VSM sodba Cp 64/97

Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in v izpodbijanem obsodilnem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Pravdne stranke trpijo same svoje stroške pritožbenega postopka.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje naložilo vsem trem tožencem, da nerazdelno plačajo tožniku, poleg že dne 10.2.1995 plačane akontacije v valoriziranem znesku 1,148.406,00 SIT, še nadaljnji znesek odškodnine v višini 4,601.594,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od razsoje dalje in 253.474,65 SIT pravdnih stroškov. Presežni tožbeni zahtevek je zavrnilo.

Zoper obsodilni del prvostopne sodbe sta se pritožili prvotožena in tretjetožena stranka, obe iz vseh v čl. 353/I Zakona o pravdnem postopku - ZPP predvidenih pritožbenih razlogov. Pritožba prvotožene stranke napada prvostopno prisojo odškodnine iz vseh naslovov kot pretirano in se zavzema za razveljavitev izpodbijanega dela sodbe in ponovno sojenje na prvi stopnji, podrejeno pa za znižanje prisojene odškodnine v pritožbenem postopku. Tretjetožena stranka ob sklicevanju na določbo čl. 154 Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR poudarja, da je za nastalo škodo izključno odgovorna drugotožena stranka, ki je imela svoje vozilo zavarovano pri prvotoženki, zato tretjetoženka ni odškodninsko zavezana napram tožniku. Tudi ta pritožba izpodbija višino prisojene odškodnine kot pretirano, ob graji izreka o pravdnih stroških pa predlaga spremembo napadenega dela izpodbijane sodbe oziroma njegovo razveljavitev in ponovno sojenje na prvi stopnji.

V odgovorih na pritožbi se je tožeča stranka zavzela za zavrnitev obeh pritožb.

Pritožbi nista utemeljeni.

Ker je tožniku škoda nastala v prometni nezgodi, ko sta trčili dve premikajoči se motorni vozili, odgovornosti tretjetožene stranke ni mogoče presojati v smislu čl. 154 ZOR, kakor si prizadeva njena pritožba. Odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila, ureja čl. 178 ZOR, ki v četrtem odstavku imetnikom motornih vozil nalaga solidarno odgovornost za škodo, ki jo v nesreči pretrpijo drugi. Okoliščina, da je v konkretnem primeru tožnik škodo utrpel kot sopotnik v enem od v trčenju udeleženih vozil, ni sporna, torej ima v smislu citiranega določila tožnik položaj "druge" osebe in ne imetnika motornega vozila ter so vse tri tožene stranke nerazdelno objektivno odgovorne za nastalo mu škodo, pri tem pa se ne morejo rešiti odgovornosti s tem, da dokazujejo krivdno odgovornost le enega od imetnikov motornih vozil. Ugovor tretjetožene stranke, da ni solidarna odškodninska zavezanka za vtoževano škodo, torej ni utemeljen, pri tem pa ves čas postopka na prvi stopnji ni zanikala, da je bilo vozilo, v katerem je potoval tožnik, pri njej obvezno zavarovano skupaj z odgovornostjo za nepremoženjsko škodo, ki nastane v vozilu tretjim osebam. Tako izhaja tudi iz pritožbe tretjetožene stranke. Navedeno pokaže, da je slednja v tem postopku pasivno legitimirana in tudi solidarno odškodninsko zavezana.

Sicer se obe pritožbi protivita prisojeni odškodnini, ker da je previsoko odmerjena. Pritožbeno sodišče povzema razloge izpodbijane sodbe, ki zadevajo obseg tožniku iz posameznih naslovov nastale nepremoženjske škode in ocenjuje, da so vse odločilne okoliščine v tej zvezi dovolj raziskane, sicer pa tudi pritožbi dejanskih ugotovitev prvega sodišča o obsegu tožnikove nepremoženjske škode ne napadata, pač pa smiselno le pravilno uporabo materialnega prava iz čl. 200 in 203 ZOR.

Preizkus zadeve v delu, ki se nanaša na odškodnino iz naslova telesnih bolečin tožnika v znesku 650.000,00 SIT, ne dopušča nobenega dvoma v primernost take odškodnine in s tem pravilno uporabo čl. 200 in 203 ZOR. Upoštevati je celotno trajanje tožnikovega zdravljenja z vsemi nevšečnostmi in zelo resnimi komplikacijami (embolija), operacijo nosu ter intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, ki jih je tožnik trpel doslej in se bodo pojavljale po jasni napovedi izvedenca travmatologa tudi v bodoče, glede na starost tožnika torej verjetno še kakšnih 50 let. Obseg iz tega naslova tožniku že nastale in bodoče škode torej v celoti opravičuje v znesku 650.000,00 SIT odmerjeno odškodnino.

