VSL sodba I Cp 1386/2004

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženca

nerazdelno dolžna tožniku od zneska odškodnine za materialno škodo

235.000,00 SIT plačati (še) zakonske zamudne obresti od 15.1.1998 do

24.6.2003 ter mu nerazdelno povrniti pravdne stroške v znesku

26.400,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18.3.2004 do

plačila.

Izrecno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338.

člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št.

36/2004-drugo uradno prečiščeno besedilo) se zoper sodbo

sodišča prve stopnje pritožujeta toženca. V pritožbi

navajata, da kazenski pregon zoper njiju po 19.11.2000, to

je po preteku petih let od škodnega dogodka 19.11.1995,

glede na določbo 4. točke 1. odstavka 111. člena Kazenskega

zakonika (KZ; Ur. l. RS, št. 63/94 s spremembami) ne bi bil

več dovoljen. Zato je potrebno za zastaranje tožbenega

zahtevka tožnika upoštevati petletni zastaralni rok, ki je

pričel teči z dnevom škodnega dogodka. Po 19.11.2000 je tako

tožnikov zahtevek iz naslova obresti zastaran. Po njunem

mnenju je sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane

sodbe zmotno zapisalo, da je postala kazenska sodba

pravnomočna dne 29.1.2002, zaradi česar naj bi takrat

ponovno začel teči triletni zastaralni rok in da do datuma

izdaje sodbe 24.6.2003 tožnikov obrestni zahtevek, ker ga je

postavil 17.4.2003, še ni zastaral. Sodišče prve stopnje

očitno zamenjuje tri in petletni zastaralni rok, ki bi ga

moralo uporabiti glede na določbo iz 111. člena KZ.

Pritožba je bila v skladu z določbo 1. odstavka 344. člena

ZPP vročena tožniku, vendar ta nanjo ni odgovoril.

Pritožba ni utemeljena.

Odškodninska in občasna terjatev zastarata v treh letih (1.

odstavek 376. člena in 1. odstavek 372. člena Zakona o

obligacijskih razmerjih - ZOR, Ur. l. SFRJ, št. 29/78 s

spremembami, ki ga je pritožbeno sodišče uporabilo na

podlagi prehodne določbe 1060. člena Obligacijskega

zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001). Če je bila škoda

povzročena s kaznivim dejanjem, za katerega pregon je

predpisan daljši zastaralni rok (od treh let), pa

odškodninski in z njim povezani obrestni zahtevek proti

odgovorni osebi zastarata, ko se izteče čas, ki je potreben

za zastaranje kazenskega pregona (1. odstavek 377. člena

ZOR), pri čemer ima pretrganje zastaranje kazenskega pregona

za posledico tudi pretrganja zastaranja odškodninskega in z

njim povezanega obrestnega zahtevka (2. odstavek 377. člena

ZOR). Gre za pravno dobroto podaljšanja zastaralnega roka,

če je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem.

V obravnavani zadevi ni sporno, da je bila tožnikova škoda

povzročena s kaznivim dejanjem. To vpliva na dolžino

zastaralnega roka za tožnikov odškodninski oziroma z njim

povezan obrestni zahtevek, pa tudi na vprašanje pretrganje

zastaranja. Po 3. odstavku 112. člena KZ je začetek

kazenskega postopka zoper oba toženca povzročil pretrganje

in zastaranje kazenskega pregona proti njima. S tem je bilo

hkrati pretrgano tudi zastaranje tožnikove odškodninske in z

njo povezane obrestne terjatve (že citiran 2. odstavek 377.

člena ZOR). Do pretrganja zastaranja kazenskega pregona in

posledično do pretrganja zastaranja tožnikovega zahtevka je

prišlo najkasneje 24.11.2000, ko je bila zoper toženca

vložena kazenska obtožnica, kar predstavlja procesno dejanje

za pregon storilca (glej 3. odstavek 112. člena KZ). Do tega

dne tožnikov zahtevek za plačilo obresti od 15.1.1998 dalje

zagotovo ni zastaral, saj v vmesnem času preteklo niti leto

in pol. Po 24.11.2000 pa zastaralni rok zaradi pretrganja

sploh ni tekel, in sicer vse do pravnomočnosti kazenske

sodbe, ko je ponovno začel teči. Po 1. odstavku 392. člena

ZOR začne namreč zastaranje odškodninske in z njo povezane

obrestne terjatve po pretrganju teči znova in se čas, ki je

pretekel pred pretrganjem, ne všteje v zakoniti zastaralni

rok. Od dneva ponovnega začetka teka zastaralnega roka pa je

mogoče ugotoviti iztek zastaranja takrat, ko preteče toliko

časa, kot je z zakonom predpisano za pretrgano zastaranje

(6. odstavek 392. člena ZOR). Ugotovitev sodišča prve

stopnje, da je postala kazenska sodba zoper toženca

pravnomočna dne 29.1.2002, ni v nasprotju s podatki

priloženega kazenskega spisa, kot bi se lahko razumela ena

izmed pritožbenih navedb tožencev. Tako kot po

civilnopravnih, tudi po kazenskopravnih predpisih (glej

določbo 129. člena Zakona o kazenskem postopku, Ur. l. RS,

št. 63/94 s spremembami) v primeru, če pritožbeno sodišče

zavrne pritožbo in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, velja,

da sodba sodišča prve stopnje postane pravnomočna ex nunc,

to je od trenutka, ko postane pravnomočna odločba druge

stopnje, s katero se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča

prve stopnje. Napačen je zaključek sodišča prve stopnje, da

je po pravnomočnosti kazenske sodbe ponovno začel teči tri-

letni zastaralni rok. Ker je za zastaranje kazenskega

pregona v primeru kaznivega dejanja hude telesne poškodbe,

za katero se sme izreči kazen z zaporom do petih let (1.

odstavek 134. člena KZ), predpisan petletni, torej daljši

zastaralni rok kot za vtoževano odškodninsko in z njo

povezano obrestno terjatev, je treba šteti, da bi glede na

posebno pravno dobroto iz 1. odstavka 377. člena ZOR

tožnikov zahtevek zastaral šele po petih letih od

pravnomočnosti kazenske sodbe, to je leta 2007, če ne bi

leta 2005 nastopilo že 10-letno absolutno zastaranje

kazenskega pregona iz 6. odstavka 112. člena KZ. Ne glede na

to, pa je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi ugovora

zastaranja pravilna, saj leta 2003 postavljen tožnikov

zahtevek zagotovo ni zastaral.

Pritožbeno sodišče je iz navedenih razlogov pritožbo

tožencev zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje

(353. člen ZPP). Ker toženca pritožbenih stroškov nista

priglasila, je odločitev o teh odpadla.