55. člen ZOR
Soglasje za sklenitev pogodbe
(1)Kadar je v statutu ali drugem samoupravnem splošnem aktu organizacije združenega dela določeno in v sodni register vpisano, da more njen zastopnik skleniti določeno pogodbo le s soglasjem kakšnega organa, lahko da ta organ soglasje prej, sočasno ali pozneje, če ni v register vpisano kaj drugega.
(2)Druga stranka ima pravico zahtevati od organizacije združenega dela, naj se njen pooblaščeni organ v primernem roku izreče, ali daje soglasje; če ta tega ne stori, se šteje, da soglasje ni dano.
(3)Poznejše soglasje učinkuje za nazaj, če ni dogovorjeno drugače.
(4)Če soglasje ni dano, se šteje, da pogodba sploh ni bila sklenjena.
(5)Kadar se po določbah tega člena šteje, da pogodba ni bila sklenjena, lahko poštena stranka zahteva od organizacije združenega dela pravično odškodnino.
(6)Določbe prejšnjih odstavkov se uporabljajo tudi tedaj, ko je v statutu ali drugem samoupravnem splošnem aktu organizacije združenega dela določeno, da lahko zastopnik sklene kakšno pogodbo le skupaj z določenim njenim organom.
- VSL sodba in sklep I Cpg 222/2002Višje sodišče v Ljubljani · 2003
Če bi namreč sodišče ugotovilo, da je kreditna pogodba nična (zaradi nedopustnosti kavze), bi s tem zaradi njegove akcesornosti izgubil podlago tudi izpodbijani sporazum o zavarovanju (primerjaj 987. člen ZOR). Tožeča stranka je sicer trdila, da je bil kredit najet zaradi nakupa delnic, kar ima po 1. odstavku 241. člena ZGD za posledico ničnost kreditne pogodbe. Vendar nagib, zaradi katerega je tožeča stranka sklenila kreditno pogodbo, ne vpliva na njeno veljavnost (1. odstavek 53. člena ZOR), razen v primeru, če je omenjeni nedopustni nagib bistveno vlival na odločitev tožeče stranke, da je sklenila kreditno pogodbo in če je tožena stranka to vedela ali bi morala vedeti (2. odstavek 53. člena ZOR). Da je tožena stranka ob sklepanju kreditne pogodbe vedela ali bi morala vedeti, da tožeča stranka najema kredit zaradi nakupa delnic, pa tožeča stranka niti ni zatrjevala. Tožbena trditvena podlaga torej ne zadošča za sklepanje o ničnosti kreditne pogodbe zaradi nedopustne kavze.
- VSL sodba I Cpg 1549/99Višje sodišče v Ljubljani · 2000
Zaradi zamujenih rokov za ničnostno in izpodbojno tožbo ostaja (zaenkrat) neizpodbito dejstvo, da sta bili toženki s sklepom skupščine družbe izključeni kot družbenici. Pri tem pa za odločitev o zahtevku na ugotovitev, da nista družbenici, ni pomembno, da sta bili pred izključitvijo družbenici.
- VSRS Sodba II Ips 515/97Vrhovno sodišče RS · 1999
Stranki sta se v sporni pogodbi dogovorili, da se izročnina v celoti poračuna z dajatvami, ki jih je toženec do sklenitve pogodbe že dajal očetu, ter z obveznostmi, ki so določene v bodoče. Upoštevaje te ugotovitve, je bil namen pogodbenih strank v sklenitvi odplačne pogodbe. Ker ob sklenitvi pogodbe nobena od strank ni vedela, kolikšne bodo še obveznosti tožene stranke v bodoče, sta sodišči pravilno sklepali, da je imela sklenjena pogodba elemente aleatornosti. Takšna pravna narava sporne "izročilne pogodbe" preprečuje uporabo 110. člena ZD, saj element odplačnosti izključuje možnost presoje, da gre za situacijo, ki jo ureja to določilo. Ker je v pogodbi predviden takojšen prehod premoženja na toženca, ne gre za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki je urejena v 117. in naslednjih členih ZD.
Sodna praksa
6 odločb navaja ta člen · zadnja 12. 2. 2003Filtri: vsa sodišča · vsa letaSpremeni ▾
- VSL sodba in sklep I Cpg 222/2002Višje sodišče v Ljubljani · 12. 2. 2003
Če bi namreč sodišče ugotovilo, da je kreditna pogodba nična (zaradi nedopustnosti kavze), bi s tem zaradi njegove akcesornosti izgubil podlago tudi izpodbijani sporazum o zavarovanju (primerjaj 987. člen ZOR). Tožeča stranka je sicer trdila, da je bil kredit najet zaradi nakupa delnic, kar ima po 1. odstavku 241. člena ZGD za posledico ničnost kreditne pogodbe. Vendar nagib, zaradi katerega je tožeča stranka sklenila kreditno pogodbo, ne vpliva na njeno veljavnost (1. odstavek 53. člena ZOR), razen v primeru, če je omenjeni nedopustni nagib bistveno vlival na odločitev tožeče stranke, da je sklenila kreditno pogodbo in če je tožena stranka to vedela ali bi morala vedeti (2. odstavek 53. člena ZOR). Da je tožena stranka ob sklepanju kreditne pogodbe vedela ali bi morala vedeti, da tožeča stranka najema kredit zaradi nakupa delnic, pa tožeča stranka niti ni zatrjevala. Tožbena trditvena podlaga torej ne zadošča za sklepanje o ničnosti kreditne pogodbe zaradi nedopustne kavze.
