VSRS Sodba U 1560/96 Sodba U 1577/96

1. Upravna spora U 1560/96 in U 1577/96 se združita v enoten postopek.
2. Tožbama se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za kulturo Republike Slovenije v Ljubljani št. ... z dne 14.8.1996.

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka na podlagi 5. točke 1. odstavka 54. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen) in 267. člena (1. in 4. točka) Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) izrekla svojo odločbo z dne 15.4.1994 za nično. Tožena stranka je z odločbo z dne 15.4.1994 ugodila zahtevi za denacionalizacijo zgradbe v K., T.5 stoječe na parc. št. 2 in vpisane v vl. št. 1075 k.o. K., s pripadajočim zemljiščem parc. št. 2 in vrnila v last upravičencem v deležih: tožniku do 1/2, pok. D.S., roj. 22.2.1893, do 1/4, in pok. M.M., roj. 2.11.1896, do 1/4. Ker sta oba od upravičencev (D.S. in M.M.) umrla, je dala denacionalizirano premoženje v začasno upravljanje tožniku kot skrbniku. Določila je tudi, da je zavezanka za vrnitev Občina K.. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja, da je Okrožni državni tožilec K. dne 1.2.1996 predlagal, da tožena stranka izreče citirano odločbo z dne 15.4.1994 za nično po 1. in 4. točki 267. člena ZUP. Tožena stranka ugotavlja, da je z odločbami z dne 22.7.1959 Komisija za nacionalizacijo pri ObLO K. nacionalizirala nepremičnino parc. št. 2, vl. št. 1075 k.o. K. - hišo T.5, K.. Na podlagi tožnikove pritožbe je ObLO K. z odločbo z dne 19.10.1959 spremenil citirano odločbo tako, da se ne nacionalizira garaža v gospodarskem poslopju, z odločbo z dne 18.2.1961 pa se iz nacionalizacije izvzame še celotno gospodarsko poslopje, z vsemi prostori, ki ležijo ob T. ulici, in posebna soba - ropotarnica, ki ima vhod z glavnega vhoda pri cerkvi. ObLO K. je z dopolnilno odločbo z dne 26.10.1960 in popravnim sklepom z dne 14.11.1961 po uradni dolžnosti izvzel iz nacionalizacije stanovanjske prostore v I. nadstropju, s souporabo veže, stopnišča in odprtega hodnika v I. nadstropju; v pritličju garažo in vse stranske prostore, ki ležijo od hišnih vrat pri cerkvi, do glavnih hišnih vrat, in sicer tri drvarnice, pralnico, greznico, dve stranišči, vhod v klet, kletne prostore, dve shrambi, klet ter souporabo veže. Glede na navedeno tožena stranka ugotavlja, da je njena odločba z dne 15.4.1994 nična, ker se je na podlagi pravnomočne odločbe lastnikom vrnil v last tudi tisti del nepremičnine, ki ni bil nacionaliziran. Upoštevaje navedeno je tožena stranka, v skladu z navedenima določbama 1. in 4. točke 267. člena ZUP, izrekla za nično svojo odločbo z dne 15.4.1994.

Tožnik L.S. v tožbi navaja, da je ob nacionalizaciji bila podržavljena stavba T. 5, z vsemi stanovanji, pomožnimi prostori in poslovnimi prostori v izmeri 121 m2 v pritličju. S kasnejšimi odločbami so bila iz nacionalizacije izvzeta vsa stanovanja in vsi pomožni prostori tako, da je bila podržavljena le hiša kot celota (temelji, zidovi in streha) in poslovni prostori v pritličju. Glede na takšno dejansko stanje, je bila odločitev v pravnomočni denacionalizacijski odločbi, da se vrne zgradba T. 5 kot celota, edino možna in pravilna, čeprav niso bili posebej navedeni poslovni prostori, saj tudi pri nacionalizaciji niso bili izrecno navedeni. Kar je bilo izvzeto iz nacionalizacije kot fizični deli zgradbe, je bilo v zemljiški knjigi vknjiženo na posamezne lastnike že leta 1962 in se z denacionalizacijsko odločbo z dne 15.4.1994 ni ponovno vračalo, niti vknjižilo. Razloga za ničnost odločbe z dne 15.4.1994 torej ni. Ne drži pa tudi razlog v izpodbijani odločbi, da je bil prejšnjim lastnikom vrnjen v last tudi tisti del nepremičnine, ki ni bil nacionaliziran, saj se po 1. točki izreka odločbe z dne 15.4.1994 navedenim upravičencem vrača v last podržavljeno premoženje, v 5. odstavku obrazložitve odločbe z dne 15.4.1994 pa je poudarjeno, da posamezna stanovanja in prostori, ki so bili izvzeti iz nacionalizacije, niso predmet denacionalizacijskega postopka. Poseben primer predstavlja gospodarsko poslopje. Vsi prostori v gospodarskem poslopju so bili izvzeti iz nacionalizacije in jih je občina od lastnikov odkupila s kupnima pogodbama z dne 18.9.1960 (pravilno:

