VSL Sklep II Cp 1854/2017

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se v 1. in 4. točki izreka znesek 10.676,46 EUR nadomesti z zneskom 1.503,86 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in se sklep v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom začasni zastopnici prvo tožene stranke - odvetnici M. M., ..., priznalo nagrado in stroške, ki skupaj z 22 % DDV znašajo 10.676,46 EUR (1. točka izreka), odločilo, da se za znesek izplača iz predujma, ki ga je založila tožeča stranka (2. točka izreka) in da mora tožeča stranka v 15 dneh manjkajoči znesek v tej višini plačati na račun Okrožnega sodišča v Ljubljani, sicer bo sodišče navedeni znesek prisilno izterjalo (4. točka izreka).

2Proti navedenemu sklepu se je pravočasno pritožila tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica), ki meni, da je napačna tako višina nagrada in stroškov, kot tudi odločitev o tem, da se ta nagrada in stroški izplačajo iz predujma, ki ga je založila tožnica in da je dolžna tožnica plačati manjkajoči znesek v višini celotnih priznanih stroškov. Izpodbijani sklep je sam s sabo v nasprotju, saj iz 2. točke izreka izhaja, da se nagrada in stroški plačajo iz predujma, ki ga je založila tožnica, iz 4. točke izreka pa izhaja, da je dolžna tožnica plačati manjkajoči predujem v enaki višini. Sodišče je očitno ugotovilo, da za stroške začasne zastopnice prve toženke nima več založenega predujma. Glavna obravnava v tej zadevi je bila končana na naroku 7. 2. 2017. Tožnica stranka meni, da sodišče po zaključku glavne obravnave po naravi stvari ne more tožnici naložiti v plačilo predujma za stroške začasnega zastopnika. Založitev stroškov se lahko opravi le v naprej ne pa za nazaj in je izpodbijani sklep že zato nepravilen in nezakonit. Poleg tega odločitev sodišča dejansko pomeni, da je dolžna tožnica, ki je v postopku sicer v celoti praktično uspela, ne le založiti temveč kriti stroške začasne zastopnice prve toženke. Tožnica bi morala svoje pravdne stroške priglasiti do zaključka glavne obravnave, kar pomeni, da od tožencev ne more več zahtevati povrnitve stroškov začasne zastopnice in da je tožnici kršena njena pravica do izjave in do sodnega varstva. Ker je bil v času odločanja prvostopnega sodišča o stroških začasne zastopnice prve toženke že v celoti znan izid postopka na prvi stopnji, bi moralo sodišče tudi o stroških začasne zastopnice odločiti po načelu uspeha, torej jih naložiti v plačilo toženim strankam po enakih delih. Tudi višina je pretirana. Sodišče je začasni zastopnici priznalo nagrado za postopek z revizijo zoper 2. točko izreka sodbe Višjega sodišča v Ljubljani z dne 23. 11. 2016 v zvezi s prvim do šestim odstavkom I. točke izreka sodbe prvostopnega sodišča z dne 3. 3. 2015, nagrado za postopek s pritožbo zoper sodbo prvostopnega sodišča z dne 7. 2. 2017, nagrado za narok v ponovljenem postopku, ki je potekal dne 7. 2. 2017, materialne stroške in DDV. Pri tem je napačno upoštevalo vrednost spornega predmeta, saj ta ne v postopku z revizijo, ne v ponovljenem postopku ni enaka vsoti vrednosti vseh vtoževanih zneskov po obeh tožbah, ki ju je sodišče združilo v skupno obravnavanje. Sodišče je vse nagrade začasne zastopnice odmerilo ob skupni vrednosti spornega predmeta po vseh zahtevkih iz obeh tožb v višini 440.000,00 EUR. Če je začasna zastopnica res vložila revizijo le v zvezi s prvim do šestim odstavkom 1. točke izreka prvostopne sodbe z dne 3. 