130. člen ZOR

Bistveno za pravilno/zakonito opravljeno vročitev (po 140., 141. in 142. členu ZPP) je, da naslovnik na naslovu, kjer se poskuša opraviti vročitev dejansko stanuje (ni dovolj, da ima tam formalno registrirano prebivališče oziroma da je tam veljavno prijavljen). Pojem stanovanja se namreč ne pokriva s pojmom prebivališča. Pojem stanovanja je treba razumeti v dejanskem smislu, zato je za vročanje odločilen kraj dejanskega bivanja. V primeru, če je očitno, da ena stranka ne bo izpolnila svoje obveznosti iz pogodbe, lahko druga (pogodbi zvesta) stranka vselej razdre pogodbo.

Dolžnost obveščanja nasprotne stranke o razdrtju pogodbe oziroma o dejstvih, ki vplivajo na njuno medsebojno razmerje, je urejena v 130. in 268. čl. ZOR, pri čemer je namen sporočanja očitno v tem, da druga stranka izve za pomembno dejstvo oziroma za razdrtje pogodbe. Način in oblika sporočila v zakonu nista določena, pomembno je, da doseže naslovnika.

Pobotnica je pisna izjava upnika, da je dolžnik delno ali v celoti izpolnil svojo obveznost. Izdaja se zaradi lažjega dokazovanja in ima kot takšna naravo potrdila. Zato je kljub izdani pobotnici možno dokazovati, da obveznost ni poravnana, pri čemer izdajatelju pobotnice ni potrebno vložiti posebne tožbe, saj gre za enostransko izjavo. Odstop od kreditna pogodbe ne pomeni poziva k izpolnitvi pogodbenih obveznosti (plačilu zapadlih, neplačanih obrokov kredita), temveč uresničitev odstopnega upravičenja in poziv na izpolnitev sankcije zaradi kršitve pogodbe. Zato bi morala dati tožeča stranka tožencu primeren dodatni rok za vračilo celotnega neplačanega kredita.

Pravica tožene stranke je bila, da lahko odstopi od pogodbe, potem ko je prejela tožnikovo sporočilo, da prevoza ne bo opravil na dan, ko mu je tožena stranka to naročila, ampak šele kasneje. Vendar pa 130. čl. ZOR določa, da upnik, ki zaradi neizpolnitve dolžnikove obveznosti razdira pogodbo, mora to nemudoma sporočiti dolžniku.

Zmotno sodišče razlaga 4. odstavek 922. člena ZOR kot določbo kogentne narave, ki bi prepovedovala katerikoli stranki razdrtje zavarovalne pogodbe, neupoštevaje odpovedni rok, ki ga določa 3. odstavek 922. člena ZOR. Navedeno določilo samo izrecno omogoča razdrtje pogodbe tudi brez krivdnih razlogov po petih letih trajanja zavarovanja in še pred potekom zavarovalne pogodbe, če je zavarovanje sklenjeno za več kot pet let, te možnosti pa stranki po 4. odstavku 922. člena ZOR s pogodbo ne moreta izključiti. 3. in 4. odstavek 922. člena ZOR torej ne urejata situacije, ko se je ena pogodbena stranka odločila za razdrtje zavarovalnih pogodb zaradi krivdnih razlogov na strani druge pogodbene stranke. V nasprotju z načelom prepovedi zlorabe pravic po 13. členu ZOR bi bilo tolmačenje prvostopenjskega sodišča, da bi pogodbi zvesta stranka lahko razdrla pogodbo le ob izpolnjevanju pogojev iz 3. odstavka 922. člena ZOR. Iz krivdnih razlogov namreč pogodbi zvesta stranka lahko vselej razdre pogodbo (primerjaj 124. člen do 129. člen ZOR).

V ZOR-u ni določbe, ki bi določala izpodbojnost pogodbe zaradi tega, ker jo ena od strank ni v celoti izpolnila. Za tak primer so določene drugačna sankcija, npr. razveza pogodbe (124. do 132. člena) ali prenehanje obveznosti (354. in 355. člen).

Brez podlage je tožničino revizijsko stališče, da je tožena stranka, ki je bila v zamudi s plačilom dela kupnine, bila v zakrivljeni zamudi tudi pri izdelavi betonske plošče in da jo zato zadenejo vse zatrjevane posledice spolnitvene zamude - kot končna posledica razveza pogodbe, ker zaradi spremenjenih razmer ni bilo mogoče uresničiti pogodbenega namena, ki ga je zasledoval tožničin pravni prednik kot prodajalec. Pravilno je nasprotno stališče izpodbijane sodbe.