VSRS Sklep I Up 283/2000

Pritožbi se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 1420/98-10 z dne 10.1.2000 se razveljavi in zadeva vrne v novo sojenje.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določbe 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št.

50/97, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 31.7.1998. Z njo je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote L., Izpostava B. z dne 29.7.1997, s katero je bilo delno ugodeno njegovemu zahtevku za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja - izgnanca in mu je bil ta status priznan za čas prebit v izgnanstvu od 9.8.1941 do 15.11.1941 ter pravice, ki iz tega statusa izhajajo. Zahtevek za priznanje statusa in pravic žrtve vojnega nasilja za čas od 15.11.1941 do junija 1945 pa mu je bil zavrnjen. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzema ugotovitve tožene stranke, da je tožnik dokazal izgon z J. v Srbijo v času od 9.8.1941 do 15.11.1941, od takrat dalje pa je bil po prostovoljni odločitvi svojih staršev vključen v narodnoosvobodilno borbo, kjer je ostal do konca vojne. Na podlagi tega dejstva ima tožnik priznane enake pravice kot ostali udeleženci narodnoosvobodilne borbe, to je posebno pokojninsko dobo v dvojnem trajanju. Namen ZZVN ni varstvo oseb, ki so se aktivno uprle agresorju z vstopom v vojaške formacije narodnoosvobodilne vojske. Te osebe namreč uživajo posebno varstvo z Zakonom o vojnih veteranih. Ker sta tožnikov oče in mati aktivno in organizirano sodelovala v boju proti okupatorju in se okupatorju in njegovim nasilnim dejanjem aktivno zoperstavila, tožniku ni mogoče priznati statusa žrtve vojnega nasilja od dneva, ko sta se njegova starša organizirala v narodnoosvobodilni vojski. Obdobje vojne je treba ločiti na obdobje, ko je bil tožnik prisilno izseljen, to je žrtev vojnega nasilja - izgnanec, in na obdobje, ko gre tožniku status vojnega veterana po Zakonu o vojnih veteranih, ker se je aktivno uprl okupatorju kot pripadnik narodnoosvobodilne vojske.

Tožnik v pritožbi navaja, da je stališče upravnega sodišča, da kot žrtev vojnega nasilja ne more biti aktivni udeleženec NOB, zmotno, saj ZZVN tega nikjer izrecno ne določa. V 8. odstavku 2. člena ZZVN je izrecno določeno, da je lahko žrtev vojnega nasilja tudi otrok, katerega starša sta bila ubita zaradi sodelovanja v NOB, kar smiselno napotuje na dejstvo, da omenjeni zakon kot žrtve vojnega nasilja šteje tudi udeležence v NOB. Tožnik je bil v izgnanstvu od 9.8.1941 do 15.5.1945 in mu je treba omenjeni status priznati za celotno obdobje v skladu z zakonom in vse pravice, ki iz tega izhajajo, saj je v navedenem obdobju bil prisilno izseljen, na svoj dom se ni smel vrniti, ob koncu vojne pa je prišel le še na prazen dom in je tako ostal brez staršev in doma. Upravno sodišče je zato zmotno uporabilo materialno pravo, poleg tega pa je kršilo tudi sam postopek, saj bi moralo odločbo tožene stranke razveljaviti še iz razloga, ker le-ta ni obrazložena oziroma je v nasprotju s samim izrekom, iz same obrazložitve pa tudi ne izhaja utemeljenost odločitve, na kar bi moralo upravno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Predlaga, da vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo ustrezno spremeni oziroma podrejeno razveljavi ter vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje. V dopolnitvi k pritožbi pa navaja, da sodišče prve stopnje ne omenja ZZVN-D, ki v 7. členu navaja, da ni mogoče odkloniti priznanja statusa žrtve vojnega nasilja samo zato, ker je že pridobljen status vojnega veterana ali vojnega invalida po posebnem zakonu. Namen zakona je tudi varstvo oseb, ki so se uprle agresorju z vstopom v NOV.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Prvi odstavek 2. člena ZZVN določa, da je žrtev vojnega nasilja (ob pogojih iz 1. in 3. člena ZZVN) tudi oseba, ki so jo nemške, italijanske ali madžarske okupacijske sile od 6.4.1941 do 15.5.1945 zaradi političnih, nacionalnih, rasnih ali verskih razlogov prisilno izselile (izgnanec).

Po presoji pritožbenega sodišča v konkretni zadevi niti tožena stranka niti sodišče prve stopnje nista zadosti pojasnila, zakaj tožnik na podlagi v upravnem postopku ugotovljenega dejanskega stanja ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po 15.11.1941. Ni sporno, da je bil tožnik izgnan v Srbijo in da so se njegovi starši pridružili partizanskim enotam. Iz predloženih spisov pa ni jasno razvidno, kaj se je dogajalo s tožnikom, ki je bil takrat 10-letni otrok (kdaj se je sploh vrnil v Slovenijo, kakšna je bila njegova vloga v NOB oziroma zakaj naj bi prišlo do prekinitve dejanskega stanja, ki je bilo podlaga za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja). Sam tožnik v upravnem postopku ni bil zaslišan, podal je le ustno vlogo za priznanje statusa na zapisnik, ki je med predloženimi spisi. Ob tej priliki so bile zapisane nasprotujoče si navedbe, ki pa nikakor ne morejo biti podlaga za presojo okoliščin in dejstev, pomembnih za priznanje statusa žrtve vojnega nasilja po navedenih zakonskih določbah. Zato po presoji pritožbenega sodišča tožniku samo zaradi tega, ker ima priznano pokojninsko dobo v dvojnem trajanju, in brez presoje ostalih za odločitev pomembnih okoliščin in dejstev ni mogoče odreči statusa žrtve vojnega nasilja. Niti ZZVN niti Zakon o vojnih veteranih (Uradni list RS, št. 63/95, ZVV) nimata določb o nezdružljivosti statusov. ZZVN in ZVV vsebujeta le določbo o prepovedi kumuliranja enakih ali podobnih pravic. Ker sodišče prve stopnje za odločanje na seji in za zavrnitev tožbe ni imelo podlage v dejanskem stanju, ugotovljenem v upravnem postopku, je po presoji pritožbenega sodišča kršilo določbo 51. člena ZUS, kar vpliva na zakonitost in pravilnost sodbe.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče odločilo na podlagi 74. člena ZUS.