3. 2015, vrednost spornega predmeta v postopku z revizijo ne more biti 440.000,00 EUR, ampak največ 240.000,00 EUR, kolikor je vrednost zahtevka po drugi tožbi. Nagrada s količnikom 1 bi posledično znašala 1.351,00 EUR, nagrada za revizijo s količnikom 2 pa 2.702,00 EUR in ne 3.638,00 EUR. Poleg tega se na prvo toženko ne nanašajo vsi zahtevki ne po prvi ne po drugi tožbi. Po drugi tožbi se na prvo toženko nanaša dejansko le zahtevek na ugotovitev ničnosti darilne pogodbe z dne 5. 10. 2005 vrednost katerega znaša 40.000,00 EUR. Nagrada za revizijo bi torej lahko znašala le 1.178,00 EUR. Glede nagrade za narok z dne 7. 2. 2017 in nagrade za pritožbo zoper sodbo z dne 7. 2. 2017 pa tožeča stranka poudarja, da je bil predmet odločanja v ponovnem sojenju le še eden od zahtevkov iz prvotne tožbe (zahtevek na izročitev nepremičnine na naslovu L. 10), ki se sploh ni nanašal na prvo toženko stranko in ni bil vložen proti njej. Začasna zastopnica prve toženke je sicer res obenem tudi pooblaščenka drugega toženca in tretje toženke, vendar to ne pomeni, da je dolžna tožeča stranka zalagati tudi te njene stroške in nagrade, ki se nanašajo na zastopanje ostalih toženih strank. Začasna zastopnica zato ni upravičena do pravdnih stroškov kot začasna zastopnica, temveč le kot pooblaščenka drugega toženca in tretje toženke, plačilo teh stroškov pa lahko uveljavlja le od slednjih. Postopek je bil za prvo toženko pravnomočno končan že s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 23. 11. 2016 in do nadaljnjih pravdnih stroškov začasna zastopnica ne more biti upravičena. Prva toženka tudi nima pravnega interesa za vložitev pritožbe zoper sodbo z dne 7. 2. 2017, ki se nanjo ne nanaša. Tudi iz sodne prakse izhaja, da je v primeru, ko so sosporniki, ki jih zastopa isti pooblaščenec, upravičeni do povrnitve pravdnih stroškov, je vsak od njih upravičen do povrnitve enakega dela teh stroškov in ne gre za solidarno obveznost. Če bi toženci v tem postopku uspeli, bi vsak od njih lahko zahteval od tožnice povrnitev le 1/3 stroškov njihove skupne pooblaščenke. Nobenega razloga ni za drugačno obravnavo, ker gre za začasno zastopnico. Tožnica bi bila torej dolžna zalagati največ 1/3 njenih stroškov, do katerih je lahko upravičena v vlogi začasne zastopnice. Poleg tega tožnici revizija in pritožba sploh še nista bili vročeni v odgovor in v primeru da ji ne bosta, nagradi za njuno vložitev vsekakor ne moreta predstavljati potrebnih stroškov do povrnitve katerih bi bila lahko upravičena začasna zastopnica. Tožnica še meni, da sklep o postavitvi začasnega zastopnika sploh ne vsebuje upravičenja za vlaganje izrednih pravnih sredstev, vsekakor pa tožnica ni dolžna zalagati stroškov vlaganja neutemeljenih izrednih pravnih sredstev za vse tožene stranke. Podredno tožnica stranka priglaša še pravdne stroške, ki so ji nastali po zaključku glavne obravnave pred sodiščem prve stopnje, to je po naroku z dne 7. 2. 2017 in sicer stroške začasne zastopnice prve toženke v zvezi z izpodbijanim sklepom v višini 1.676,46 EUR ter predlaga, da prvostopno sodišče o njih odloči z dopolnilnim sklepom.

