VSRS Sodba II Ips 477/96

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala: 1) razvezo prodajne pogodbe, ki sta jo sklenili pravdni stranki (točneje tožničin pravni prednik in toženka) dne 25.12.1968 (za nepremičnino, navedeno v 5. delu zahtevka); 2) ugotovitev obveznosti tožnice, vrniti toženi stranki plačano kupnino (po tožbenem zahtevku 200.051 din); 3)

ugotovitev obveznosti toženke, plačati tožnici enak znesek (iz naslova odškodnine); 4) ugotovitev pobotanja vzajemnih terjatev iz prejšnjih točk; in 5) da ji mora toženka izdati zemljiškoknjižno listino za prenos lastninske pravice na polovici stavbe, stoječe na parc. št. 62/1, vpisane v vl. št. 848 k.o..., ki je v naravi pritličje, na ime tožnice, ker bo tako listino sicer nadomestila sodba. Sodišče prve stopnje je namreč glede na ugotovljena dejstva ocenilo, da niso izpolnjeni pogoji za razvezo sporne pogodbe niti po 133. niti po 124. členu ZOR (Zakona o obligacijskih razmerjih).

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničino pritožbo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje, ker je sprejelo tako dejansko kot pravno presojo prve stopnje.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnica vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb druge in prve stopnje ter novo sojenje na prvi stopnji. Revizijski razlogi bodo povzeti v nadaljevanju, ko bo nanje sproti odgovorjeno.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (Zakona o pravdnem postopku), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizijsko sodišče v mejah uradnega preskusa (386. člen ZPP) ni ugotovilo, da bi v postopku prišlo do bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP.

Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane - in to konkretizirano, ne pa zgolj z navedbo, da revident uveljavlja revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1. ali 2. točke prvega odstavka 385. člena ZPP. Revizija ima le tako splošno navedbo, s konkretnimi razlogi pa niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizijski preskus uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi ima lahko eno samo podlago: dejansko stanje, ki je in kakor je ugotovljeno v tej sodbi. Z revizijo namreč ni mogoče uveljavljati zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (3. odstavek 385. člena ZPP). Revizijsko sodišče ugotavlja, da sta sodišči prve in druge stopnje, glede na naravo in tožbeno podlago zahtevka, o katerem je odločeno z izpodbijano sodbo, ugotavljali vsa odločilna dejstva. Ta dejstva je sodišče prve stopnje zelo izčrpno in jasno popisalo, sodišče druge stopnje pa je ta dejstva sprejelo kot pravilno ugotovljena in najbolj bistvena med njimi ponovno poudarilo. Nobene potrebe ni, da bi revizijsko sodišče dejansko podlago izpodbijane odločitve še enkrat navajalo, saj jo ima tožnica zapisano v sodbah prve in druge stopnje. Po presoji revizijskega sodišča je bilo pri tako ugotovljenih dejstvih tudi pravilno uporabljeno materialno pravo, ko je bil tožničin zahtevek pravnomočno zavrnjen. Na posamezne, seveda le ključne, revizijske navedbe pa revizijsko sodišče odgovarja:

Sodišče druge stopnje, in tudi sodišče prve stopnje pred njim, ni spregledalo vsebine VII. točke sporne pogodbe, v kateri so bile določene obveznosti tožene stranke kot kupca. Prav tako ni ostala spregledana, torej neugotovljena kavza sporne pogodbe - pogodbeni namen, ki ga je zasledoval pravni prednik tožnice kot prodajalec. Sodišči sta na podlagi izvedenih dokazov ugotovili vsa dejstva, ki sta jih morali zaradi pravkar navedenega poznati. Ugotovili sta med drugim, v kolikšnem obsegu je morala tožena stranka po pogodbi izdelati betonsko ploščo nad kupljenim pritličjem. Če tega dejstva nista ugotovili tako, kakor ga je zatrjevala tožnica, to še ne pomeni, da je ostalo to dejstvo neugotovljeno in je takšna revizijska trditev pač le nedovoljen poskus izpodbijanja dejanske podlage pravnomočne sodbe. Enako velja za revizijski očitek, da je ostalo brez ocene dejstvo, da tožena stranka noče predložiti projekta ..., na katerega se je sklicevala sodba v zadevi P 26/73. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na vsebinsko enak pritožbeni očitek, ko je ob pritrditvi temu delu dejanskih ugotovitev prve stopnje (pravilno, v skladu s procesnim načelom proste presoje dokazov) opozorilo, da je sodišče prve stopnje ugotavljalo sporni odločilni del vsebine navedenega projekta na podlagi drugih (predvsem od pristojnega upravnega organa pridobljenih) dokazov.