- VSL sodba I Cpg 1549/99Višje sodišče v Ljubljani · 15. 2. 2000
Zaradi zamujenih rokov za ničnostno in izpodbojno tožbo ostaja (zaenkrat) neizpodbito dejstvo, da sta bili toženki s sklepom skupščine družbe izključeni kot družbenici. Pri tem pa za odločitev o zahtevku na ugotovitev, da nista družbenici, ni pomembno, da sta bili pred izključitvijo družbenici.
- VSRS Sodba II Ips 515/97Vrhovno sodišče RS · 25. 2. 1999
Stranki sta se v sporni pogodbi dogovorili, da se izročnina v celoti poračuna z dajatvami, ki jih je toženec do sklenitve pogodbe že dajal očetu, ter z obveznostmi, ki so določene v bodoče. Upoštevaje te ugotovitve, je bil namen pogodbenih strank v sklenitvi odplačne pogodbe. Ker ob sklenitvi pogodbe nobena od strank ni vedela, kolikšne bodo še obveznosti tožene stranke v bodoče, sta sodišči pravilno sklepali, da je imela sklenjena pogodba elemente aleatornosti. Takšna pravna narava sporne "izročilne pogodbe" preprečuje uporabo 110. člena ZD, saj element odplačnosti izključuje možnost presoje, da gre za situacijo, ki jo ureja to določilo. Ker je v pogodbi predviden takojšen prehod premoženja na toženca, ne gre za pogodbo o dosmrtnem preživljanju, ki je urejena v 117. in naslednjih členih ZD.
- VSRS Sodba II Ips 519/93Vrhovno sodišče RS · 7. 7. 1994
Sodišči prve in druge stopnje sta ugotovili, da je bila s prodajno pogodbo z dne 17.4.1973 tožnici prodana stavba in pravica uporabe zemljišča, na katerem stavba stoji (fundus). Revizijsko sodišče soglaša s pravno ugotovitvijo drugostopnega sodišča, da je bila le takšna prodaja stavbe v družbeni lastnini, ki je izključevala prenos pravice uporabe na zemljišču, potrebnem za njeno redno rabo (funkcionalno zemljišče), v skladu s takrat veljavnim določilom 2. odst. 6. člena Zakona o prometu z zemljišči in stavbami (Ur.l. SFRJ št. 43/65). Po nadaljnjih ugotovitvah sodišča druge stopnje delavca tožene stranke, ki sta bila dne 18.4.1990 prisotna pri odmeri funkcionalnega zemljišča, nista imela pooblastil za sklenitev pogodbe; tožena stranka pa tudi ni storila kakšnih dejanj, ki bi lahko pomenile njeno soglasje za prenos pravice uporabe na funkcionalnem zemljišču na tožnico.
- VSL sodba Cpg 1303/93Višje sodišče v Ljubljani · 25. 5. 1994
Če pristojni organ ni sprejel sklepa o izdaji obveznic, to ne pomeni, da pogodba, ki jo je zastopnik sklenil za storitve, ki jih je mogoče opraviti samo po izdaji tega sklepa, nima dopustne podlage; zato pogodba za te storitve ni nična. Navedeni sklep tudi ne predstavlja soglasja organa za sklenitev pogodbe, zato dejstvo, da sklepa ni bilo, ne pomeni, da pogodba ni bila sklenjena. Tožnik mora navesti konkretne okoliščine, pomembne za presojo, ali je podano čezmerno prikrajšanje ali ne; s tem, ko sodišče ni ugodilo njegovemu predlogu za izvedenstvo, na podlagi česar bi potem lahko preciziral tožbeni zahtevek na razveljavitev pogodbe iz tega naslova, ni nepopolno in zmotno ugotovilo dejanskega stanja niti napravilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odst. 354. člena v zvezi z 220. členom ZPP.
- VSL sodba Cpg 1220/93Višje sodišče v Ljubljani · 18. 11. 1993
Samo dejstvo, da je zastavna pravica akcesorna glede na osnovni posel, iz katerega izvira terjatev, ki se zavaruje, še ne pomeni, da za takšno pogodbo ni potrebno soglasje določenega organa upravljanja. V primeru, da se ugotovi, da soglasje za zastavno pogodbo ni bilo dano, se po 4. odstavku 55. člena ZOR šteje, da ta pogodba ni bila sklenjena.