3Pritožba je delno utemeljena.

4Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom priznalo začasni zastopnici prve toženke 10.676,46 EUR potrebnih pravdnih stroškov in sicer nagrado za narok v znesku 2.182,80 EUR, za postopek s pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje 2.910,40 EUR, za postopek z revizijo v znesku 3.638,00 EUR ter materialne stroške v višini 20,00 EUR. Odmerilo jih je od skupne vrednosti spornega predmeta 440.000,00 EUR.

5Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sklep obremenjen z absolutno bistveno kršitvijo določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker iz 2. točke izreka izhaja, da se nagrada in stroški izplačajo iz predujma, ki ga je založila tožnica, iz 4. točke pa, da mora tožnica plačati manjkajoči predujem v enaki višini. Postavitev začasne zastopnice v tem postopku za prvo toženko je predlagala tožnica, zato mora kriti njene stroške (peti odstavek 82. člena ZPP). Zmotno je stališče, da sodišče po zaključku glavne obravnave ne more tožnici naložiti plačila predujma za stroške začasnega zastopnika. Po ustaljeni sodni praksi se za vložitev zahteve za povrnitev nagrade in stroškov začasnega zastopnika ne uporablja določba 163. člena ZPP. Ni res, da tožnica ne more več zahtevati povrnitve stroškov začasne zastopnice, ker bi jih morala priglasiti do konca glavne obravnave. Stroški začasne zastopnice so bili odmerjeni šele z izpodbijanim sklepom in tožnici do zaključka glavne obravnave niso mogli biti znani in jih ni mogla ustrezno uveljavljati. To je storila v sedaj obravnavani pritožbi s predlogom za izdajo dopolnilnega sklepa, o katerem bo moralo odločiti sodišče prve stopnje.

6Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi moralo biti o stroških začasne zastopnice odločeno po uspehu, ker je že v celoti znan izid postopka na prvi stopnji. Izpodbijani sklep je (šele) sklep o odmeri stroškov začasnega zastopnika, na katerega odločitev o glavni stvari oziroma o uspehu strank v postopku ne vpliva. Začasni zastopnik plačilo za svoje delo dobi v vsakem primeru (ne glede na uspeh stranke, ki ji je bil postavljen), stroški (ki jih krije stranka, ki ga je predlagala) pa postanejo del pravdnih stroškov, saj gre za izdatek, ki nastane med postopkom (151. člen ZPP), o slednjih pa se (v nadaljevanju) odloča glede na uspeh v pravdi.

7Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je sodišče pri odmeri napačno upoštevalo vrednost spornega predmeta. Ker so toženci nujni sosporniki, ni pomembno, kateri deli zahtevka (v delu, v katerem je že pravnomočno odločeno in je predmet revizije) se nanašajo na prvo toženko.

8Utemeljeno pa pritožba izpostavlja, da se je v ponovljenem postopku odločalo le še o zahtevku za izročitev nepremičnine v posest, ki je uperjen le zoper drugega toženca oziroma tretjo toženko. Sodišče prve stopnje je glede tega dela zahtevka¹ dne 7. 2. 2017 opravilo narok za glavno obravnavo. Ne glede na to, da iz podatkov spisa ni razvidno, ali je bila odvetnica na ta narok vabljena tudi kot začasna zastopnica prve toženke ali le kot pooblaščenka drugega toženca in tretje toženke, je evidentno, da na narok ni pristopila (list. št. 516) in že zato ni upravičena do nagrade za narok. Ker se izrek sodbe z dne 7. 2. 2017 nanaša le na drugega toženca in tretjo toženko, odvetnica tudi stroškov te pritožbe (ki jo je sicer vložila v imeni vseh treh tožencev) ne more priglasiti kot začasna zastopnica, posledično pa tudi tožnica teh stroškov ni dolžna predhodno plačati na račun sodišča.

9Glede stroškov nagrade za revizijo, vloženo zoper sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1380/2016 z dne 23. 11. 2016, pritožbeno sodišča ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je dejanski izdatek za prvo toženko (le v tem obsegu lahko odvetnica zahteva povrnitev stroškov kot začasna zastopnica) le 1/3 nagrade (prim. 161. člen ZPP). Le v tem obsegu je tožnica dolžna založiti predujem za poplačilo stroškov začasne zastopnice, ki niso vezani na uspeh z revizijo. V nasprotnem primeru bi dejansko prišlo do situacije, da bi morala tožnica založiti tudi tiste stroške odvetnice, ki so povezani z zastopanjem drugega toženca in tretje toženke. Začasna zastopnica je zato upravičena le do ene tretjine nagrade za revizijo (1.212,67 EUR) in 20 EUR po tar. št. 6002, kar povečano za 22% DDV znaša 1.503,86 EUR.

10Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijani sklep delno spremenilo (3. točka 365. člena ZPP), sicer pa pritožbo zavrnilo in sklep v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

-------------------------------

¹ O preostalem delu zahtevku, ki se nanaša tudi na prvo toženko, je bilo pravnomočno odločeno že s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani P 2037/2014-II z dne 3. 3. 2015 v zvezi s sodbo in sklepom Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 1380/2016 z dne 23. 11. 2016.