VSL sodba in sklep I Cpg 222/2002

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba in sklep sodišča prve stopnje.
Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Z uvodoma citirano sodbo in sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da je sporazum strank, sklenjen v postopku zavarovanja Temeljnega sodišča v Ljubljani dne 12.7.1993 ničen in brez učinka proti stečajni masi, tožena stranka pa v stečajnem postopku tožeče stranke nima pravice do ločenega poplačila svoje terjatve v višini 25.747.116,86 SIT s pripadajočimi obrestmi iz kupnine, dosežene s prodajo poslovnih prostorov v izmeri 176,65 m2 v pritličju stavbe v Ljubljani (1. točka izreka). Tožbo je v delu zahtevka, ki glasi na ugotovitev ničnosti sklepa o zavarovanju opr. št. ... z dne 12.7.1993 zavrglo (2. točka izreka) in tožeči stranki naložilo povračilo pravdnih stroškov tožene stranke (3. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo in sklep se je pravočasno pritožila tožeča stranka, uveljavljala pa je vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP in predlagala spremembo izpodbijane odločbe z ugoditvijo tožbenemu zahtevku in stroškovno posledico, ali pa razveljavitev odločbe in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Res je sodišče ugotovilo, da je bilo vprašanje veljavnosti sporazuma o zavarovanju kot predhodno vprašanje rešeno že tudi v sporu med strankama zaradi ugotovitve obstoja terjatve tožene stranke (v priloženem spisu XI Pg ...). Vendar je sodišče prve stopnje to vprašanje obravnavalo tudi v tem postopku in razloge za presojo veljavnosti sporazuma o zavarovanju našlo v tem postopku izvedenih dokazih. Ničnost sporazuma o zavarovanju je tožeča stranka uveljavljala zaradi zatrjevanega neustreznega zastopanja tožeče stranke ob sklepanju sporazuma, zatrjevane nične kavze sklenitve spornega sporazuma in kreditne pogodbe ter nepridobitve ustreznega soglasja upravnega odbora tožeče stranke. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je jasno razvidno, na katere dokaze je sodišče oprlo svoj zaključek, da je bila tožeča stranka ob sklepanju sporazuma o zavarovanju pred sodiščem pravilno zastopana, saj je sporazum sopodpisal tudi J. V. (česar tožeča stranka ne izpodbija). Da je bil v času podpisa sporazuma o zavarovanju dne 12.7.1993 zakoniti zastopnik tožeče stranke in da je to funkcijo tudi opravljal, pa je sodišče ugotovilo na podlagi zapisnika seje upravnega odbora z dne 29.6.1993 o njegovem imenovanju (priloga A5), podpisa vloge za dodelitev kredita (priloga B3, v katerem se sam predstavlja kot direktor družbe A d.d.) ter pogodbe o kratkoročnem kreditu (priloga A4). V navedenih listinah je prvostopenjsko sodišče imelo dovolj trdne podlage za oceno, da izpovedba priče J.V. o njegovem nesprejemu funkcije zakonitega zastopnika tožeče stranke ni verodostojna, kar je sodišče tudi prepričljivo obrazložilo. Ker so navedeni listinski dokazi negirali njegovo izpovedbo, sodišču tudi ni bilo treba izvajati drugih dokazov v smeri soglasja V. k njegovemu imenovanju in prevzemu funkcije zakonitega zastopnika. Razlogi izpodbijane sodbe so prepričljivi, dokazno dovolj podprti z zgoraj navedenimi listinami, le njihova dokazna ocena je drugačna od ocene pritožnice.

Materialnopravno zmotno pa je stališče pritožnice, da je vpis zakonitega zastopnika družbe v sodni register konstitutiven, na kar kaže po njenem mnenju dejstvo, da mora biti predlogu za vpis zastopnika predložen tudi overjen podpis osebe, pooblaščene za zastopanje, ta pa naj bi izkazoval šele podano soglasje imenovanega za sprejem funkcije zastopnika družbe. Tako po v spornem obdobju veljavni Uredbi o vpisu podjetji in drugih pravnih oseb, ki opravljajo gospodarsko dejavnost v sodni register, na katero se sklicuje pritožnica, kot po Uredbi o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register (Ur.l. RS, št. 20/94 in 18/2002), je treba prijavi za vpis zastopnika priložiti overjen podpis novega zastopnika. To pa ne pomeni, da nastopijo učinki novega zastopstva šele z vpisom zastopnika v sodni register, pač pa že z njegovim imenovanjem. Prav zato je vpis zastopnika v sodni register le deklaratorne narave. Ker je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je tožeča stranka od razrešitve M. K. Z. kot zastopnice z dnem 30.6.1993 dalje imelo novega zastopnika v osebi J. V., je sodišče tudi pravilno zaključilo, da za izvedbo postopka po 251. členu ZGD ni bilo razlogov.

