VSL Sodba I Cp 1183/2017

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1Na predlog upnika je sodišče prve stopnje ugotovilo, da so nepremičnine - parc. št. 1, 2, 3, vse k.o. X, ki so po zemljiškoknjižnih podatkih last druge toženke do 1/2, in parc. št. 5 ter 6, obe k.o. X, ki sta po zemljiškoknjižnih podatkih last druge toženke do celote - skupno premoženje tožencev in delež vsakega od tožencev na tem premoženju 1/2. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki v višini 399,74 EUR.

2Po koncu glavne obravnave, tri dni pred izdajo sodbe, katere izdaja je bila zaradi podajanja pripomb na prepis zapisnika glavne obravnave odložena, so nastopile pravne posledice toženčevega osebnega stečaja. Z uvedbo stečaja je prvi toženec izgubil pravdno sposobnost, ker je predmet postopka premoženje, ki sodi v stečajno maso. Sodišče prve stopnje je odločilo, da se postopek, ki je bil na podlagi zakona prekinjen, nadaljuje in sodbo vročilo prvo toženčevi stečajni upraviteljici, ki se zoper sobo ni pritožila. Ovir za izdajo prvostopenjske sodbe ni bilo, ker je prekinitev postopka nastala po zaključku glavne obravnave (drugi odstavek 207. čl. ZPP).