Kar zadeva čas, ko je tožena stranka v ugotovljenem delu izpolnila obveznost, da izdela betonsko ploščo po projektu (leta 1985, medtem ko ji je bila ta obveznost pravnomočno naložena že s sodbo z dne 10.10.1974 v zadevi P 26/73) - sta sodišči prve in druge stopnje pravilno upoštevali neaktivnost tožničinega pravnega prednika, ki ne le, da ni predlagal izvršbe na podlagi navedene sodbe, ampak je bil po ugotovljenem celo sam dolžan priskrbeti upravno dovoljenje za izvedbo teh adaptacijskih del. Drugačne revizijske trditve v zvezi z upravnim dovoljenjem so spet nedovoljen revizijski poskus izpodbijanja dejanske podlage pravnomočne sodbe.

Pri takih dejanskih okoliščinah, kot so bile ugotovljene, je brez podlage tožničino revizijsko stališče, da je tožena stranka - ki je bila (tako je tudi ugotovljeno v izpodbijani sodbi) v zamudi s plačilom dela kupnine - bila v zakrivljeni zamudi tudi pri izdelavi betonske plošče in da jo zato zadenejo vse zatrjevane posledice spolnitvene zamude - kot končna posledica razveza pogodbe, ker zaradi spremenjenih razmer ni bilo mogoče uresničiti pogodbenega namena, ki ga je zasledoval tožničin pravni prednik kot prodajalec. Pravilno je nasprotno stališče izpodbijane sodbe.

Pri takih dejstvih, kakršna je ugotovilo sodišče prve stopnje, sprejelo in upoštevalo pa sodišče druge stopnje, revizijsko sodišče lahko samo pritrdi izpodbijani pravni presoji sodišča druge stopnje, ki ima podlago predvsem v končni ugotovitvi: tožničin pravni prednik bi s pravočasno uporabo plačanega dela kupnine - ob pravilni izpolnitvi ugotovljene sodelovalne dolžnosti v postopku za pridobitev upravnega dovoljenja za tista gradbena dela, ki jih je po sodbi P 26/73 morala izvršiti tožena stranka - lahko uresničil tisti pogodbeni namen, za katerega je v tej pravdi tožnica uveljavljala, da ga zaradi spremenjenih razmer ni bilo in ni več mogoče uresničiti - adaptacijo prodajalčevega stanovanja v nadstropju. Zato ni podana uveljavljana podlaga za razvezo prodajne pogodbe. K jasnim in pravilnim razlogom izpodbijane sodbe morda ni odveč dodati le še to, da tistega inflacijskega razvrednotenja dotlej prejetega dela kupnine, do katerega je prišlo že potem, ko je tožničin pravni prednik v pravdi P 26/73 iztožil od tožene stranke preostanek kupnine in izpolnitev drugih obveznosti, nikakor ni mogoče šteti za spremembo okoliščin, s katero tožničin pravni prednik ne bi bil dolžan računati. Posledice tega (dela) razvrednotenja plačanega dela kupnine zato ne morejo iti v breme tožene stranke.

Tožeča stranka po obrazloženem ni dokazala s tožbo uveljavljane podlage za razvezo sporne prodajne pogodbe z dne 25.12.1968, ki naj bi bila podlaga iz 2. odstavka 133. člena ZOR. Prav tako pa revizijsko sodišče nima razlogov za pomisleke proti nadaljnjim pravnim presojam sodišč prve in druge stopnje, ki sta jih, ob upoštevanju ugotovljenih dejstev, opravili na podlagi tistih določb ZOR, ki urejajo razvezo pogodbe zaradi neizpolnitve (predvsem določb 124., 130. in 131. člena ZOR).

Po vsem povedanem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP zato treba zavrniti.