18.11.1960) in 25.12.1961. Gre za garažo, dva prostora, ki ju je uporabljala pošta za svoj paketni oddelek, skladišče poleg bivše garaže in vogalno sobo, desno od hišnih vrat, na južni strani poslopja. S tem so postali družbena lastnina v upravi Občine K..

Občina K. je pred 40 leti (pravilno: 35 leti) gospodarsko poslopje podrla in ti prostori ne obstajajo več. Z denacionalizacijsko odločbo z dne 15.4.1994 je bila prejšnjim lastnikom vrnjena hiša T. 5, ne pa gospodarsko poslopje z navedenimi prostori. Res je sicer, da je gospodarsko poslopje še vedno vpisano pri vl. št. 1075, katerega lastniki so z denacionalizacijsko odločbo postali tožnik, pok. D.S. in pok. M.M., vendar to ne more biti razlog za ničnost denacionalizacijske odločbe, saj gre zgolj za neskladje dejanskega stanja z zemljiškoknjižnim stanjem in bo pač treba gospodarsko poslopje črtati iz zemljiškoknjižnega vložka 1075 k.o. K.. Zaradi tega meni, da je bila denacionalizacijska odločba z dne 15.4.1994 izrečena za nično z izpodbijano odločbo, ne da bi tožena stranka za to imela pravno podlago. Predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo.

Tožnica D.O. v tožbi šteje izpodbijano odločbo za pravno neutemeljeno, predvsem glede na ugotovitev tožene stranke, da je denacionalizacijska odločba z dne 15.4.1994 nična zato, ker je na podlagi te odločbe prejšnjim lastnikom vrnjen v last tudi tisti del nepremičnine, ki ni bil nacionaliziran, kar pa sploh ne drži. Zato smiselno predlaga, da sodišče ugodi tožbi in odpravi izpodbijano odločbo ter tako vzdrži v veljavi denacionalizacijsko odločbo z dne 15.4.1994.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve tožnikov in še dodaja: Ker je bila z izpodbijano odločbo denacionalizacijska odločba z dne 15.4.1994 izrečena za nično, so tako poslovni prostori v pritličju hiše T. 5 v K., v izmeri 145 m2, ostali v lasti Občine K.. Zato je po uradni dolžnosti odločila, da se izpodbijana odločba izreče za nično, saj je Občina K. zavezana za vračilo teh poslovnih prostorov. Poslovni prostori v pritličju hiše T. 5 v K., v izmeri 121 m2, so bili podržavljeni upravičencem na podlagi Zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč, ki je naveden v 9. točki 3. člena ZDen. Z odločbo Skupščine Občine K., Oddelka za finance z dne 9.7.1964 so le-ti prešli iz družbene lastnine v upravi Občine K. na Veletrgovino, Ž.K. proti plačilu odškodnine v višini 325.434 tedanjih dinarjev. Z izpodbijano odločbo, s katero je bila denacionalizacijska odločba z dne 15.4.1994 izrečena za nično, so tako ti poslovni prostori ostali v lasti Ž.K., Trgovina in gostinstvo, d.d. , Cesta na O. 3, K..

K 1. točki

Glede na to, da tožeči stranki v svojih tožbah predlagata odpravo izpodbijane odločbe, kar utemeljujeta s podobnimi oziroma istovetnimi razlogi, je sodišče oba postopka združilo v enoten postopek.

K 2. točki

Tožbi sta utemeljeni iz naslednjih razlogov:

Po 1. in 4. točki 267. člena ZUP, na kateri se tožena stranka sklicuje v izpodbijani odločbi, se za nično izreče odločba: 1) ki je bila izdana v upravnem postopku v stvari iz sodne pristojnosti ali v stvari, v kateri sploh ni mogoče odločati v upravnem postopku; 4) ki jo je izdal organ brez zahteve stranke (126. člen ZUP), pa stranka pozneje ni izrečno ali molče v to privolila.

Če je že tožena stranka obravnavala predlog Okrožnega državnega tožilstva K. (z dne 1.2.1996) za izrek ničnosti denacionalizacijske odločbe z dne 15.4.1994 na podlagi citiranih 1. in 4. točke 267.