3Zoper sodbo se je pritožila druga toženka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da se zahtevek zavrže, podredno zavrne ali pa razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Pojasnjuje, da sta z možem (prvim tožencem) dne 18. 2. 2016 sodišče seznanila, da sta zaradi sporazumne razveze zakonske zveze sklenila sporazum o delitvi skupnega premoženja. S tem sporazumom je prvi toženec priznal, da je sporno premoženje drugo toženkino posebno premoženje. Nepremičnine so bile kupljene s sredstvi posebnega premoženja, najeti kredit pa odplačujejo in ga bodo še naprej odplačevali otroci; zato je druga toženka lastninsko pravico prenesla na A.A. in B.B. S sklenitvijo tega sporazuma (v obliki notarskega zapisa) je tožba postala nedopustna, saj je obseg skupnega premoženja že ugotovljen in delitev izvedena. Po sklenitvi sporazuma o delitvi skupnega premoženja med istimi osebami delitev ni več mogoča, tudi v pravdi ne (II Ips 829/2008). Teh navedb toženca nista podala prepozno, ker gre za podajanje materialnopravnega naziranja. Toženca nista vedela, da je navedeni notarski zapis pravno pomemben za ta postopek. Sodišče je lahko sámo zaznalo, da toženca določenih stvari ne razumeta in da sta neizobražena (prvi toženec ne zna brati). Obema je slovenski jezik kljub dolgoletnemu bivanju v Sloveniji še nekoliko tuj. Pravni standard zahtevane skrbnosti bi bilo zato treba napolniti drugače, kot je to storilo sodišče prve stopnje. Dejstvo, da se toženca nekako ne znajdeta in nista sposobna odgovarjati na zastavljena vprašanja, si sodišče razlaga napačno. Ne gre za prilagajanje potrebam postopka. Ker ne gre za zakrivljeno ravnanje tožencev, uporaba pravil o prekluziji ni utemeljena. Sicer pa je kot pravno relevanten trenutek za presojo prekluzije treba upoštevati spremembe zemljiškoknjižnega stanja in ne sklenitev sporazuma. Pri taki razlagi prekluzije ni. Sicer pa sodišče s trditvijo o prekluziji prihaja sámo s sabo v nasprotje. Nedovoljen dokaz je izvedlo in se v nadaljevanju nanj sklicuje ter ga upošteva. Zaradi tega je podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP. Sklicuje se na načelo zaupanja v zemljiško knjigo in ocenjuje, da tega pravdnega postopka zaradi odsvojitve spornih nepremičnin ni mogoče dokončati. Zaradi spremembe lastništva spornih nepremičnin bi morala tožeča stranka zahtevek popraviti. Meni, da 190. čl. ZPP ni uporabljiv. Zaznamba spora je tista, s katero bi si tožnik lahko zavaroval svoj pravni položaj. Zaradi napačne uporabe 190. čl. ZPP je odločitev nepravilna. Določba 15. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP je kršena, ker je sodišče sporazum razlagalo v nasprotju z njegovo vsebino. Sporazum res ne vsebuje deležev, določa pa, da je razdeljeno celotno premoženje, skupaj s posojili in bremeni. Taka delitev ustreza prispevku zakoncev k skupnemu premoženju, pridobljenemu tekom zakonske zveze. Delitev je bila izvedena: delež druge toženke znaša 100 %, delež prvega toženca 0 %. Ta sporazum velja dokler ni izpodbit. Treba ga je upoštevati in drugačnih deležev ni mogoče določevati; torej že sam postopek ni dopusten. Sodišče pa je svoja pooblastila prekoračilo tudi s tem, da je tožečo stranko - po tem, ko je to storila že nasprotna stranka - opozarjalo na nesklepčnost tožbe. Na potrebo po spremembi tožbe sodišče tožeče stranke ne sme opozarjati. Zahtevek bi moral biti zavržen, ker je bil tudi po modifikacji nesklepčen. Sodišče je v nadaljevanju zahtevek sámo modificiralo in s tem prekoračilo svoja pooblastila. O besedilu, ki je iz zahtevka izpuščeno, ni odločeno. Sodišče prve stopnje je zahtevek spremenilo in ga s tem prekoračilo; tudi v stroškovni odločitvi. Tožeča stranka v svoji modifikaciji zahtevka za povrnitev stroškov ni podala. Ne soglaša z zaključkom, da otroškega dodatka, izredne socialne pomoči in denarne socialne pomoči otroci niso mogli podariti materi - drugi toženki. Ta sredstva niso bila pridobljena z delom v trajanju zakonske zveze, zato kupljene nepremičnine niso skupno premoženje. Nepravilen je zaključek, da bi otroci darovali obema. Ne soglaša z oceno, da sta izpovedi polnoletnih sinov A.A. in B.B. neverodostojni. Izpovedi obeh tožencev je treba obravnavati z upoštevanjem že navedenih okoliščin (neizobraženost, nerazumevanje situacije, slabo delovanje spominskih funkcij, nepismenost toženca). Obravnava je bila zaradi drugo toženkine čustvene stiske prekinjena. Drugo tožena stranka je bila zaradi slabih spominskih sposobnosti prvega toženca tako prizadeta, da ni mogla zatajiti svojih čustev. Sodišče teh posebnih okoliščin ni upoštevalo. Sta pa druga toženka in A.A. odgovorila, da so vsi trije otroci za nakup stanovanja od starih staršev prejeli 10.000,00 EUR. B.B. pa je sam od sebe povedal tudi o darilu iz leta 2008. Sicer pa sta obe priči izjavili, naj se njuna pisna izjava šteje za njuno izpovedbo. Priči, ki se sklicuje na pisno izjavo, zapisanega ni treba ponavljati. Trditvena podlaga je ustrezna. Vsi trije otroci so za poplačilo obrokov kredita drugi toženki podarili celoten otroški dodatek, prejeto državno štipendijo in svoj zaslužek iz naslova dela preko študentskega servisa. Podarili so ji tudi vsak svoj tretjinski delež na podarjenih 10.000,00 EUR. Razen tega so otroci toženki podarili vse svoje prihranke. Neutemeljen je zato očitek, da druga toženka ni pojasnila plačila razlike kupnine v višini 9.600,86 EUR. Iz izpovedi A.A. in B.B. ni razvidno, da bi darovala tudi očetu. Graja zaključek, naj bi imela toženca tudi prihodke iz lokala v K. Če bi jih imela, bi bila najemnina poravnana. V zvezi z ugotovitvijo, da je toženka lastnica stanovanja na K. v K., opozarja na štiri vknjižene hipoteke. Podane so bile trditve, da je drugo toženkin delež na skupnem premoženju večji od polovice, pa se sodišče do tega ni opredelilo. Graja neupoštevanje dejstva, da je bil na dan izdaje sodbe nad prvim tožencem že začet postopek osebnega stečaja.

4Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Zahtevek za stroške je vsebovan v 2. točki modificiranega zahtevka. Navedbe o nesposobnosti tožencev in razdeljenosti skupnega premoženja ocenjuje za izigravanje. Pritrjuje ugotovitvam, zaključkom in pravnim stališčem prvostopenjskega sodišča in predlaga zavrnitev pritožbe.

5Pritožba ni utemeljena.

6Druga toženka je v teku tega postopka odsvojila nepremičnine, glede katerih tožeča stranka uveljavlja, da so skupno premoženje tožencev. Z odsvojitvijo je sodišče - po zaključku prvega naroka - seznanila tožeča stranka. Tožena stranka se je na to trditev odzvala tako, da je odsvojitev potrdila in predložila notarski zapis SV 1285/2015 z dne 17. 11. 2015, ki poleg darilne pogodbe, s katero je toženka v teku postopka odsvojila predmet spora, vsebuje tudi Sporazum o delitvi skupnega premoženja tožencev. Obenem je zatrdila, da je skupno premoženje razdeljeno.

7Tožena stranka je šele na naroku dne 18. 2. 2016 - po zaključku prvega naroka - zatrjevala, da sta si toženca skupno premoženje razdelila. Iz notarskega zapisa SV 1285/2015 je razvidno, da sta Sporazum o delitvi skupnega premoženja toženca sklenila že pred prvim narokom. Sklenjen je bil 17. 11. 2015, prvi narok v tej pravdni zadevi pa se je vršil 14. 12. 2015. V teku postopka pred sodiščem prve stopnje toženca nista navedla, zakaj trditve o razdeljenosti skupnega premoženja nista navajala v času, ki je s 286. čl. predviden za navajanje novih dejstev (do zaključka prvega naroka za glavno obravnavo). Na prvem naroku sta to dejstvo celo izrecno zanikala, saj sta na vprašanje o morebitnem teku postopka za delitev skupnega premoženja odgovorila, da tak postopek ne teče. Ker dejstva, da je njuno skupno premoženje razdeljeno, toženca nista pravočasno zatrjevala, je prvostopenjsko sodišče ravnalo pravilno, da tega dejstva ni upoštevalo (peti odstavek 286. čl. ZPP). Ni mogoče slediti pritožbeni trditvi, da se toženca pomembnosti dejstva o delitvi skupnega premoženja nista zavedala in da zato tega dejstva nista pravočasno zatrjevala. Predmet tega pravdnega postopka je ravno ugotovitev skupnega premoženja in določitev deležev na njem, torej identičen z vsebino sporazuma, ki sta ga sklepala. Toženca sta sporazum sklepala pri notarki, v tem pravdnem postopku jima je pravno pomoč nudila pooblaščenka, zato z nevednostjo in neizobraženostjo, na katero se v pritožbi sklicujeta, ne moreta opravičiti svoje zamude roka pri uveljavljanju tega dejstva. Sporazum ni terjal kakršnekoli zemljiškoknjižne izvedbe, zato se pritožnica neutemeljeno sklicuje na njegovo zemljiškoknjižno realizacijo. Zemljiškoknjižno je bila realizirana darilna pogodba, ki je bila sklenjena istočasno in je tudi vsebovana v notarskem zapisu SV 1285/2015. Na pritožbeno trditev, da ni mogoče odločati o delitvi skupnega premoženja, ki je že bilo predmet delitve, zato ni potrebno odgovarjati. Trditev o razdeljenosti skupnega premoženja je dejanska trditev in ne podajanje materialnopravnega naziranja, kar pritožnica zatrjuje v pritožbi. Tudi pritožbena trditev, da sta toženca imela podlago za delitev skupnega premoženja z deležem 0 % za prvega toženca in 100 % za drugo toženko, je zaradi odsotnosti trditve o sklenjenem sporazumu brezpredmetna.

