VSC sodba Cp 201/2003

Pritožba se z a v r n e in se izpodbijana sodba p o t r d i . Pravdni stranki nosita sami vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo: - ugotovilo, da je darilna pogodba, ki sta jo dne 25.8.1993 sklenili stranki L. Š. in B. Š., nična (točka 1 izreka); - ugotovilo, da tožena stranka B. Š. uporablja stanovanje št. ... v stavbi M. t. ... brez pravnega naslova (točka 2 izreka); in - razsodilo, da se je tožena stranka dolžna v roku 60 dni od pravnomočnosti te sodbe izseliti iz stanovanja št.5 v izmeri 32,63 m2 v I. nadstropju stanovanjske stavbe M. t. ... 4 v C., ter ga stvari in oseb prostega izročiti tožeči stranki v posest (točka 3 izreka), in - odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti pravdne stroške v znesku 164.400,00 SIT z zakonitimi (prav: zakonskimi) zamudnimi obrestmi od 28.11.2002 dalje do plačila. Toženec se je zoper navedeno sodbo pritožil iz vseh pritožbenih razlogov po I. odstavku 338. člena ZPP in predlagal spremembo sodbe oz. podredno njeno razveljavitev. Navajal je, da vztraja pri ugovoru aktivne legitimacije tožeče stranke, saj je ne glede na določbo 67. člena Zakona o denacionalizaciji, ZDen, s tožbo presegla okvir svojih upravičenj. Tožnica je sicer bila v denacionalizacijskem postopku postavljena za skrbnico za poseben primer, vendar pa tožba za ugotovitev ničnosti pogodbe in da tožena stranka uporablja stanovanje brez pravnega naslova, ter da ga je dolžna izprazniti in izročiti tožnici, presega pravice skrbnikov za posebne primere, ki naj bi le začasno upravljali denacionalizirano premoženje. Stanovanjski zakon, SZ, v 53. členu daje pravico odpovedi zgolj lastniku, ne pa tudi skrbniku za poseben primer. Poleg tega sodišče ni ugotavljalo, ali ima toženec v primeru ničnosti pogodbe z dne 25.8.1993 pravico do najema tega stanovanja kot ožji družinski član ali kakšno drugo pravico do uporabe stanovanja. Tožnik je lastnik stanovanja vse do pravnomočnosti te sodbe, zato še ni mogoče ugotavljati, da toženec nima pravnega naslova. V konkretnem primeru tudi ne gre za situacijo po 88. členu ZDen. Ko sta tožena stranka in njegova sedaj pokojna mati sklenila darilno pogodbo, je bila toženčeva mati lastnica stanovanja in ni bila vezana na kakršnokoli dolžnost vrnitve. Prepoved iz 88. člena ZDen se nanaša na denacionalizacijskega zavezanca, ne pa na kasnejše lastnike. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlagala, da se ta kot neutemeljena zavrne. Pritožba ni utemeljena. Stvarna legitimacija je podana, kadar je tožnik subjekt uveljavljane materialne pravice (aktivna legitimacija), oziroma kadar je toženec subjekt zatrjevane obveznosti (pasivna legitimacija). Od stvarne legitimacije, ki je materialnopravno vprašanje in je od nje odvisno ali bo sodišče tožbenemu zahtevku ugodilo ali ga zavrnilo, pa je potrebno ločiti procesno legitimacijo oz. pravdno upravičenje, ki je procesno vprašanje in pove, ali je določena oseba upravičena v postopku nastopati kot tožnik, oziroma ali lahko nastopa kot toženec. Normalno je procesno legitimiran tisti, ki je nosilec nekega materialnopravnega razmerja, pravice ali obveznosti. Včasih pa je na podlagi posebnega predpisa procesna legitimacija prenesena na drugo osebo. Tedaj sta pravica v materialnem smislu in pravdno upravičenje ločena in pripadata različnima osebama. Tisti, na kogar je prenešeno pravdno upravičenje, se pravda v svojem imenu za tujo materialno pravico. Tak položaj je podan v konkretni zadevi, zato tožena stranka neutemeljeno navaja, da tožeča stranka ni (procesno) aktivno legitimirana za uveljavljanje tožbenih zahtevkov. Tožnica je bila z odločbo upravnega organa v denacionalizacijskem postopku postavljena za skrbnico premoženja, ki je predmet tega postopka, do pravnomočnosti sklepa o dedovanju istega premoženja. Pravna podlaga za določitev skrbnika je v določbi III. odstavka 67. člena ZDen, ki pravi, da če je denacionalizacijski upravičenec umrl ali razglašen za mrtvega, se z odločbo o denacionalizaciji da denacionalizirano premoženje v začasno upravljanje skrbniku za posebne primere, pri tem pa zakon napotuje na določbo 211. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, ZZZDR. Smisel postavitve začasnega skrbnika je, da skrbi za pravne koristi dedičev, ki so še neznani. Skrbnik zapuščine pa je po določbi I. odstavka 131. člena Zakona o dedovanju, ZD, upravičen, da v imenu dedičev toži ali je tožen, da izterjuje terjatve in izplačuje dolgove in sploh da zastopa dediče. Njegova funkcija je zgolj v zastopanju le, kadar so dediči znani. Kolikor pa gre za neznane dediče, kot v konkretnem primeru, pa le-teh v tožbi ni mogoče navesti poimensko kot stranke, zato v takem primeru skrbnik nastopa tudi kot organ v postopku, ne le kot zastopnik. Zato, da lahko učinkovito izvaja upravljanje zaupanega premoženja tudi v dejanskem pogledu, pa je tožeča stranka kot skrbnica tudi stvarno aktivno legitimirana za izročitev premoženja v posest. Sodišče prve stopnje je pravilno razlagalo tudi določbo I. odstavka 88. člena ZDen, ki pravi, da z dnem uveljavitve tega zakona (7.12.1991) ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve. Namen te določbe je, da se v celoti ustavi pravni promet s premoženjem in se nanaša na vsako razpolaganje, ki bi lahko vplivalo na vrnitev podržavljenega premoženja in s katerim bi se poslabšal položaj upravičencev v postopku denacionalizacije. Zakon pri tem ne določa nobenih izjem glede subjektov, ki sklepajo take nedopustne posle, in se zato ne nanaša zgolj za zavezance za vrnitev premoženja, temveč velja splošno za vse osebe in za vse pravne posle, ki bi nasprotovali zgoraj opisanem namenu zakona. Ker je zapuščina z dnem pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji prešla v premoženje dedičev upravičenca, so ti materialnopravno upravičeni do zahtevka zoper toženca zaradi ugotovitve ničnosti kupne pogodbe z dne 25.8.1993, ki se nanaša na denacionalizacirano premoženje - stanovanje, in do zahtevka za izpraznitev stanovanja na podlagi 58. člena SZ. Toženec neutemeljeno navaja, da je lastnik stanovanja, zaradi ničnosti pravnega posla, poleg tega pa tudi ni izkazal pridobitnega načina, ki je pogoj za pridobitev stvarne pravice na podlagi pravnega posla. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ne bi smelo hkrati odločati o ničnosti pravnega posla in o (ne)obstoju pravne podlage za uporabo stanovanja, saj lahko sodba tudi glede drugega zahtevka postane pravnomočna šele po oz. hkrati s pravnomočnostjo odločitve o ničnosti. Sodišču prve stopnje pa ni bilo potrebno ugotavljati, ali obstoji kakšna pravna podlaga, ki bi tožencu nadalje omogočala uporabo spornega stanovanja, ker je vezano le na zahtevke pravdnih strank, toženec pa takšnega zahtevka oziroma ugovora ni postavil. Tudi v pritožbi ne navaja konkretno, kakšno pravico do uporabe stanovanja naj bi imel. Sodišče druge stopnje je glede na obrazloženo pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje pritožbene stroške (I. odstavek 154. člena in I. odstavek 165. člena ZPP), odgovor tožeče stranke na pritožbo pa ni pravdni strošek, ki bi ga bilo upravičeno priznati kot potreben pravdni strošek v smislu določbe člena I. odstavka 155. člena ZPP.