VSRS Sodba in sklep II Ips 303/97

Reviziji se delno ugodi ter se sodbi sodišč druge in prve stopnje v točkah 2 do 4 in v stroškovni odločbi razveljavita ter v tem obsegu vrača zadeva sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Sicer se revizija (to je v odločbi o zavrnitvi zahtevka za razvezo dednega dogovora) zavrne kot neutemeljena.

Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikove zahtevke, da se razveže med tožnikom in prvo toženko sklenjen dedni dogovor (točka 1), da je prva toženka dolžna izstaviti tožniku za prenos zahtevanega deleža do 7/27-ink ustrezno zemljiškoknjižno listino (točka 2), da se je drugi toženec dolžan izseliti iz sporne hiše (točka 3) in da sta toženca dolžna povrniti stroške postopka (točka 4) ter naložilo tožniku, da mora tožencema povrniti stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je s sodbo zavrnilo tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, s sklepom pa je zavrglo pritožbo I. S.

Zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložil revizijo tožnik, ki je uveljavljal vse revizijske razloge iz prvega odstavka 385. člena ZPP ter predlagal, da naj se sodba spremeni ali razveljavi. Po revizijskih izvajanjih gre za dedni dogovor, sklenjen med tožnikom in prvo toženko, ker sklenjen sporazum tako opredeljuje že zapuščinsko sodišče. Za odpoved dedovanju bi šlo le v primeru, če bi bila ta nepogojna. Meni, da predstavlja zahtevani vpis prepovedi odsvojitve nepremičnine razvezni razlog v smislu 82. člena ZD ter da je dedni dogovor možen v različnih situacijah in ne le v okviru delitve zapuščine. Za dedni dogovor gre tudi tedaj, ko ne gre za čisto darilo zaradi prevzema določenih obveznosti. V postopkih pa je bila zagrešena tudi bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 13.

točke drugega odstavka 354. člena ZPP, ker je bilo o odločilnih dejstvih odločeno v nasprotju z vsebino listin oziroma zapisnikov.

Toženi stranki na revizijo nista odgovorili, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o reviziji ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Tožnik je zahteval razvezo sporazuma, sklenjenega s sestro to je prvo toženko v zapuščinskem postopku po materi, s katerim je sestri prepustil svoj dedni delež po materi neodplačno. Tako je ravnal, da se sporna hiša ne bi delila in da bi ostala družini. Zaradi tega je zapisana tudi prepoved odsvojitve. Toda prva toženka se dogovora ni držala, ker je hišo odsvojila drugemu tožencu, ki v sporni hiši že stanuje, prva toženka pa se je preselila v stanovanje, kupljeno s kupnino za hišo.

Sodišče prve stopnje je tožnikove zahtevke (za razvezo sporazuma, za izstavitev zemljiškoknjižne listine in za izpraznitev hiše po drugemu tožencu) zavrnilo, ker da predstavlja sporazum med tožnikom in prvo toženko dedni dogovor, ki je sodna poravnava ter so potekli vsi roki po 117. členu zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) za pobijanje takega dogovora. Sodišče druge stopnje je ocenilo, da je bilo v postopku pred sodiščem prve stopnje sicer pravilno odločeno, čeprav je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. Po njegovi presoji je tožnik dejansko toženki daroval svoj dedni delež, pri čemer je svoje darilo zmanjšal za vrednost vpisane prepovedi. Tako ne gre za dedni dogovor, s katerim se lahko dediščina le deli in tožnikov zahtevek ne more biti utemeljen, ker zahteva razvezo dednega dogovora, ki ga sploh ni bilo.