člena ZUP, bi svojo odločitev morala utemeljiti. Tožena stranka pa je le pavšalno navedla, v zvezi s citiranimi nacionalizacijskimi odločbami glede hiše T. 5 v K. z dne 22.7.1959, 19.10.1959, 18.2.1961, 26.10.1960 in popravnim sklepom z dne 14.11.1961 (z navedbo iz nacionalizacije izvzetih prostorov), da ugotavlja, da je denacionalizacijska odločba z dne 15.4.1994 nična, ker se je na podlagi te pravnomočne odločbe prejšnjim lastnikom vrnil v last tudi tisti del nepremičnine, ki ni bil nacionaliziran.

Po mnenju sodišča ta ugotovitev ni dovolj za izrek ničnosti denacionalizacijske odločbe, saj se tožena stranka sploh ni izrekla o razlogih, ki jih je navajalo navedeno tožilstvo, ko je predlagalo izrek ničnosti navedene denacionalizacijske odločbe. To tožilstvo je namreč v navedenem predlogu obrazložilo, da je tožena stranka z denacionalizacijsko odločbo vrnila tudi del nepremičnin, ki so bile izvzete iz nacionalizacije, in tako omogočila, da so se prejšnji lastniki vknjižili v zemljiški knjigi na celotno nepremičnino brez pravne podlage. Po nadaljnjih navedbah tega tožilstva naj bi solastniki tudi razpolagali z vrnjenim delom nepremičnine (tožnik, D.S. in M.M.), saj so jo s kupnima pogodbama z dne 18.11.1960 in 25.12.1961 prodali Občini K., ki pa je dele objekta s citirano odločbo z dne 9.7.1964, in sicer poslovni prostor v površini 121 m2 v pritličnem delu objekta, oddala proti plačilu odškodnine podjetju Ž.K., kar pa ni bilo izpeljano v zemljiški knjigi. Po mnenju navedenega tožilstva bi lahko bil del objekta T. 5, K. predmet denacionalizacije le, če bi predlagatelji in upravičenci vložili zahtevo za denacionalizacijo po 5. členu ZDen, za reševanje takega zahtevka pa je na podlagi 56. člena ZDen pristojno sodišče v nepravdnem postopku. Zato je navedeno tožilstvo menilo, da je tožena stranka izdala denacionalizacijsko odločbo brez zahteve stranke in v stvari iz sodne pristojnosti.

Ker se tožena stranka dejansko o ničnostnih razlogih (1. in 4. točka 267. člena ZUP), ki jih je predlagalo navedeno tožilstvo, sploh ni izrekla, pavšalno navajanje in citiranje navedenih nacionalizacijskih odločb ter utemeljevanje tožene stranke, da je denacionalizacijska odločba nična, ker je prejšnjim lastnikom bil vrnjen v last tudi tisti del nepremičnine, ki ni bil nacionaliziran, po mnenju sodišča pa ne zadošča za izrek ničnosti, je sodišče ugodilo tožbi in odpravilo izpodbijano odločbo. Tožena stranka je po presoji sodišča s tem kršila določbo 209. člena ZUP, saj se v obrazložitvi izpodbijane odločbe dejansko sploh ni izjasnila o predloženih razlogih navedenega tožilstva za izrek ničnosti denacionalizacijske odločbe (obrazložitev odločbe obsega tudi razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo odločbo, navedeno v dispozitivu). Te razloge je tožena stranka sicer navedla v odgovoru na tožbo, kar pa ne zadostuje, saj morajo biti ti razlogi v sami odločbi, da se lahko stranke seznanijo z njimi in da jih lahko s pravnim sredstvom morebiti izpodbijajo.

V novem postopku naj torej tožena stranka ponovno odloči o navedenem predlogu (z dne 1.2.1996) Okrožnega državnega tožilstva v K.. za izrek ničnosti denacionalizacijske odločbe z dne 15.4.1994 in se izjasni glede utemeljenosti 1. in 4. točke 267. člena ZUP, potem, ko ugotovi dejansko stanje, ki izhaja iz podatkov in listin v upravnih spisih.

Glede na navedeno je sodišče ugodilo tožbama in odpravilo izpodbijano odločbo v skladu z določbo 3. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 - ZUS). V skladu s 3.

odstavkom 60. člena ZUS mora tožena stranka izdati novo odločbo v roku 90 dni, ko je dobila sodbo. Pri tem je vezana na pravno mnenje sodišča in njegove pripombe, ki se tičejo postopka, izražene v tej sodbi.