VSK sodba Cp 219/93

Pritožba tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena in v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna skleniti s tožnikom prodajno pogodbo za stanovanje v ..., v skupni izmeri 72,10 m2 za ceno, ki jo pomeni zmnožek števila točk 290 z uporabno površino stanovanja 72,10 x korekcijski faktor in vrednost točke, veljavne na dan izdaje sodbe, upoštevaje pri tem 60 % popust v enkratnem znesku, ter je tožeča stranka dolžna plačati to kupnino v 60 dneh po pravnomočnosti sodbe, tožena pa dovoliti tožeči stranki izpeljati postopek za vknjižbo etažne lastnine za to stanovanje v zemljiški knjigi. Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke je sodišče prve stopnje zavrnilo.

Zoper to sodbo se je v delu, v katerem je zavrnjen višji tožbeni zahtevek pritožuje tožeča stranka po svoji pooblaščenki zaradi zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje oziroma jo spremeni, tako da določi kupnino, upoštevajoč vrednost točke kot je veljala na dan, ko je bila poslana vloga za odkup stanovanja na ... v stečaju. V pritožbi navaja, da bi morala izjava, s katero je tožnik zahteval od ... v stečaju odkup stanovanja, veljati tudi za toženo stranko, ki je zaradi stečaja sporno stanovanje prevzela. Tako bi bilo treba vrednost točke, ki je podlaga za določitev kupnine za stanovanje, upoštevati na dan, ko ji je bila vložena zahteva za odkup stanovanja pri ... v stečaju in ne na dan, ko je bila ta zahteva podana toženi stranki kot prevzemniku spornega stanovanja.

Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke in predlagala, naj jo pritožbeno sodišče kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje tudi v izpodbijanem delu.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa ni zagrešilo nobene take kršitve v postopku, ki bi jo pritožbeno sodišče moralo upoštevati po uradni dolžnosti. Po mnenju pritožbenega sodišča namreč v predmetnem primeru sploh ni pomembno, kdaj je tožeča stranka svoj zahtevek za odkup stanovanja postavila toženi stranki. V vsakem primeru je potrebno pri določitvi kupnine za stanovanje uporabiti vrednost točke, ki velja v času sojenja. Tožnik namreč ne more kupiti stanovanja po ugodnejših pogojih kot pa bi jih imel, če bi mu toženka prodala stanovanje na podlagi njegove zahteve z dne 10.12.1991. Po določbah 117. člena Stanovanjskega zakona bi morala toženka skleniti kupno pogodbo v roku 30 dni, tožnik pa bi moral kupnino plačati v roku 60 dni od sklenitve pogodbe. Kar zadeva vrednost točke, po kateri se oblikuje kupnina, je treba načeloma ugotoviti, da se ta realno ne povečuje, ampak se njena vrednost po 2. odstavku 121. člena Stanovanjskega zakona le ohranja tako, da se nominalno spreminja (to je povečuje ali zmanjšuje), glede na denarne oziroma vrednostne tokove (saj se je vrednost točke iz tu navedenih razlogov tudi že zmanjševala). Zato je potrebno upoštevati vrednost točke, ki velja ob sklenitvi kupne pogodbe oziroma v času, ko se sodba izda, saj ta kreira vse elemente kupne pogodbe. Hkrati pa predstavljata ta dva elementa tudi začetek 60-dnevnega roka po 119. členu Stanovanjskega zakona, ko je potrebno kupnino plačati. Drugačno tolmačenje bi pomenilo nezakonito favoriziranje kupca, to je tožnika, ki bi imel s sodbo zacementirano višino kupnine, ki pa bi jo lahko zaradi dolžine postopka poravnal po daljšem časovnem obdobju, hkrati pa bi lahko z gotovino ves čas razpolagal. Zato je, neodvisno od tega, kdaj je tožnik zahteval direktno od tožene stranke sklenitev kupne pogodbe za sporno stanovanje, treba uporabiti vrednost točke, ki služi kot osnova za določitev kupnine v času sojenja, kar je pravilno storilo že sodišče prve stopnje. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in tudi v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.