VSRS Sodba I Up 71/98

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije št. U 1649/96-7 z dne 3.9.1998

Z izpodbijano sodbo je prvostopno sodišče zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi tožene stranke, s katero je zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Jesenice z dne 15.5.1996. Iz obrazložitve izhaja, da je v upravnem postopku ugotovljeno, da kmetija, last pokojnega M.J. ne izpolnjuje pogojev za status zaščitene kmetije, ker je v letu 1995 dosegla le 64.614 tolarjev katastrskega dohodka.

Kmetija pa tudi obsega samo 1.3867 ha primerljive kmetijske površine. Prvostopno sodišče navaja, da je tožena stranka oprla izpodbijano odločbo na 26. in 25. člen Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 70/95-ZDKG). Po 1. odstavku 26. člena navedenega zakona se dedovanje zaščitenih kmetij, določenih po prejšnjih predpisih, ki je bilo uvedeno do uveljavitve tega zakona, zaključi po prejšnjih predpisih. Drugi odstavek istega člena pa določa, da sodišče prekine postopek, katerega predmet je kmetija, dokler o njenem statusu, v skladu s prejšnjimi predpisi, ni pravnomočno odločeno z odločbo pristojne upravne enote. Dedovanje po pok. M.J. je bilo uvedeno 27.11.1995, torej pred uveljavitvijo ZDKG, zato je bilo potrebno upoštevati 3. člen Zakona o dedovanju kmetijskih zemljišč in zasebnih kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 26/73 in 1/86 - ZDKZ, ki določa, da je kmetija tista kmetijska in gozdnogospodarska enota, ki zagotavlja ali bi lahko zagotavljala lastniku s kmetijsko dejavnostjo primerno ekonomsko varnost. Šteje se, da je lastniku zagotovljena primerna ekonomska varnost, če na kmetijskih zemljiščih in v gozdu skupaj dosega minimalni katastrski dohodek. Ta je bil valoriziran v letu 1995 in je znašal 117.452,00 SIT. Ker je znašal skupni katastrski dohodek obravnavane kmetije v letu 1995 64.614,07 SIT, to pomeni, da ni dosegal minimalnega katastrskega dohodka. Glede na navedeno šteje sodišče prve stopnje tožnikov ugovor, da bi bilo potrebno njegov primer reševati po "starem zakonu" v smislu 26. člena ZDKG za neutemeljen, ker je tožena stranka pri svoji odločitvi "stari zakon" upoštevala. Na podlagi 1. odstavka 25. člena ZDKG, po katerem morajo upravne enote v petih letih od uveljavitve tega zakona po uradni dolžnosti preveriti, ali kmetije, ki so bile določene z odloki občinskih skupščin ali z odločbami upravnega organa, pristojnega za kmetijstvo, po določbah ZDKG izpolnjujejo pogoje iz 2. člena tega zakona in o tem v upravnem postopku izdati ustrezno odločbo.

Zaščitena kmetija po pogojih iz 2. člena zakona pa je kmetijska oziroma kmetijsko - gozdarska gospodarska enota, ki je v lasti ene fizične osebe ali v lasti, solasti ali skupni lasti zakonskega para, ali v solasti enega od staršev in otroka ali posvojenca oziroma njegovega potomca in obsega najmanj 5 ha in ne več kot 100 ha primerljive kmetijske površine. Iz predloženih upravnih spisov je razvidno, da obsega kmetija pok. M.J. le 1,3867 ha primerljive kmetijske površine. Glede na citirano določbo je ugotovljeno, da obravnavana kmetija ne izpolnjuje pogojev zaščitene kmetije tudi po "novem zakonu", kar je ugotovila že tožena stranka. Sodišče zato ne more slediti tožnikovemu ugovoru, da kmetija je in še vedno izpolnjuje pogoje za status zaščitene kmetije. Tožnikove navedbe, da ima po zakupni pogodbi še travnik v izmeri 1,304 m2 in da kosi barjanski travnik v izmeri 1,5 ha, so po presoji sodišča v sporni zadevi irelevantne. Kot izhaja iz upravnih spisov, je še vedno lastnik obravnavane kmetije pok. J., saj je bil postopek dedovanja prekinjen, dokler ne bo pravnomočno končan postopek o preveritvi pogojev za zaščiteno kmetijo. Glede obsega obravnavane kmetije, se upoštevajo le tisti podatki iz zemljiške knjige, iz katerih izhaja, da je lastnik kmetijskih zemljišč pok. J. Ne morejo pa prispevati k povečanju obsega kmetije kmetijske površine, ki jih ima v zakupu oziroma jih kosi tožnik. Prvostopno sodišče je kot neutemeljene zavrnilo tudi ugovore, ki so se nanašali na določila Zakona o ponovni vzpostavitvi agrarnih skupnosti ter vrnitvi njihovega premoženja in pravic.

Tožnik v pritožbi navaja, da bi upravni organ njegovo zadevo moral obravnavati na podlagi 26. člena ZDKG po pogojih iz prejšnjega zakona. Dedovanje je po samem zakonu uvedeno z zapustnikovo smrtjo (123. člen Zakona o dedovanju), pok. brat M. je umrl trinajst dni pred uveljavitvijo novega zakona, zato bi se morala ta zadeva obravnavati po prejšnjem zakonu. Novi zakon ga finančno obremenjuje, stari zakon pa mu daje veliko boljše pogoje do zahtevkov, ki jih imajo dediči. Predlaga, da se njegovi tožbi ugodi.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Edini pritožnikov ugovor, da bi se zadeva morala obravnavati po prejšnjem zakonu, pomeni, da tožnik uveljavlja preverjanje pogojev za status zaščitene kmetije po pogojih iz ZDKZ na podlagi 26. člena ZDKG.

Toda po izdaji izpodbijane sodbe je Ustavno sodišče Republike Slovenije s svojo odločbo št. U-I-76/97 z dne 17. junija 1999 (Uradni list RS, št. 54/99) v postopku za oceno ustavnosti odločilo: 1.

Določba 26. člena Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (Uradni list RS, št. 70/95) se razveljavi. 2. Dokler ne bo uveljavljena morebitna nova zakonska ureditev se za dedovanje kmetijskih gospodarstev v primerih, na katere se je nanašala razveljavljena določba iz prve točke tega izreka, uporabljajo določbe zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev. Učinki te odločitve ustavnega sodišča so določeni v 44. členu Zakona o ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94). Ta določa, da se zakon ali del zakona, ki ga je ustavno sodišče razveljavilo, ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Prav določba 26. člena ZDKG je bila pravna podlaga za preverjanje pogojev o statusu zaščitene kmetije po prejšnjih predpisih v primerih, če je bilo dedovanje take kmetije uvedeno do uveljavitve ZDKG. Ker pa je ustavno sodišče to zakonsko določbo razveljavilo še pred odločitvijo o tožnikovi pritožbi v tem upravnem sporu, torej še pred pravnomočnostjo zadeve, to pomeni, da glede na učinke razveljavitve pritožbeni ugovor, da bi se zadeva morala obravnavati po prejšnjem zakonu, nima več podlage v zakonu in je zato neutemeljen. Ugotovitvam prvostopnega sodišča o neizpolnjevanju pogojev po ZDKG pa tožnik niti ne ugovarja.

Neutemeljeno pritožbo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 65/97 - popr.).