VSK sodba I Cp 115/2005

Pritožba se zavrne in v pobijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

S pobijano sodbo je sodišče prve stopnje razvezalo zakonsko zvezo pravdnih strank, mladoletna sinova pravdnih strank zaupalo v varstvo, vzgojo in oskrbo materi, uredilo stike med tožencem in mladoletnima otrokoma, tožencu naložilo, da je dolžan plačevati za preživljanje mladoletnih otrok mesečno preživnino za čas od 1.5.2003 dalje po 25.000,00 SIT mesečno za vsakega otroka do vsakega 10. dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamude z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakega mesečnega preživninskega obroka dalje, da je toženec dolžan povrniti tožnici stroške preživljanja mladoletnih otrok za čas od 1.5.2002 do 30.4.2003 v znesku 600.000,00 SIT, v primeru zamude z zamudnimi obrestmi, v preostalem delu tožbeni zahtevek zavrnilo ter odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške postopka.

Proti tej sodbi se pravočasno, po svojem pooblaščencu, pritožuje toženec in jo iz vseh pritožbenih razlogov napada v delu, v katerem je odločeno o dodelitvi otrok materi, o preživnini ter o verzijskem zahtevku tožnice. Meni, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, da ni upoštevalo vseh dejstev, na katere bi moralo biti pozorno pri odločitvi o dodelitvi otrok, zlasti pa ni izvedlo predlaganega dokaza, to je razgovor z najstarejšim otrokom J. Po prepričanju toženca bi ravno J. lahko predstavil dejanske razmere v zvezi z varstvom in vzgojo otrok. Izgovor sodišča, da ta dokaz ni potreben, ker naj bi razgovor opravila izvedenka, ni prepričljiv, saj bi sodišče moralo dokaz izvesti na glavni obravnavi neposredno. J. je namreč dovolj zrel, saj je dijak prvega letnika srednje šole. V kolikor bi sodišče izvedlo predlagani dokaz, bi si ustvarilo sliko, ki se je pokazale že takoj po razvezi. Čeprav gre za nova dejstva, ki jih v pritožbenem postopku sodišče po vsej verjetnosti ne bo upoštevalo, pa toženec opozarja, da so se stvari po razvezi bistveno spremenile. Tožnica se je po razvezi preselila iz stanovanja v D. v stanovanje v N.G. ter mlajšega sina A. prepisala v šolo v N.G., kar je za njega brez dvoma šok, saj je s tem izgubil dosedanje prijatelje. Starejši sin J. je ostal pri tožencu v D. V skladu z dogovorom mlajši sin A. lahko preživi vsak vikend od petka do nedelje pri očetu v D. Glede na to, da ima toženec delo v nočnem času, starejši sin J. preživi od nedelje zvečer do torka zjutraj pri tožnici v N. G. in to zato, ker mora skrbeti za mlajšega brata v času, ko je tožnica odsotna zaradi dela. Pokazalo se je, da tožnica ni sposobna za varstvo svojih otrok, kot je toženec na sodišču že opozarjal. Sodišče ni dovolj skrbno presodilo vseh odločilnih dejstev, zaradi česar je prišlo do napačnega zaključka ter oba otroka dodelilo tožnici, čeprav je očitno, da je zanju v veliki meri skrbel toženec. Sodišče sicer opira svojo odločitev na izvedensko mnenje, vendar je toženec predlagal dokaz z postavitvijo novega izvedenca, kar pa je sodišče neupravičeno zavrnilo. Toženec je mnenju izvedenke oporekal, saj se ni strinjal z njim. Tekom postopka je opozarjal, da tožnica ne skrbi dovolj za otroka, saj se posveča bolj sebi, kot njima. Tudi njen delovni urnik je takšen, da sta ponoči prepuščena sama sebi, v kolikor ne bi v času skupnega življenja zanju skrbel toženec. Dejansko stanje po razvezi je takšno, da toženec v veliki meri skrbi za oba otroka in je absurd, da mora plačevati preživnino tožnici. Ob upoštevanju sedanjega stanja bi morala preživnino plačevati tožnica. Tudi sicer po mnenju toženca ni sodišče dovolj presodilo vseh okoliščin pri določitvi višine preživnine tako za nazaj kot za naprej. Toženec je vse do razveze prispeval k preživljanju otrok, z njimi je preživel veliko časa in jih tudi oskrboval z vsem potrebnim za preživljanje. Za kratek čas se je odselil, vendar je bilo to za par dni, saj se je moral vrniti v skupno stanovanje, da je lahko skrbel za otroka, kar je potrdila tudi tožnica sama, ko je v zvezi z varstvom otrok ponoči izjavila, da je ponoči doma toženec, ki otroka varuje. Tožeča stranka (verjetno pravilno tožena) zatrjuje, da je prispevala za materialno oskrbo otrok, zato je nerazumljivo, da mora plačati tožnici preživnino za nazaj. Otroci so vse do razveze živeli tudi z njim in že sama ta okoliščina govori v prid, da je določitev plačila preživnine za nazaj neupravičena. Sodišče teh okoliščin ni upoštevalo. Nazadnje je potrebno še opozoriti, da sodišče pri določitvi višine preživnine, ki naj bi jo toženec plačeval za vnaprej, ni upoštevalo dejstva sklenjenega dogovora o stikih, iz katerega izhaja, da naj bi bila otroka dva dni na teden ter meseca avgusta pri tožencu in v tem času jih bo brez dvoma tudi preživljal. Že zato je prisojena preživnina previsoka še zlasti glede na razmerje v osebnih dohodkih pravdnih strank. Predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje.Glede na dosedanje stanje pa bo toženec moral sam sprožiti postopek za predodelitev otrok.