Ni mogoče izključiti, da je tožnik ob škodnem dogodku utrpel primarni strah, saj ni podatkov o nezavesti tožnika takoj po trčenju, sam pa tudi kot stranka izpove, da je zaznal nevarno situacijo tik pred trčenjem. Tudi izvedenec dr. L. zaključuje, da je nezgoda sprožila strah za življenje, ki mu je sledil strah za izid zdravljenja, ob emboliji pa hud strah, po oceni izvedenca dr. B. celo strah pred smrtjo. Upoštevaje navedeno in ob povzemanju razlogov izpodbijane sodbe, ki zadevajo to obliko nepremoženjske škode tožnika, ni mogoče soglašati s pritožbama, da je v znesku 800.000,00 SIT odmerjena odškodnina neskladna z obsegom škode, pomenom prizadete dobrine in namenom denarne satisfakcije.

Kar zadeva odškodnino za duševne bolečine zaradi skaženosti je ta oblika škode objektivizirana z izvedenskim mnenjem: piramida nosu je nekoliko razširjena in tožnik ob hitri hoji pošepa na levo nogo. Po izpovedbi tožnika kot stranke gre za opazne spremembe, zaradi katerih je občasno izpostavljen zanimanju oziroma radovednosti okolice. Ker gre za izrazito mladega človeka, ki mu v tej dobi zunanji izgled in navezovanje stikov z ljudmi veliko pomenita, je razumljivo, da so opisane spremembe zunanjosti zanj neugodne, tako tožnikovo reagiranje pa bo po verjetnem pričakovanju trajalo tudi v bodoče. Prisoja odškodnine iz tega naslova je tedaj utemeljena, prav tako pa njena odmera v znesku 300.000,00 SIT.

Glede odškodnine iz naslova duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življejnske aktivnosti sta obe pritožbi pavšalni, ko sicer sprejemata ugotovitve obeh izvedencev o obsegu nepremoženjske škode tožnika iz tega naslova, grajata pa višino odškodnine v znesku 4.000.000,00 SIT kot pretirano. Življejnska aktivnost tožnika je zmanjšana v skupnem obsegu 30 %, pri tem pa je odločilna tožnikova mladost - prikrajšanja in vlaganje večjih naporov pri delu in v vsakdanjem življenju ga bodo spremljala po verjetnih pričakovanjih še kakšnih 50 let. Vsako intenzivnejše športno udejstvovanje, pa tudi izleti in intenzivnejši ples, mu niso oziroma ne bodo dosegljivi. O tem priča tudi dejstvo, da je že moral opustiti delo, za katero je bil usposobljen.

Upoštevaje vse v tej zvezi pomembne okoliščine se odškodnina iz tega naslova, odmerjena v postopku na prvi stopnji, pokaže kot materialnopravno pravilna, ne da bi presegala uveljavljene standarde odškodninskega prava.

Odločilne dejanske okoliščine je torej sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in prvotoženi in tretjetoženi stranki na tej podlagi naložilo v solidarno plačilo pravično denarno odškodnino ob upoštevanju že izplačane akontacije odškodnine. Pri tem ni zagrešilo nobene po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega prava (čl.

365/II ZPP), iz pritožb pa tudi ne izhaja, v čem naj bi prvo sodišče relativno kršilo določbe ZPP. Obe pritožbi je bilo tako kot neutemeljeni zavrniti in prvostopno sodbo v izpodbijanem delu potrditi ob uporabi čl. 368 ZPP.

Pritožbena graja tretjetožene stranke, ki zadeva prvostopni izrek o stroških, bi sicer bila upoštevna, vendar je sodišče prve stopnje dne 10.12.1996 izdalo sklep o popravi, s katerim je vse tri toženke zavezalo, da nerazdelno povrnejo tožniku 370.680,00 SIT pravdnih stroškov z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne sodbe dalje. Ta sklep o popravi je bil vročen vsem strankam in ker ga nobena izmed njih ni izpodbijala, je postal pravnomočen in ni predmet pritožbenega preizkusa. Pravnomočnost odločitve o stroških pravde na prvi stopnji ne dopušča preizkusa stroškovnega dela izpodbijane sodbe, s čimer postane pritožba tretjetožene stranke v tem delu brezpredmetna, kar je narekovalo njeno zavrnitev.

S pritožbo neuspešni prvotožena in tretjetožena stranka nosita sami svoje pritožbene stroške. Enako velja za tožnika, ki z odgovoroma na pritožbi ni pripomogel k lažji rešitvi zadeve (čl. 166/I ZPP v zvezi s čl. 154/I istega zakona).