VSL Sklep I Cp 2876/2017

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor predlagateljice zoper plačilni nalog.

2Zoper sklep se pritožujeta predlagateljici iz vseh zakonskih pritožbenih razlogov. Navajata, da se je na predlog E., d.d., začel postopek za omejitev lastninske pravice in ustanovitev služnosti v javno korist. Upravni organ je o predlogu odločil in ustanovil služnostno javno korist ter obremenil nepremičnine predlagateljic ter obe stranki napotil na sodišče. Predlagateljici se ne strinjata z omejitvijo lastninske pravice, niti s ponujeno odškodnino. V razlastitvenem postopku sta šibkejša stranka od nasprotnega udeleženca. Napoteni sta na sodni postopek, ki po Zakonu o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP) teče na stroške nasprotnega udeleženca. Med udeleženci ni bil dosežen sporazum o višini odškodnine, kar pomeni, da bi moral steči postopek po uradni dolžnosti, predlagateljici pa nimata obveznosti plačila sodne takse. Procesno napačno je sklepanje sodišča, da je plačilo sodne takse procesna predpostavka in jo morata plačati predlagateljici. Postopek bi moral teči po uradni dolžnosti. Sodišče celo grozi, da bo postopek zaključilo in predlog zavrglo, če taksa ne bo plačana. S tem bosta predlagateljici prizadeti dvakrat, prvič z razlastitvijo in drugič, ko jima ne bo omogočena sodna določitev odškodnine ali upravičenje do nadomestne nepremičnine. Razlaga sodišča pomeni spregled določb nepravdnega postopka in kršitev 2., 14., 15., 22., 23., 26. in 69. člena Ustave. Predlagateljici sta prikrajšani pri svojih temeljnih človekovih pravicah in predlagata spremembo odločitve o taksi ali vsaj odložitev plačila do zaključka postopka. Sodišču predlagata, da poda predlog Ustavnemu sodišču RS za oceno ustavnosti in zakonitosti 3. in 8. člena Zakona o sodnih taksah (v nadaljevanju ZST-1).

3Pritožba ni utemeljena.

4Ugovor zoper plačilni nalog je dopustno vložiti iz razloga, da taksna obveznost ni nastala, da je taksa že plačana ali da je sodišče takso napačno odmerilo (prvi odstavek 34.a člena ZST-1). Prvostopenjsko sodišče je v izpodbijanem sklepu pravilno ugotovilo, da je taksna obveznost z vložitvijo predloga nastala in da sta predlagateljici začeli postopek (3. člen ZST)¹. Sodišče je ugotovilo tudi, da je sodna taksa pravilno odmerjena (2. točka obrazložitve). V skladu s tretjim odstavkom 34.a člena ZST-1 je zato sodišče prve stopnje ugovor predlagateljice pravilno zavrnilo.

5Predlagateljici v pritožbi navajata, da je upravni organ v razlastitvenem postopku, v katerem sta bili šibkejši stranki, posegel v njuno lastninsko pravico in ju napotil na sodni postopek zaradi odškodnine. Obravnavani postopek sta res pričeli predlagateljici, vendar bi moral teči postopek po uradni dolžnosti, zato ni obveznosti plačila sodne takse. Poleg tega po določilu 104. člena ZNP trpi stroške postopka udeleženec, ki mu je naloženo plačilo odškodnine.

6Po določilu 3. člena ZST-1 je zavezanec za plačilo takse tisti, ki je predlagal uvedbo postopka ali opravo posameznega dejanja, razen če zakon ne določa drugače. V obravnavanem primeru se postopek vodi na predlog predlagateljic, ki sta zato tudi zavezanki za plačilo sodnih taks. Po določilu 104. člena ZNP (na katero se sklicujeta predlagateljici) trpi stroške postopke udeleženec, ki mu je naloženo plačilo odškodnine. Citirano določilo ne nalaga plačila taksne obveznosti nasprotnemu udeležencu, ki mu plačilo odškodnine niti ni bilo naloženo. Citirano določilo je podlaga za razporeditev stroškovnega bremena pri odločitvi o zadevi. Še vedno pa ostane taksna obveznost zaveza tistega, ki predlaga uvedbo postopka ali posameznega dejanja. To pa sta v obravnavanem primeru predlagateljici.

7Pritožbeni očitek, da je sodišče spregledalo pomen določb 9. poglavja nepravdnega postopka tako ni utemeljen. Prav tako ni utemeljena pritožbena navedba, da sta bili predlagateljici v neenakopravnem in podrejenem položaju in so bile storjene kršitve ustavnih pravic določenih v 2., 14., 15., 22., 23., 26. in 29. členu Ustave. V tem postopku odločanja o taksni obveznosti sodišče ne presoja pravilnosti odločitve v upravnem postopku, saj gre za prirejenost postopkov. Če predlagateljici nista zadovoljni z odločitvijo v upravnem postopku, to ne vpliva na odločanje o taksni obveznosti v civilnem postopku, ki sta ga predlagateljici začeli in sta zato taksni zavezanki v skladu s 3. členom ZST-1.

8Neutemeljen je tudi predlog pritožnic za vložitev pobude za oceno ustavnosti in zakonitosti 3. in 8. člena ZST-1. Ustavno sodišče se je v zvezi s plačilom sodne takse za tožbo kot procesno predpostavko že izreklo in ugotovilo, da je takšna ureditev ustavno dopustna in sama po sebi ne pomeni nedopustnega omejevanja dostopa do sodnega varstva pod pogojem, da je tako fizičnim kot pravnim osebam s slabim premoženjskim stanjem zagotovljena možnost taksnih oprostitev². Po razveljavitvi prvega odstavka 8. člena ZST so bile po noveli ZPP-B v prvem odstavku 105.a člena ZPP taksativno naštete vloge, za katere je plačilo sodne takse pogoj za sodno varstvo. Vsi procesni zakoni vsebujejo odločbo o smiselni uporabi določb ZPP, kar pomeni, da se 105. a člen uporablja tudi v drugih civilnih postopkih. Ustavno sodišče je prvi odstavek 105.a člena ZPP razveljavilo v kolikor je določal, da je treba vlogi, ki vsebuje napoved pritožbe, v postopkih za izdajo plačilnega naloga v gospodarskih sporih priložiti dokazilo o plačilu sodne takse³. Po noveli ZPP-D tožba, če ob njeni vložitvi taksa ni plačana, ni nepopolna in je sodišče ne more zavreči po 108. členu ZPP, tudi če jo vloži odvetnik, ampak mora sodišče izvesti postopek za plačilo takse po drugem odstavku 105. člena ZPP. Stranki mora poslati nalog in jo v njem opozoriti na posledice neplačila, kar vse je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje tudi storilo.

9Neplačilo sodne takse je formalna pomanjkljivost, ki sama po sebi ne preprečuje meritornega obravnavanja, ampak je obligatorna sestavina vloge po volji zakonodajalca, ki je želel doseči večjo ekonomičnost in racionalnost postopka⁴. S tem se zagotavlja tudi procesna disciplina.

10Uveljavljani pritožbeni razlogi tako niso podani, niti niso podani pritožbeni razlogi na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. točka 365. člena ZPP).

¹ Predlagateljici v ugovoru in v pritožbi ne navajata, da bi bila taksa napačno odmerjena, niti da bi bila taksna obveznost že plačana.
² Primerjaj odločbe Ustavnega sodišča RS 255/99 s 16. 11. 1999.
³ Odločba US RS U-I-74/05 z 22. 9. 2005.
⁴ Primerjaj Nina Betetto, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 4. knjiga, stran 80.