VSL sklep II Cpg 960/2003

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.
Odločitev o upnikovih pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog upnika za oprostitev oziroma odložitev plačila sodnih taks.

Zoper sklep je upnik pravočasno vložil pritožbo. Navedel je, da oprostitev plačila sodnih taks za pravne osebe ne more veljati samo za tožbe, ampak za vsak primer dokazano težkega ekonomskega položaja predlagatelja. Poleg tega glede odloga plačila sodnih taks obstaja sodna praksa, po kateri je sodišče ugodilo upnikovemu predlogu za odlog plačila sodne takse. Priglasil je stroške.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je Ustavno sodišče Republike Slovenije v odločbi, opr. št. U-I-255/99 z dne 05.06.2003, ocenjevalo ustavnost takega položaja v pravdnem postopku, ko nameravani tožnik, ki nima sredstev za sodne takse, zaradi določbe 4. odstavka 180. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ne more uspešno vložiti tožbe, zaradi 6. odstavka 168. člena ZPP pa so mu hkrati vse taksne ugodnosti nedostopne. Ugotovilo je, da je zakonodajalec s tem, ko je v 6. odstavku 168. člena ZPP izvzel določene kategorije oseb, le-tem izrecno odrekel možnost dejanske dostopnosti sodnega varstva. S tem jim je (ob učinkovanju določb 4. odstavka 180. člena ZPP) za posamezne predvidljive primere postavil nepremostljive ovire na poti uresničevanja pravice do sodnega varstva. Součinkovanje 4. odstavka 180. člena ZPP ter 6. odstavka 168. člena ZPP pripelje do kršitve človekove pravice do sodnega varstva pravic. Pripelje do neskladja s prvim odstavkom 23. člena Ustave. Zato je Ustavno sodišče Republike Slovenije določilo 6. odstavka 168. člena ZPP, kolikor gre za sodne takse za vložitev tožbe, razveljavilo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je obravnavani primer v bistvenem podoben zgoraj opisani situaciji.

Enako, kot se s tožbo začne postopek za uveljavitev terjatve v rednem postopku, se namreč z vložitvijo izvršilnega predloga začne postopek za uveljavitev terjatve v izvršilnem postopku. V obeh primerih (in sicer v izvršilnem postopku z določbo 6. odstavka 40. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, ZIZ, v pravdnem postopku pa z določbo 4. odstavka 180. člena ZPP) je kot pogoj za dostop do sodnega varstva predpisano plačilo sodne takse in predložitev dokazila o plačilu.

Glede na navedeno pritožbeno sodišče meni, da ni razlogov, da se citirana odločitev Ustavnega sodišča Republike Slovenije o razveljavitvi 6. odstavka 168. člena ZPP, ne bi nanašala tudi na primere, ko gre za sodne takse za vložitev predloga za izvršbo.

Z drugačno razlago bi namreč prišli do situacije, ko upnik (tako kot je to v konkretnem primeru) ne bi imel sredstev za sodne takse in zaradi določbe 6. odstavka 40. člena ZIZ, ne bi mogel uspešno uveljaviti svoje terjatve v izvršilnem postopku, zaradi določbe 6. odstavka 168. člena ZPP pa bi mu bile hkrati vse takse ugodnosti nedostopne. Prav opisana situacija je v bistvenem podobna situaciji, ki jo je obravnavalo Ustavo sodišče Republike Slovenije in ugotovilo, da pripelje do kršitve človekove pravice do sodnega varstva pravic.

Zato je bilo treba odločiti, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Odločitev o upnikovih pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).