VSRS Sodba VIII Ips 164/95

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke za priznanje pravice do izplačevanja akontacije vojaške pokojnine potem, ko je ugotovilo, da B.P. ne izpolnjuje v 2. alineji 1. odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin predpisanega pogoja, da je bil ves čas od 18.7.1991 do prenehanja vojaške službe na razpolagi, v suspenzu, na dopustu ali bolniškem staležu. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

Tožnik je proti odločbi sodišča druge stopnje vložil pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, kršitve ustave in določb postopka. V njej vztraja pri svoji pritožbeni trditvi, da je že 20.7.1991 ustno zaprosil svojega nadrejenega poveljnika za predčasno upokojitev, pisno pa je vložil zahtevo 10.10.1991 in, da je bil v predpisanem časovnem obdobju dejansko na razpolagi. Status razpolage je, po mnenju revidenta, razlagati v pomenu pasivnosti vojaške osebe. Zato predlaga, da revizijsko sodišče reviziji ugodi in odločitev pritožbenega sodišča - če je ne bo samo spremenilo - razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo (3. odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Bistvene kršitve določb postopka v reviziji niso navedene in tudi ne obrazložene. Po uradni dolžnosti upoštevne bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP pa v predmetni sporni zadevi niso podane.

Revizijska graja zmotne uporabe materialnega prava ne upošteva dejanske podlage napadene odločbe in zato ni utemeljena. V predmetni zadevi je bilo sporno, ali tožnik izpolnjuje po 2. členu odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin (Uradni list RS, št. 4/92 - v nadaljevanju: odlok) predpisane pogoje. Načelno izhodišče odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin narekuje ozko razlago pogojev, ki morajo biti izpolnjeni za prevzem izplačevanja pokojnin in drugih dajatev, ki so jih na podlagi predpisov o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev pridobili upravičenci - državljani Republike Slovenije in drugi upravičenci, ki imajo stalno prebivališče v Republiki Sloveniji, najpozneje od 26.6.1991 dalje (1. člen).

Dne 25.6.1991 je bila na seji Skupščine Republike Slovenije sprejeta temeljna ustavna listina o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije, po kateri je Republika Slovenija prevzela vse pravice in dolžnosti, ki so bile z ustavo Republike Slovenije in ustavo SFRJ prenesene na organe SFRJ. Z ustavnim zakonom za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti je bilo določeno, da v skladu z njim organi Republike Slovenije prevzamejo izvrševanje pravic in dolžnosti, ki so bile z ustavo Republike Slovenije in ustavo SFRJ prenešene na organe SFRJ (1. člen). Po 18. členu ustavnega zakona Slovenija zagotavlja varstvo pravic borcev, vojaških invalidov, članov družin padlih borcev in uživalcev vojaških pokojnin s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji ter borcev, vojaških invalidov in članov družin padlih borcev NOV Jugoslavije v deželi Furlaniji - Julijski Krajini - Republiki Italiji, v deželi Koroški v Republiki Avstriji, v obsegu in po pogojih, ki so jih do uveljavitve tega zakona določali predpisi SFRJ.

V 2. členu odloka so kot uživalci določene tudi osebe, ki na dan uveljavitve ustavnega zakona še niso imeli odločbe o upokojitvi. Omenjeno določilo daje pravico do akontacije vojaških pokojnin torej tudi osebam, ki so do 18.7.1991 uveljavile pravico do pokojnine oziroma do druge dajatve iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja vojaških zavarovancev, ali so bile po 18.7.1991 na razpolagi, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu in so do 18.10.1991 vložile zahtevek in izpolnile pogoje za priznanje pokojnine oziroma druge dajatve po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev. Z odlokom je bil razširjen krog upravičencev še na osebe, ki so v svoji skupnosti vojaških zavarovancev uveljavile pravico do pokojnine po 25.6.1991 oziroma so pokazale posebno pripravljenost do osamosvojitvenih procesov s tem, ko so se dale na razpolago ali so bile v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu oziroma so pristopile k Teritorialni obrambi Republike Slovenije do določenega roka. Status zavarovancev (upravičencev) ves čas od 18.7.1991 do prenehanja vojaške službe je presojati skladno z določili zakona o službi v oboroženih silah (Uradni list SFRJ, št. 7/85, 20/89, 40/89 in 26/90), ki je v II. delu X. poglavja (stanja aktivnih vojaških oseb v službi JLA) v določilih od 292. člena do 298. člena uredil pogoje in primere priznanja bolniškega staleža, razpolage in suspenze aktivnih vojaških oseb. V XIV. poglavju pa so urejeni razlogi in postopek za prenehanje vojaške službe (392. člen do 402. člen). Aktivni vojaški osebi, za katero je izdan akt o prenehanju službe, preneha služba z dnem razrešitve (1. odstavek 399. člena v zvezi s 1. odstavkom 400. člena). Na lastno zahtevo je lahko vojaška oseba razrešena tudi prej, če interes službe to dopušča (2. odstavek 399. člena). Po določilu 2. odstavka 400. člena se aktivni vojaški osebi, ki je samovoljno zapustila službo, služba šteje le do dneva, ko jo je zapustila.

