VSM sklep II Cp 777/2004

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi ter vrne zadeva sodišču prve stopnje v nov postopek. Odločitev o dolžničinih pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje pod točko 1 izreka dolžničin ugovor zoper sklep o zavarovanju z dne 22.04.1999 zavrnilo kot neutemeljen; pod točko 2 pa je odločilo, da je dolžnica dolžna upnici povrniti nadaljnje izvršilne stroške v znesku 22.500,00 SIT, v roku 8 dni od prejema pismenega odpravka tega sklepa. Zoper navedeni sklep se zaradi zmotne uporabe materialnega prava in napačne uporabe določb postopka pritožuje dolžnica ter predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijani prvostopenjski sklep razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožba je utemeljena. Upnica je v skladu z 243. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ predlagala zavarovanje denarne terjatve z vknjižbo zastavne pravice na dolžničinih nepremičninah na podlagi izvršiljivega overjenega dolgovnega seznama Ministrstva za finance, Davčne uprave RS, Davčnega urada Murska Sobota, z dne 07.10.1998, ki je po določbi 2. točke drugega odstavka 17. člena ZIZ izvršilni naslov. Terjatev, ki jo je sodišče z izpodbijanim sklepom zavarovalo v skladu z upničinim predlogom, poleg davčnih obveznosti obsega tudi nedavčne obveznosti. V ugovoru je dolžnica sicer neutemeljeno ugovarjala aktivni legitimaciji upnice in zastopanju Državnega pravobranilstva v zvezi z izterjavo nedavčnih obveznosti, njena pritožba glede zastaranja obveznosti v izvršilnem naslovu, pa je utemeljena. Zastaranje obveznosti, ki jih po Zakonu o davčnem postopku - ZDavP izterjuje davčna uprava, urejata 96. in 97. člen ZDavP. Tako drugi odstavek 96. člena ZDavP določa, da pravica do izterjave davka, obresti in stroškov prisilne izterjave zastara v petih letih po poteku leta, v katerem bi jih bilo treba izterjati. Tek zastaranja pravice do izterjave davka ustavi vsako uradno dejanje davčnega organa, ki mu je namen izterjava, in je bil dolžnik z njim seznanjen. Pravice do izterjave pa ni v nobenem primeru več možno uveljavljati, ko preteče dvakratni zastaralni rok, in zastaranje nastopi v vsakem primeru, ko poteče deset let od dneva, ko je prvič pričelo teči (četrti in peti odstavek 97. člena ZDavP). Gre torej za absolutno zastaranje, z nastopom katerega pravica ugasne. Dolžnica ima zato v pritožbi prav, ko trdi, da je ureditev instituta zastaranja davčnih in drugih obveznosti, ki jih izterjuje davčni organ, drugačna od ureditve zastaranja obveznosti, ki izhajajo iz civilnopravnih razmerji oziroma razmerij, katerih udeleženci so med seboj v položaju prirejenosti, in ne v podrejenosti in nadrejenosti kot v obravnavanem primeru. Namen takšne ureditve zastaranja po ZDavP je v varstvu šibkejšega posameznika v razmerju do države. Zato morata davčni organ, kakor tudi sodišče ves čas postopka, tudi v postopku izvršbe in zavarovanja, po uradni dolžnosti paziti, ali obveznost ni zastarala. Prav iz tega razloga je pritožbeno sodišče upoštevalo dolžničin ugovor zastaranja, čeprav ga je podala šele v pritožbi zoper sklep o zavrnitvi ugovora. Iz obrazloženega izhaja, da je dolžničina pritožba utemeljena, zato je pritožbeno sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava, v posledici česar je bilo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje (355. člen ZPP v zvezi s 366. členom istega zakona in 15. členom ZIZ), prvostopenjski sklep razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). V novem postopku naj sodišče prve stopnje ugotovi, katere obveznosti iz izvršilnega naslova, katerih zastaranje je prvič pričelo teči pred več kot desetimi leti ni več dovoljeno izterjati in še enkrat odloči o dolžničinem ugovoru zoper sklep o izvršbi. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je v skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.