Tožnica v odgovoru na pritožbo navaja, da je že na zadnji glavni obravnavi povedala, da se bo odselila iz stanovanja v D. v najeto stanovanje v N. G., ker je bilo skupno prebivanje neprimerno za otroke, kar je toženec akceptiral in se z tožnico dogovoril glede stikov, ki se tudi izvršujejo. Tožničin delovni urnik je enak od novembra leta 2003. Tožnica si je zbrala nočno delo zato, ker ji omogoča, da je čez dan doma in poskrbi za otroka. Tudi to je pojasnila na glavni obravnavi dne 26.9.2003. Ponoči dela le štiri noči v tednu. Toženec dela vsak dan od 6.00 do 19.00 ure, ob sobotah od 6.00 do 14.00 ure. Na očitek, da je preživnina previsoka odgovarja, da je to v nasprotju s tem, kar je toženec izjavil sodišču tekom postopka. Z višino dosojene preživnine se je celo strinjal, zoper verzijski zahtevek pa ni imel pripomb.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, pri sojenju ni zagrešilo niti očitanih kršitev določb postopka in tudi tistih ne, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP) in tudi materialnopravno je odločitev pravilna.

Po mnenju pritožbenega sodišča pritožnik s svojo pritožbo ni uspel omajati v sodbi ugotovljenega dejanskega stanja. V tej smeri podan očitek, da sodišče prve stopnje ni zaslišalo mladoletnega sina J., ni utemeljen, saj je ta razgovor z njim opravila izvedenka, otrok je na primeren način izrazil svoje mnenje. V zvezi s tem sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo nobenih kršitev določb postopka, saj je ravnalo v skladu s 410. čl. ZPP. Pritožnik se nadalje neuspešno sklicuje na to, da je v postopku predlagal novega izvedenca, ker se z izvedeniškim mnenjem ni strinjal. Predlog toženca za drugega izvedenca ni temeljil na utemeljenih razlogih, zgolj upanje stranke, da bo izvedensko mnenje drugega izvedenca zanj bolj ugodno, pa postavitve novega izvedenca ni opravičevalo. Toženec je tekom postopka res opozarjal, da tožnica ne skrbi dovolj za otroka, vendar se te njegove trditve niso izkazale za resnične, zato s ponavljanjem teh navedb, pa tudi navedb o delovnem času tožnice ne more uspeti. Skrbna in vestna dokazna ocena sodišča prve stopnje je prepričala pritožbeno sodišče, toženec pa jo s svojo pritožbo ni ogrozil.

Pritožnik napada tudi odločitev o višini preživnine in o verzijskem zahtevku. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da toženec tekom postopka pred sodiščem prve stopnje navedbam tožnice, da od 1.5.2002 do vložitve tožbe ni prispeval za preživljanje otrok (in tudi po vložitvi tožbe ne), ni oporekal. Vsa nova dejstva, ki jih navaja v zvezi z verzijskim zahtevkom so nedopustne pritožbene novote (1. odst. 337. čl. ZPP). Ostalih pravno pomembnih dejstev pa s pritožbo niti ne izpodbija. Sodišče prve stopnje je pri določanju višine preživnine pravilno upoštevalo tudi dejstvo, da bosta otroka preživela določen čas v mesecu pri tožencu in je višina preživnine v višini 25.000,00 SIT mesečno za vsakega otroka tudi po mnenju pritožbenega sodišča primerna in nikakor ne previsoka. Glede pritožbenih trditev o novih okoliščinah (preselitev tožnice) pa se pritožbeno sodišče pridružuje navedbam tožnice iz odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je zato neutemeljeno pritožbo toženca zavrnilo in v pobijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (čl. 353 ZPP).