VSRS Sodba I Up 415/2000

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, Oddelka v Mariboru, št. U 330/98-6 z dne 14.3.2000.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list SRS, št. 50/97 in 65/97) zavrnilo tožbo tožnika proti odločbi tožene stranke z dne 7.9.1998. Z njo je ta zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote R. z dne 2.9.1997, s katero je bil zavrnjen njegov zahtevek za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja (prisilnega mobiliziranca), ker je bil tožnik mobiliziran v nemško vojsko z D.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe se sodišče prve stopnje sklicuje na Zakon o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN, Uradni list RS, št. 63/95, 8/96 in 44/96). Navaja, da je po določbi 1. člena tega zakona, ki je veljal v času odločanja o statusu tožnika, žrtev vojnega nasilja državljan Republike Slovenije, ki je bil v vojni ali vojaški agresiji na Republiko Slovenijo izpostavljen nasilnim dejanjem ali prisilnim ukrepom okupatorja, agresorja ali njunih sodelavcev. Žrtev vojnega nasilja je tudi oseba, ki je bila z aktom okupacijskih oblasti prisilno mobilizirana (prisilni mobiliziranec) v redne vojaške enote okupatorja. Po določbi 3. odstavka 1. člena Zakona o dopolnitvah zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN-B, Uradni list RS, št. 44/96) pa je žrtev vojnega nasilja med drugim tudi oseba, ki ji je bil prisilni ukrep ali nasilno dejanje povzročeno na ozemlju dežele Furlanije - Julijske krajine v Republiki Italiji oziroma na ozemlju dežele Koroške v Republiki Avstriji. V postopku je bilo ugotovljeno, da so tožnika nemške okupacijske oblasti 15.6.1943 prisilno mobilizirale v redno vojsko. Sporno je, ali je bil mobiliziran z ozemlja Republike Slovenije. Tožnik je na zaslišanju 29.8.1997 pri upravnem organu prve stopnje izjavil, da je bil prisilno mobiliziran z D., kamor je bil prestavljen s strani državnih železnic, kjer je bil zaposlen. V tožbi je svojo izjavo spremenil in navedel, da je odšel v nemško vojsko s svojega doma v L. To je potrdil tudi A.Š. v izjavi z dne 16.10.1998, ki jo je tožnik priložil tožbi. Po presoji sodišča je ta tožbeni ugovor neutemeljen. Tožnik v tožbi ni navedel okoliščin, relevantnih za presojo, zakaj je bila njegova izjava v postopku na prvi stopnji drugačna in zakaj je šele s tožbo priložil izjavo priče, ki potrjuje spremenjeno izjavo. Sodišče ni našlo razlogov za dvom v resničnost tožnikove izjave z dne 29.8.1997.

Zapisnik o zaslišanju je podpisal, poleg tega je tudi v vlogi za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja in v pritožbi zoper prvostopno odločbo navedel, da je bil prisilno mobiliziran iz tovarne na D. Ker torej prisilni ukrep ni bil povzročen na ozemlju Slovenije niti na ozemlju dežele Koroške v Republiki Avstriji, je tožena stranka utemeljeno zavrnila tožnikovo pritožbo in potrdila odločitev organa prve stopnje, da tožnik pogojev, ki jih je za priznanje statusa prisilnega mobiliziranca določal ZZVN, ki je veljal v času odločanja v upravnem postopku, ni izpolnjeval.

Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

Sklicuje se na Zakon o spremembah in dopolnitvah zakona o žrtvah vojnega nasilja (ZZVN-D, Uradni list RS, št. 43 z dne 4.6.1999). Ta je med drugim določil, da je ob pogojih iz 2. člena ter iz 3. oziroma 4. člena tega zakona žrtev vojnega nasilja tudi oseba, ki je imela ob pričetku izvajanja nasilnega dejanja ali prisilnega ukrepa stalno prebivališče na ozemlju, ki obsega državni teritorij Republike Slovenije, ne glede na to, na katerem ozemlju je bilo prisilno dejanje ali prisilni ukrep dejansko izveden. S tem določilom je pojasnjeno vprašanje kraja mobilizacije tako, da ga ni potrebno več dokazovati. Za dokazilo o svojem stalnem prebivališču bo priložil dokument pristojnega urada o tem, da je imel ob mobilizaciji stalno prebivališče na ozemlju sedanje Republike Slovenije. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da se odločba tožene stranke odpravi in prizna uveljavljani status.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik v svoji pritožbi ne izpodbija dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje (in njegove dokazne ocene) o tem, da ni bil prisilno mobiliziran niti na ozemlju Slovenije niti na ozemlju dežele Koroške v Republiki Avstriji. Glede na določbe ZZVN, ki so veljale v času odločanja v upravnem postopku in jih pravilno povzema sodišče prve stopnje, je pravilna ugotovitev, da tožnik po navedeni pravni podlagi ni izpolnjeval pogojev za priznanje uveljavljanega statusa, in pravilna odločitev o zavrnitvi tožbe proti odločbi tožene stranke, ki je zavrnilno odločitev utemeljevala z enakimi razlogi.

Na drugačno odločitev pritožbenega sodišča ne more vplivati v pritožbi uveljavljani ugovor zmotne uporabe materialnega prava.

Novela ZZVN, na katero se sklicuje tožnik, je začela veljati šele po tem, ko je tožena stranka že izdala svojo odločbo, izpodbijano v tem upravnem sporu. Sodišče v upravnem sporu presoja le zakonitost v upravnem sporu izpodbijane odločbe, ne odloča pa o samem zahtevku, ki ima novo pravno podlago. Na podlagi novele ZZVN, na katero se sklicuje tožnik, lahko, če tega še ni storil, vloži novo zahtevo.

Ker ni podan ne uveljavljani pritožbeni razlog in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.