od države

postroženo oziroma večjo skrbnost - dobrega strokovnjaka. Kršitev

tega temeljnega načela obligacijskega prava predstavlja potrebni

pogoj - nedopustnosti ravnanja kot enega od elementov odškodninske

odgovornosti.

Sodišče druge stopnje je moralo ob povedanem ugoditi pritožbi iz

izkazanega pritožbenega razloga, izpodbijano sodbo sodišča prve

stopnje v celoti razveljaviti ter vrniti zadevo v novo sojenje (1.

odstavek 354. člena ZPP in člen 355 ZPP).

V novem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločiti ob

upoštevanju zgoraj navedenih procesnih napotkov in procesno ustrezno

ugotoviti pravno odločilna dejstva.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 3.

odstavka 165. člena ZPP.