Kot že navedeno, je bil z odlokom razširjen krog upravičencev iz 18. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije še na osebe, ki so bile po 18.7.1991 na razpolagi, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu. Njihova morebitna prostovoljna odločitev za dosego tega statusa bi bila s strani JLA lahko opredeljena kot samovoljno ravnanje in torej podvržena uporabi prej omenjenega določila 2. odstavka 400. člena zakona o službi v oboroženih silah.

Sodišči prve in druge stopnje sta v svojih odločbah ugotovili, da tožnik po 18.7.1991 ni bil na razpolagi, suspenzu, dopustu oziroma v bolniškem staležu in se pri tem sklicevali na dokazno podprto dejstvo, da je do 20.10.1991 opravljal vojaške dolžnosti načelnika oddelka za kadrovske zadeve ljubljanskega korpusa. Po zaključkih obeh sodišč to pomeni, da tožnik ni bil ves čas od 18.7.1991 do prenehanja vojaške službe z dnem 31.12.1991 v katerem z odlokom predpisanih statusov. Iz teh zaključkov obeh sodišč nedvomno sledi, da gre tudi za dejansko ugotovitev sodišča in ne morda le za pravno presojo statusa tožnika po 18.7.1991. Kakor hitro pa gre za dejansko ugotovitev v sodni odločbi sodišča prve stopnje, ki jo je sodišče druge stopnje na pritožbo tožeče stranke preizkušalo, jo mora tudi revizijsko sodišče upoštevati kot podlago presoji, da je bilo materialno pravo v izpodbijani sodni odločbi pravilno uporabljeno. Zmotna uporaba materialnega prava je tudi edini obrazloženi revizijski razlog (ne glede na to, da dejanske podlage sodne odločbe po določbi 3. odstavka 385. člena ZPP niti ni dovoljeno izpodbijati z revizijo).

Odločilna je (dejanska) ugotovitev obeh sodišč, da je bil tožnik tudi po 18.7.1991 aktiven v vojaški službi in vse do dneva razrešitve ni imel nobenega od predpisanih statusov. To dokazano dejstvo je narekovalo pravno presojo, kot je vsebovana v izpodbijani zavrnilni sodni odločbi. Potrjuje pa jo tudi okoliščina, da je tožniku prenehala aktivna vojaška služba na podlagi 4. točke 1. odstavka 392. člena zakona o službi v oboroženih silah z dnem razrešitve v roku treh mesecev, predpisanem v 2. odstavku 399. člena, ne pa z dnem, določenim kot izjemo v 2. odstavku 400. člena oziroma 2. odstavku 399. člena, kar bi kazalo na tožnikovo eventuelno samovoljno zapustitev službe.

Pravico do prevzema izplačevanja akontacije vojaške pokojnine pridobijo po 2. alinei 1. odstavka 2. člena odloka o izplačevanju akontacij vojaških pokojnin osebe, ki do 18. julija 1991 še niso uveljavile pravice do vojaške pokojnine, vendar so do 18. oktobra 1991 vložile zahtevek in izpolnile pogoje za pridobitev pravice do pokojnine oziroma druge dajatve po predpisih o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev, če so bile ves čas po 18.7.1991 na razpolago, v suspenzu, na dopustu ali v bolniškem staležu. Ker je bilo ugotovljeno, da tožnik ne izpolnjuje pogoja, določenega v 2. alinei 1. odstavka 2. člena odloka, saj po 18.7.1991 ni imel statusa, kot je za priznanje pravice predpisan, je pritrditi stališču izpodbijane sodne odločbe, da je bila tožniku v skladu z določbami omenjenega odloka utemeljeno odklonjena pravica do akontacije vojaške pokojnine. Torej je bil tožbeni zahtevek pravilno zavrnjen in izpodbijana pravnomočna sodna odločba ne pomeni materialno pravno zmotne sodbe.

Ker revizija ni utemeljena, jo je revizijsko sodišče na podlagi določbe 393. člena ZPP zavrnilo.

Določbe ZPP in zakona o službi v oboroženih silah, na katerih temelji odločitev revizijskega sodišča, se uporabljajo na podlagi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljene ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94).