Glede na stanje zadeve je potrebno po presoji revizijskega sodišča uvodoma opozoriti na sledeče: stranka to je tožnik je dolžan navesti že v tožbi (in lahko še v pripravljalnih vlogah) dejstva, na katera opira zahtevek in preskrbeti tudi vse dokazno gradivo (drugi odstavek 7. člena ZPP). V dejanski podlagi tožbe stranka ni dolžna tudi pravno ocenjevati dejstev ter na morebiti navedeno pravno podlago sodišče ni vezano. Ugotovljena dejstva pa mora sodišče presoditi z vseh možnih pravnih vidikov. Če uveljavljena dejanska podlaga tožbe utemeljuje v tožbenem predlogu postavljen dajatven zahtevek, ki je sicer utemeljevan v več smereh, sme sodišče zavrniti zahtevek šele potem, ko se prepriča, da ugotovljeno dejansko stanje ne ustreza nobenemu pravnemu predpisu. To pomeni v konkretnem primeru sledeče: ko sta sodišči prve in druge stopnje zaključili, da zahtevek na razvezo dednega sporazuma ni utemeljen (zaradi česar sta ga utemeljeno to je pravilno zavrnili), sta zavrnili tudi dajatvena zahtevka (na izstavitev zemljiškoknjižne listine ter na izpraznitev hiše), ne da bi ocenili ali ta dva zahtevka nista morda utemeljena na drugi prav tako uveljavljeni podlagi (ki jo sodišče druge stopnje izrecno ugotavlja na 3. in 4. strani razlogov svoje sodbe, ko ocenjuje, da je tožnik prvi toženki dejansko podaril svoj dedni delež). Pri tem je v zvezi s pravno naravo dednega dogovora opozoriti, da predstavlja dedni dogovor pogodbo obligacijskega prava. Odstop dednega deleža sodediču pomeni zato pogodbo civilnega prava, obligacijskopravno razmerje pa med sodediči nastane v takem primeru že s trenutkom sklenitve sporazuma in podpisom le tega pred sodiščem (in ne morda s trenutkom izdaje sklepa o dedovanju, ki je le deklaratornega pomena). O obravnavani pravni problematiki je občna seja vrhovnega sodišča sprejela pravno mnenje, objavljeno v poročilu o sodni praksi VS SRS št. II/87, ki se glasi: "Okoliščine, ki so nastopile potem, ko je bila darilna pogodba sklenjena, za veljaven nastanek obveznosti nimajo nobenega vpliva. Zato zaradi njih prizadeta stranka ne more zahtevati razveljavitve pogodbe kot da je bila ta sklenjena v zmoti, ker zaradi tega pogodba ni izpodbojna (111. člen ZOR). Pravna podlaga darilne pogodbe je v neodplačni naklonitvi neke premoženjske koristi v korist obdarjencev, kar je lahko pogojeno z različnimi motivi (nagibi). Nagib je zato lahko tako pomemben, da darila brez njega ne bi bilo in s tem postane del pravne podlage darilne pogodbe. Če je zaradi pozneje nastalih okoliščin odpadla podlaga pravnega posla (prvi odstavek 51. člena ZOR), je s tem posel prenehal veljati. Kar sta stranki v izvrševanje pogodbe dali ali prejeli, imata pravico zahtevati nazaj oziroma sta to dolžni vrniti (četrti odstavek 210. člena ZOR). Zato ni mogoče zahtevati razveljavitve pogodbe, ker le-ta preneha veljati, pač pa je mogoče zahtevati le vrnitev darila."

Revizijsko sodišče ugotavlja, da v dosedanjih postopkih zaradi materialnopravnega delno zmotnega pristopa sodišč druge in prve stopnje niso bile ugotovljene vse odločilne okoliščine, ki so potrebne za oceno utemeljenosti zahtevkov na izstavitev zemljiškoknjižne listine in na izpraznitev nepremičnine tudi na spredaj navedeni pravni podlagi. Ta ugotovitev je narekovala razveljavitev sodb sodišč druge in prve stopnje z izjemo odločitve pod točko 1, s katero je bil zavrnjen zahtevek na razvezo dednega sporazuma (ki ni utemeljen iz pravilnih razlogov sodišča prve stopnje, temelječih predvsem na določilu 111. člena ZOR) in sicer na podlagi drugega odstavka 395. člena ZPP.

V nadaljnjem postopku bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti ter oceniti okoliščine, ki so pomembne za presojo utemeljenosti zahtevkov pod točko 2 in naslednjih še na pravni podlagi, ki jo predstavlja obveznost vrnitve darila, kadar so izpolnjene predpostavke, navedene v spredaj citiranem pravnem mnenju. Postopek bo potrebno dopolniti z zaslišanjem obeh pogodbenikov to je tožnika in prve toženke ter izvesti še dokaze, ki jih je tožnik predlagal že v pritožbi.

V skladu z zgoraj obrazloženim stanjem je revizijsko sodišče reviziji tožnika delno ugodilo ter razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje v odločitvi o dajatvenih zahtevkih in v stroškovnem izreku ter v tem obsegu vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zavrnilo pa je revizijo v delu, s katerim je tožnik pobijal zavrnitev zahtevka za razvezo dednega sporazuma, ker so za uveljavljanje takega zahtevka potekli roki iz 117. člena ZOR. Pri tem pa v zvezi z revizijskim izvajanjem o kršitvi postopka še dodaja, da napačna dokazna ocena kaže na zmotno ugotovljeno dejansko stanje (kar z revizijo ni mogoče uveljavljati) in ne na kršitev postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Odločitev o stroških revizijskega postopka temelji na tretjem odstavku 166. člena ZPP.