VSRS Sklep Kp 17/2007

Pritožbi zagovornika obtoženega D.K. se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi ter se zadeva vrne temu sodišču v novo odločitev.

Z izpodbijano sodbo je Višje sodišče v Celju ugodilo pritožbi državnega tožilca, vloženi zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in spremenilo oprostilno sodbo sodišča prve stopnje tako, da je obtoženega D.K. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja neupravičenega prometa z mamili po prvem odstavku 196. člena KZ in mu izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo sedem mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let.

Zoper to sodbo je zagovornik vložil pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi kršitve kazenskega zakona. Navaja, da izpodbijana sodba sodišča druge stopnje zmotno trdi, da se obtožencu ne očita neupravičena prodaja mamila, ker da je ta očitek v izreku sodbe. Ponavlja zagovor, da je bil obtoženec odvisnik in je porabil do 12 tablet ekstazija dnevno in je zato 37 tablet, ki so mu bile zasežene, normalna zaloga za približno en teden, vključno z novim letom. Ravnanje obtoženca ob prijetju je logično: zavedal se je, da protipravno poseduje tablete ekstazija in se je zato policista P.Ž. ustrašil. Nasprotje med zagovorom in izpovedbo K.P. glede starosti prodajalca, ki naj bi obtožencu mamilo prodal, je razumljivo zaradi časovne oddaljenosti dogodka in različnosti zaznav obeh. Priča B.H., ki je bila z obtožencem, ni videla, da bi na zabavi prodajal mamilo, M.K. pa je potrdila, da je obtoženec použil do 8 tablet na posamezni nočni zabavi. Tudi priča P.Ž. je potrdil, da je bil obtoženec "zadet". Ob takih dokazih je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da obstaja dvom, ali je obtoženec kupil mamilo za svoje potrebe ali za prodajo. Kršitev kazenskega zakona je v tem, da obtožencu ni dokazan naklep, zato ni vseh znakov kaznivega dejanja po prvem odstavku 196. člena KZ. Predlaga, da se izpodbijana sodba razveljavi in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vrhovni državni tožilec predlaga, da se pritožba zagovornika zavrne. Pritrjuje stališču izpodbijane sodbe, da način in vzrok za identifikacijo obtoženca nista pomembni okoliščini. Ni logične razlage, zakaj bi na zabavo obtoženec prinesel 37 tablet, če rabi največ štiri, praviloma pa eno ali dve. Tudi presoja pomena obtoženčevega obnašanja ob prijetju je v izpodbijani sodbi utemeljena. Na seji je navzoči vrhovni državni tožilec vztrajal pri pisnem predlogu.

Pisni predlog vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obtožencu in zagovorniku, ki pa se o njem nista izjavila.

Pritožba zagovornika obtoženega D.K. je utemeljena.

Po določbah 3. točke prvega odstavka 398. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je na Vrhovno sodišče dovoljena pritožba zoper sodbo sodišča druge stopnje, s katero je spremenilo oprostilno sodbo sodišča prve stopnje v obsodilno. Za obe nižji sodišči je bilo za presojo obstoja kaznivega dejanja ključno vprašanje, ali je dokazan obtoženčev namen prodaje mamila, ki ga je posedoval, ker se je zagovarjal, da ga je na sami nočni zabavi kupil za svojo uporabo preden je bil prijet.

Namena prodaje kot psihičnega fenomena ni mogoče ugotoviti na podlagi dokazov, ki neposredno dokazujejo obstoj kakega dejstva, ampak se nanj sklepa na podlagi dejstev in okoliščin, ki razumno in izkustveno zanesljivo kažejo na obstoj takega namena. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenih dokazov (zaslišanja obtoženca ter prič P.Ž., B.H., K.P. in M.K. ter branja zapisnika o zaslišanju priče M.H., izvedenskega mnenja A.G., potrdila o zasegu mamila in denarja, uradnega zaznamka o preliminarnem testu na drogo ter drugih listinskih dokazov) ocenilo, da obtoženčev namen prodaje mamila ni zanesljivo dokazan. Po stališču tega sodišča nanj kaže le izpovedba priče P.Ž., da ga je kot policista neznani informator opozoril, da obtoženec prodaja mamilo. Ker pa ta izpovedba ni potrjena z izpovedbo informatorja, ni dovolj zanesljiva za ugotovitev obtoženčevega namena. Njegovo obnašanje ob prijetju nima nobenega pomena za utemeljitev obstoja namena prodaje mamila. Protiutež izpovedbi P.Ž. vidi sodišče prve stopnje v izpovedbah K.P. in M.K., ki potrjujeta zagovor, da je obtoženec jemal mamila, P. pa tudi, da je videl, da se je obtoženec malo pred prijetjem pogovarjal z nekom in mu dal denar. Sodišče prve stopnje je torej po presoji vsebine dokazov bilo v dvomu o namenu obtoženca, da tablete ekstazija, ki jih je posedoval, prenaša zaradi prodaje.

Sodišče druge stopnje je na seji senata po 378. členu ZKP brez navzočnosti strank po poročilu sodnika poročevalca na podlagi petega odstavka 392. člena ZKP presodilo, da je obtoženčev namen prodaje mamila dokazan. Iz obrazložitve sodbe tega sodišča izhaja, da je bila za tako odločitev ključna izpovedba P.Ž., ki jo je ocenilo kot povsem verodostojno, okoliščino, zaradi katere je sodišče prve stopnje podvomilo v dokazno vrednost izpovedbe te priče, namreč, da ni mogla pojasniti, kdo ji je povedal, da obtoženec prodaja mamilo in zato ni bilo mogoče zaslišati tega informatorja, pa je štelo za nepomembno, ker se obtožencu ne očita, da je mamilo prodajal (ampak ga prenašal z namenom prodaje). Sodišče druge stopnje ni verjelo zagovoru, da je obtoženec kupil mamilo zase, ker si zagovor in izpovedba K.P. o starosti prodajalca ekstazija nasprotujeta, in ker ni verjetno, da bi neznani prodajalec obtožencu podaril kar sedem tablet za nakup 30 tablet ekstazija. Količina posedovanih tablet ekstazija (37) sama po sebi kaže, da so bile za prodajo, saj je zagovor, da je obtoženec porabil do 12 tablet ekstazija na podobnih zabavah, potrdila le M.K., njuni izjavi pa sta v nasprotju z izpovedbo B.H., ki ni potrdila, da je bil obtoženec zasvojen in zlasti izvedenke A.G., da je običajna poraba na podobnih nočnih zabavah ena do dve tableti ekstazija, največ pa do štiri. Obtoženec sam je povedal, da je na tej zabavi do tretje ure užil le dve tableti. Sodišče druge stopnje je obnašanju obtoženca ob prijetju (poskus pobega, odvrženje mamila) dalo drugačen pomen kot sodišče prve stopnje, pa tudi okoliščini, da se na tovrstnih zabavah zlahka prodaja mamilo in da se je obtoženec zavedal protipravnosti posedovanja mamil je dalo določeno težo. Presodilo je, da te okoliščine zanesljivo kažejo, da je obtoženec prenašal ekstazi zaradi prodaje.

Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče druge stopnje bistveno drugače ocenilo dokazno vrednost zagovora in izpovedb prič (poleg listinskih dokazov), ki jih je sodišče prve stopnje zaslišalo. Tako dokazno oceno in dokazne zaključke je sodišče druge stopnje napravilo ob kršitvi načela neposrednosti (česar pritožba sicer ne uveljavlja), ki je eno temeljnih načel kazenskega postopka. Varovano je tudi z določbami prvega odstavka 380. člena, prvega in tretjega odstavka 392. člena in prvega odstavka 394. člena ZKP. Po teh določbah pritožbeno sodišče razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in mu zadevo vrne v novo sojenje, če ugotovi, da je bilo dejansko stanje zmotno ali nepopolno ugotovljeno. Sodišče druge stopnje sme spremeniti sodbo sodišča prve stopnje načeloma samo po opravljeni obravnavi na drugi stopnji, na kateri je treba zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja izvesti nove dokaze ali ponoviti že izvedene dokaze. Brez obravnave sme sodbo sodišča prve stopnje spremeniti samo ob pravilni uporabi zakona, če je dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno ali če je za pravilno ugotovitev dejanskega stanja potrebna drugačna presoja ugotovljenih dejstev, a brez izvedbe novih dokazov ali ponovitve že izvedenih dokazov.

Čeprav je dokazna ocena sodišča druge stopnje bolj razčlenjena kot ocena istih dokazov v sodbi sodišča prve stopnje, pa ima Vrhovno sodišče precejšnje pomisleke v pravilnost dokazne ocene zagovora ter omenjenih prič, ki jo je napravilo sodišče druge stopnje, ker je obstoj obtoženčevega namena prodaje mamila kot odločilnega dejstva ugotovilo na podlagi drugačne ocene verodostojnosti zagovora in izpovedb prič kot sodišče prve stopnje ter napravilo drugačne dokazne zaključke kot sodišče prve stopnje, ki je te dokaze neposredno izvedlo. Iz sodbe sodišča druge stopnje ni jasno, katera dejstva je sodišče prve stopnje ugotovilo, a jih v smislu petega odstavka 392. člena ZKP napačno presodilo; sodišče druge stopnje utemeljuje spremembo sodbe sodišča prve stopnje z drugačno oceno dokazov, predvsem personalnih, ne pa z drugačno presojo dejstev, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje. Zaradi tega Vrhovno sodišče ne more s potrebno stopnjo gotovosti sprejeti dejanskega stanja, kot ga je ugotovila izpodbijana sodba, ker je bilo ugotovljeno zunaj zakonskih okvirov iz petega odstavka 392. člena ZKP, na katerega se izpodbijana sodba opira.

Glede na navedeno je Vrhovno sodišče v skladu s tretjim odstavkom 398. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 392. člena istega zakona pritožbi ugodilo in sodbo sodišča druge stopnje razveljavilo in mu zadevo vrnilo v novo odločitev.