VSL sklep I Cp 1037/2002

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Predlagatelj je predlagal, da ga sodišče določi za imetnika stanovanjske pravice na enosobnem stanovanju v izmeri 31 m2 na R 17 v in da naj sklep sodišča nadomesti stanovanjsko pogodbo, dokler ta ne bo sklenjena. Kasneje je svoj predlog spremenil tako, da naj nasprotni udeleženc z njim sklene najemno pogodbo v skladu z določili 56. člena Stanovanjskega zakona. Sodišče prve stopnje je predlagateljev predlog zavrnilo in mu naložilo, da nasprotnemu udeležencu povrne pravdne stroške v znesku 17.850,00 SIT.

Proti takšni odločitvi je predlagatelj vložil pravočasno laično pritožbo brez opredelitve pritožbenih razlogov. Navedel je, da je bila družini G v letu 1984 dodeljena garsonjera na R 17. Pogodbo je podpisal on in plačal 20% vrednosti stanovanja. Navedel je, da je sodba V P 679/93 v celoti prepisana od sodbe V P 516/93 (gre za opravilni številki pravdnih zadev, ki sta bili združeni v skupno obravnavanje). Na narok št. 516/93 je bil klican dvakrat s strani MOL kot priča, v zadevi št. 679/93 pa na sodišču ni nikoli videl katerikoli dokument in slišal govoriti teh omenjenih ljudi. Kot je še navedel, se njegova odvetnica Ma Ce ni udeležila nobenega naroka št. 679/93.

Kljub pravilni vročitvi izpodbijanega sklepa predlagatelju, mu je sodišče prve stopnje svoj sklep ponovno vročalo. Predlagatelj je še enkrat vložil pritožbo z enakimi razlogi kot prvič, svoji vlogi pa je priložil še pisno dokumentacijo.

Pritožba ni utemeljena.

Predlagatelju je treba pojasniti, da je tisti, ki je po uveljavitvi bival v družbenem stanovanju, ki je bilo z uveljavitvijo Stanovanjskega zakona (Ur. l. RS, št. 18/91, v nadaljevanju SZ) ex lege olastninjeno (111. - 114. člen SZ) lahko zahteval uraditev svojega statusa oziroma položaja na takšnem stanovanju, bodisi z zahtevkom na sklenitev najemne pogodbe po 147. členu SZ, bodisi z zahtevkom na odkup stanovanja po privatizacijskih določbah SZ (117. člen in nadaljnji). Slednji zahtevek je uveljavljal tudi predlagatelj v pravdni zadevi opr. št. V P 679/93. Predpostavka za ugoditev kateremukoli od obeh navedenih zahtevkov je bila, da je bil tak uporabnik stanovanja na dan uveljavitve SZ imetnik stanovanjske pravice na konkretnem stanovanju, ki jo je pred tem pridobil po določilih prej veljavnega Zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 35/82 in 14/84, v nadaljevanju ZSR), na podlagi pravnomočne odločbe o dodelitvi stanovanja (10. člen ZSR), ali pa je na dan uveljavitve SZ izpolnjeval vse pogoje za pridobitev stanovanjske pravice, oziroma je imel dejanski položaj imetnika stanovanjske pravice, le da njegov dejanski položaj ni bil formaliziran z odločbo o dodelitvi stanovanja oziroma je bil brez formalne podlage. V odločbi pravdnega sodišča opr. št. V P 679/93, na katero se sklicuje sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu je bilo ugotovljeno, da predlagatelj ni imel takšnega položaja in da zato uporablja sporno stanovanje brez pravnega naslova, kar je imelo za posledico odločitev, da se je dolžan iz njega izseliti. Takšna odločitev pa je pogojevala tudi zavrnitev njegovega predloga v tem nepravdnem postopku, kot v razlogih sklepa ugotavlja sodišče prve stopnje, saj ob takšnih dejanskih ugotovitvah tudi sklenitve najemne pogodbe ne more zahtevati. Pri tem je treba še navesti, da domnevne nepravilnosti v pravdnih postopkih opr. št. V P 516/93 in V P 679/93 (zadevi sta bili združeni v skupno obravnavanje), ki jih v pritožbi zatrjuje predlagatelj, ne morejo biti predmet presoje v tem postopku. Predlagatelj bi to lahko uveljavljal le v omenjenih postopkih z rednimi ali izrednimi pravnimi sredstvi.

Predlagateljeva pritožba se tako izkaže za neutemeljeno, zato jo je bilo treba zavrniti in potrditi sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 37. členom Zakona o nepravdnem postopku).