VSL sklep I Cpg 1301/2001

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke se pridrži za končno odločbo.

Z uvodoma citirano sodbo je sodišče prve stopnje obdržalo v veljavi plačilni nalog opr. št. Plg ... z dne ... tako, da je toženi stranki naložilo plačilo zneska 149.073,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15.8.1997 dalje do plačila in pravdne stroške tožeče stranke v znesku 39.300,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Zoper sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz 1. odst. 338. čl. ZPP in predlagala spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka in razveljavitvijo plačilnega naloga s stroškovno posledico, podrejeno pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Neutemeljeno pritožnica opozarja na protispisnost izreka sodbe, ker naj bi bil plačilni nalog izdan dne 20.11.1998, sodišče pa je obdržalo v veljavi plačilni nalog z dne 17.11.1998. Iz sklepa o izdaji plačilnega naloga opr. št. Plg 101/98 (na list. št. 6) izhaja, da je bil izdan sklep dne 17.11.1998 in ne 20.11.1998, kot to zatrjuje pritožnica. Neskladnosti izreka sodbe in izdanega plačilnega naloga torej ni.

Materialno pravno zmotno je tudi pritožbeno stališče, da bi posredniška pogodba med pravdnima strankama morala biti sklenjena v pisni obliki, kot pogoj za njeno veljavnost. ZOR za veljavnost posredniške pogodbe ne določa nobene obličnosti (prim. 1. odst. 67. čl. in 813. čl. ZOR). Posredniška pogodba je lahko sklenjena tudi ustno. Pogoj za presojo veljavne sklenitve take pogodbe pa je ugotovitev, ali sta se stranki zedinili o bistvenih sestavinah pogodbe (26. čl. ZOR). To pa je pri posredniški pogodbi dogovor, da bo tožnica posredovala pri sklenitvi kupne pogodbe za nepremičnino in da bo imela pravico do provizije, ko bo pogodba sklenjena. Za veljavnost sklenitve posredniške pogodbe pa ni potrebno, da je dogovorjena tudi višina provizije, kajti to lahko določi sodišče (prim. 1. in 2. odst. 822. čl. ZOR).

Pri presoji, ali je bila med pravdnima strankama (toženo stranko kot naročnikom in tožečo stranko kot posrednikom) sklenjena posredniška pogodba, pa je sodišče izhajalo zgolj iz ugotovitve, da se je tožena stranka javila pri tožeči stranki na oglas, da se preko tožeče stranke prodaja nepremičnina. Trditve tožene stranke, da je tožeča stranka ni seznanila z dolžnostjo plačila provizije, pa je sodišče zmotno štelo kot nerelevantne. Kot je bilo zgoraj obrazloženo, pa je prav dogovor o plačilu provizije bistvena sestavina posredniške pogodbe. O obstoju dogovora o plačilu provizije kot odločilnem dejstvu za presojo, ali je bila med pravdnima strankama sklenjena posredniška pogodba, pa izpodbijana sodba nima razlogov, zato je pritožbeno sodišče ni moglo preizkusiti. Podana je torej bistvena postopkovna kršitev po 14. točki 2. odst. 339. čl. ZPP in s tem razveljavitveni razlog po 1. odst. 354. čl. ZPP.

Pritožbeno sodišče namreč ne soglaša z razlogovanjem prvostopenjskega sodišča, da obstoj obveznosti tožene stranke na plačilo provizije izhaja iz dejstva, da tožena stranka vtoževanega računa po prejemu ni reklamirala. Če je namreč sporen obstoj temelja za izstavitev računa, mora sodišče podlago zahtevku iz računa ugotoviti. Nobena reklamacija računa ni potrebna, če (morebiti) podlage zanj sploh ni. V ponovljenem postopku bo na podlagi izvedenega dokaznega postopka prvostopenjsko sodišče zato moralo ugotoviti obstoj dogovora o plačilu provizije in nato o zadevi ponovno odločiti.

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke temelji na 3. odst. 165. čl. ZPP.