8Da je toženka premoženje tekom postopka odsvojila, je na naroku dne 18. 2. 2016 zatrdila tožeča stranka, toženca pa sta na tem naroku predložila notarski zapis darilne pogodbe SV 1285/2015 z dne 17. 11. 2015. Tožeča stranka, ki je stvarnopravni prenos zatrjevala, je pojasnila, da se je s spremembo zemljiškoknjižnega stanja seznanila šele tik pred narokom, na katerem je to dejstvo navajala. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, da je na naroku 18. 2. 2016 (s strani tožene stranke) predloženi notarski zapis prebralo, saj je na ta način lahko preverilo trditev o stvarnopravnem prenosu in zemljiškoknjižnem stanju. Gre za okoliščino, ki ima (lahko) vpliv na tek pravdnega postopka, zato je prvostopenjsko sodišče ni moglo in ni smelo spregledati. Odtujitev predmeta pravde je namreč lahko razlog za zaključek postopka, lahko pa, glede na 190. čl. ZPP, pomeni odmik od splošnega pravila, po katerem sodišče sodi po stanju ob zaključku glavne obravnave.

9Prvi odstavek 190. čl. ZPP izključuje oviro, da se pravda med istima strankama konča, če katera od strank odtuji stvar ali pravico, o kateri teče pravda. Sodišče prve stopnje ga je pravilno uporabilo. To določilo varuje pravni položaj upnika, v položaj katerega je toženka z odtujitvijo nepremičnin posegla. Tožnik izdane sodbe zaradi spremenjenih zemljiškoknjižnih podatkov sicer ne bo mogel zemljiškoknjižno realizirati, saj sedanja zemljiškoknjižna lastnika - toženkina sinova - nista stranki postopka¹. Pritožba pravilno navaja, da bi bila realizacija možna le v primeru zaznambe spora, ki bi bila izvedena pred spremembo zemljiškoknjižnega stanja. Tek tega postopka v zemljiški knjigi ni zaznamovan. Ne glede na to pa tožeči stranki ni mogoče odreči pravnega interesa za ta postopek. V bodočnosti namreč lahko od sedanjih zemljiškoknjižnih lastnikov² - izven postopka ali z novim sodnim postopkom - izposluje zemljiškoknjižno listino, na osnovi katere bo dosegla zemljiškoknjižno spremembo, ki sledi uveljavljanemu zahtevku.

10Tudi s trditvijo, da je sodišče prekoračilo okvire z zakonom predvidenega materialno procesnega vodstva, pritožbeno sodišče ne soglaša. Na osnovi 285. čl. ZPP je sodišče dolžno poskrbeti, da se med obravnavo navedejo vsa odločilna dejstva in dopolnijo nepopolne navedbe strank o pomembnih dejstvih. Sodna praksa³ pa je zavzela stališče, da lahko sodišče v okviru materialno procesnega vodstva poda tudi pobudo za spremembo tožbenega predloga, seveda v okviru postavljene zahteve za pravno varstvo. Teh pooblastil prvostopenjsko sodišče s pozivanjem na jasno oblikovanje zahtevka ni preseglo. Tožena stranka, ki je opozarjala na nesklepčnost tožbe, ni pojasnila, v čem je pomanjkljivost zahtevka. Ni pa mogoče pritrditi niti očitku, da je po opravljeni modifikaciji zahtevka sodišče zahtevek še sámo modificiralo. Zaradi večje preglednosti je II. točko izreka oblikovalo z združitvijo 2. in 3. točke zahtevka tako, da se deleži na skupnem premoženju, ki so za oba toženca enaki, ne navajajo dvakrat. S tem zahtevka ni preoblikovalo, niti ga ni prekoračilo. Določilo je delež na skupnem premoženju; takó kot je tožeča stranka zahtevala. Brez dejanske podlage je pritožbena trditev, da tožeča stranka ob modifikaciji zahtevka (na naroku dne 14. 12. 2015) ni vztrajala pri zahtevku za povrnitev pravdnih stroškov. Tožeča stranka je na tem naroku vztrajala pri postavljenem zahtevku, tudi pri postavljenem zahtevku za plačilo pravdnih stroškov. Na pobudo sodišča pa je modificirala prejšnjo 2. točko zahtevka.

11Pritožbeno sodišče soglaša tudi z rezultatom dokazne ocene. Dohodki otrok - otroški dodatki, državna štipendija, zaslužek prek študentskega servisa, s strani starih staršev podarjeni denarni zneski - so bili tako nizki, da so bili v celoti potrebni za preživljanje otrok. Če sta toženca del otrokom pripadajočih dohodkov porabila za plačilo kupnine, sta morala za njihovo preživljanje zagotoviti druga sredstva. V letu 2009, ko je bil del kupnine za sporno nepremičnino premoženje plačan v gotovini, so bili otroci še mladoletni in opravilno nesposobni za sklepanje pravnih poslov. Toženca v njihovem imenu zaradi kolizije interesov nista mogla sebi podarjati; ne zatrjujeta sklenitve pogodbe, ki bi bila odobrena s strani centra za socialno delo. Lastninsko pravico je toženka oz. sta toženca pridobila z dne 4. 5. 2009 sklenjeno prodajno pogodbo. Za ostanek kupnine je toženka najela kredit, ki ga je zato, ker je bil najet za potrebe skupnega premoženja, dolžna odplačati skupaj s tožencem. Ker toženca ne zatrjujeta in ne izpovedujeta, da bi kateri od njiju imel posebno premoženje (dedovanje, darilo tretjih oseb, ...), je razumljivo, da sta sporno premoženje, ki je bilo kupljeno v trajanju zakonske zveze, ustvarila z delom. Oba sta bila zaposlena, se ukvarjala s samostojno podjetniško dejavnostjo, v času brezposelnosti sta uveljavljala socialno pomoč. Oba sta izpovedala, da sta delala, vsak po svojih močeh. Na stvarnopravni položaj tožencev ne vpliva zatrjevano dejstvo, da otroci s svojimi dohodki pomagajo pri odplačevanju obrokov kredita. Lastninsko pravico na premoženju, ki je predmet postopka, je toženka oz. sta toženca pridobila z dne 4. 5. 2009 sklenjeno prodajno pogodbo. Obligacijska razmerja med strankama in otroki v zvezi z odplačevanjem kredita na stvarne pravice tožencev ne vplivajo.

12Pritožnica zavrača tudi odločitev o polovičnem deležu vsakega od tožencev na skupnem premoženju. Trdi, da je uveljavljala večji delež, ne pojasni pa, s katerimi trditvami oz. s katerimi dejstvi ga je utemeljevala. Ker pritožbeno sodišče teh trditev ni zaznalo, je pritožba v tem delu nepreverljiva.

13Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. ZPP pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. čl. v zvezi s prvim odstavkom 154. čl. ZPP). Tožeča stranka povrnitve stroškov odgovora na pritožbo ni zahtevala.

¹ S 150. čl. Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1) je določeno, da je zemljiškoknjižni vpis proti osebi, v korist katere je vknjižena oziroma predznamovana pravica, dovoljen le v primeru, da sodna odločba učinkuje proti tej osebi.
² Toženkina sinova sta s tem postopkom seznanjena; podala sta pisni izjavi in sta bila zaslišana kot priči.
³ Odločba Vrhovnega sodišča RS opr št. II Ips 172/2016