Nesprejemljivo je tudi stališče pritožnice, da je šlo za posel, ki je presegel pooblastila zakonitega zastopnika glede na omejitve zastopanja, vpisane v sodni register, ker naj bi sporni sporazum predstavljal posel, za katerega je bilo potrebno pridobiti soglasje upravnega odbora zastopanega (tožeče stranke). Pravilno prvostopenjsko sodišče sklep št. 3 upravnega odbora družbe A d.d., Ljubljana z dne 29.6.1993 (priloga A5) ocenjuje kot vnaprej dano soglasje zastopniku družbe za obremenitev njene nepremičnine - poslovnih prostorov na ... kot zavarovanje za bančni kredit. Tako, vnaprej dano soglasje pristojnega organa je po zakonu dopustno (primerjaj 1. odstavek 29. člena in 1. odstavek 55. člena ZOR), pri čemer ni potrebno, da bi bil seznanjen z vsemi podrobnostmi posla. Glede na to, da je upravni odbor sprejel sklep, da se pridobi zaradi pomanjkanja lastnih obratnih sredstev bančni kredit, ki se ga zavaruje s hipoteko na poslovnih prostorih ... Ljubljana, je upravni odbor dovolj definiral tako posel, ki naj se zavaruje, kot tudi način zavarovanja. Soglašal je torej s tem, da se nepremičnina obremeni s hipoteko, pri čemer naj bi šlo za zavarovanje obveznosti iz posla, ki po vrednosti presega 20% poslovnega sklada. Soglasje upravnega odbora sicer sploh ne bi bilo potrebno. Glede na navedena dejstva je materialnopravno zmotno pritožbeno izvajanje o prekoračitvi pooblastil zakonitega zastopnika v smislu 87. člena ZOR.

Prvostopenjsko sodišče se je res v pretežni meri ukvarjalo le s presojo (ne)dopustnosti kavze spornega zavarovanja (pri čemer pritožbeno sodišče v celoti sprejema razloge prvostopenjskega sodišča o vsebini in dopustnosti kavze), ne pa s presojo (ne)dopustnosti kavze kreditne pogodbe, na podlagi katere je nastala terjatev, ki je bila zavarovana s spornim sporazumom o zavarovanju. Če bi namreč sodišče ugotovilo, da je kreditna pogodba nična (zaradi nedopustnosti kavze), bi s tem zaradi njegove akcesornosti izgubil podlago tudi izpodbijani sporazum o zavarovanju (primerjaj 987. člen ZOR). Tožeča stranka je sicer trdila, da je bil kredit najet zaradi nakupa delnic, kar ima po 1. odstavku 241. člena ZGD za posledico ničnost kreditne pogodbe. Vendar nagib, zaradi katerega je tožeča stranka sklenila kreditno pogodbo, ne vpliva na njeno veljavnost (1. odstavek 53. člena ZOR), razen v primeru, če je omenjeni nedopustni nagib bistveno vlival na odločitev tožeče stranke, da je sklenila kreditno pogodbo in če je tožena stranka to vedela ali bi morala vedeti (2. odstavek 53. člena ZOR). Da je tožena stranka ob sklepanju kreditne pogodbe vedela ali bi morala vedeti, da tožeča stranka najema kredit zaradi nakupa delnic, pa tožeča stranka niti ni zatrjevala. Tožbena trditvena podlaga torej ne zadošča za sklepanje o ničnosti kreditne pogodbe zaradi nedopustne kavze.

Prvostopenjsko sodišče je v razlogih sodbe in sklepa jasno navedlo razloge, zaradi katerih je del tožbenega zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti sporazuma o zavarovanju zavrnilo, del zahtevka, ki se nanaša na ugotovitev ničnosti sklepa o zavarovanju Temeljnega sodišča v Ljubljani, opr. št. ... pa zavrglo. Sporazum o zavarovanju je namreč obravnavalo po materialnem, sklep sodišča o zavarovanju pa po procesnem pravu. Sklep o zavarovanju, izdan na podlagi 1. odstavka 251.d člena ZIP, je sodna odločba, ki jo, kot pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, prizadeti lahko izpodbija zaradi napak v postopku zavarovanja le z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi, ne pa s tožbenim zahtevkom na ugotovitev njene ničnosti. S trditvami tožeče stranke, da zastavna pravica sploh ni nastala, ker ni bilo zadoščeno formalnim pogojem za pridobitev zastavne pravice na nevknjiženi nepremičnini, se zato prvostopenjskemu sodišču ni bilo treba ukvarjati.

Sporazum strank iz 1. odstavka 251.c člena ZIP ima moč sodne poravnave (2. odstavek 251.c člena ZIP). Izvršljiva sodna poravnava pa je izvršilni naslov po 1. točki 2. odstavka 16. člena ZIP (oziroma po 1. točki 2. odstavka 17. člena ZIZ). Zakaj sodišče prve stopnje ni akcetiralo razlogov zatrjevane ničnosti sporazuma o zavarovanju pa je glede odločilnih dejstev obširno obrazložilo v izpodbijani odločbi. Zatrjevane bistvene postopkovne kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ni zagrešilo.

Na pravilno in dovolj popolno ugotovljeno dejansko stanje je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo. Ker pri tem ni zagrešilo drugih bistvenih postopkovnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen in 2. točka 365. člena ZPP).

Izrek o pritožbenih stroških temelji na 1. odstavku 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške.