VSRS Sklep II Ips 214/97

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Tožbeni zahtevek tožeče stranke proti toženi stranki na sklenitev kupoprodajne pogodbe za trosobno stanovanje št. 48 na K. v V. je bil pravnomočno zavrnjen, zavrnjena pa je bila tudi revizija proti takšni odločitvi. Tožeča stranka pa je vložila predlog za obnovo postopka iz razloga po 9. točki 421. člena ZPP (Zakona o pravdnem postopku), vendar je sodišče prve stopnje njen predlog zavrnilo. Pritožbo tožeče stranke proti tej odločitvi je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti sklepu sodišča druge stopnje tožeča stranka vlaga revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga njegovo spremembo in ugoditev predlogu za obnovo postopka. Tožnica je ves čas zatrjevala, da je bila imetnica stanovanjske pravice na stanovanju K. v V., zaradi česar ji je bila tožena stranka v skladu s privatizacijskimi določbami stanovanjskega zakona dolžna to stanovanje prodati. V pravdi zaradi sklenitve prodajne pogodbe tožeča stranka sicer ni uspela, vendar pa je že po končani pravdi dne 6.10.1993 s toženo stranko sklenila najemno pogodbo za isto stanovanje, kar dokazuje, da ji je tožena stranka položaj imetnice stanovanjske pravice priznala. To pa je po stališču tožeče stranke nov dokaz, ki bi mogel spremeniti pravnomočno odločitev glede zahtevka za sklenitev kupoprodajne pogodbe. Ponovno navaja, da ji imetništvo stanovanjske pravice na spornem stanovanju ni bilo nikoli odvzeto.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, se lahko obnovi, kadar se najdejo nova dejstva ali dokazi, na katerih podlagi bi lahko za stranko, ki predlaga obnovo, bila izdana ugodnejša odločba, če bi bila ta dejstva ali dokazi uporabljeni v prejšnjem postopku (9. točka 421. člena ZPP). Uporaba navedene zakonske določbe ob ugotovljenih dejstvih potrjuje pravilnost izpodbijane odločitve. Na dan sojenja na prvi stopnji - 23.2.1993 - novega dejstva, najemne pogodbe s toženo stranko z dne 6.10.1993, še ni bilo. Ne glede na to - izpodbijani sklep sicer šteje navedeno ugotovitev za odločilno - pa obveljajo tudi nadaljnji razlogi, ki se nanašajo na presojo "novega dejstva" s stališča, da bi najemna pogodba med pravdnima strankama že obstajala ob sojenju na prvi stopnji. Če bi bilo tako, bi odločitev v pravdi zaradi sklenitve kupoprodajne pogodbe ne mogla biti drugačna. Ob uveljavitvi stanovanjskega zakona dne 19.10.1991 najemna pogodba zanesljivo še ni obstajala, zaradi česar tedaj tožnica ni bila imetnica stanovanjske pravice. Samo na omenjeni dan ugotovljeni status imetnice stanovanjske pravice bi mogel tožnici omogočiti privatizacijo spornega stanovanja. Kasneje sklenjena najemna pogodba tega statusa za nazaj ni podelila. Sklenitev te pogodbe je bila namreč stvar svobodne odločitve pravdnih strank.

Izpodbijanemu sklepu tako ni mogoče očitati niti v reviziji zatrjevanih nepravilnosti, niti tistih napak, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti (386. člen ZPP). Zato je bilo treba revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).