VSRS Sodba Ru 30/96

Zahteva za izreden preizkus se zavrne kot neutemeljena.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je v računskem upravnem sporu opr. št. Ur 42/94 ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke št. 710-Up/II-122/94-III-AČ z dne 21.9.1994. Sprejelo je stališče, da ni mogoče uporabiti določbe 4. alinee prvega odstavka 16. člena zakona o dohodnini (Ur.l. RS št. 71/93), ker je Ustavno sodišče prav za to določbo ugotovilo, da je v neskladju z ustavo, kolikor ne upošteva dejanskih stroškov kot odbitne postavke pri ugotavljanju davčne osnove (odločba Ustavnega sodišča U-I-77/94-12 z dne 1.12.1994, Ur.l. RS št. 2/95). Ugotovitev neskladnosti z ustavo ima enake učinke in posledice kot bi jih imela razveljavitev zakona. Zakonske določbe, ki ni v skladu z ustavo, sodišče ne sme uporabiti pri svojem odločanju.

To sodbo izpodbija tožena stranka z zahtevo za izreden preizkus, v kateri uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka. Navaja, da je Državni zbor odpravil obravnavano neustavnost z zakonom o spremembah in dopolnitvah zakona o dohodnini (Ur.l. Rs št. 7/95). Spremenjene določbe se uporabljajo od 1.1.1995. Prvostopni organ tožene stranke je zavrnil sporni virmanski nalog dne 1.8.1994, tožena stranka pa je zavrnitev potrdila s svojo odločbo z dne 21.9.1994. Iz navedenega izhaja, da je bila odločitev tožene stranke v skladu s predpisi, ki so veljali tedaj. Tožena stranka predlaga, da Vrhovno sodišče ugodi zahtevi za izreden preizkus in spremeni izpodbijano sodbo tako, da zavrne tožbo kot neutemeljeno.

Tožeča stranka na zahtevo za izreden preizkus ni odgovorila (2. odst. 48.čl. zakona o upravnih sporih).

Zahteva za izreden preizkus sodbe ni utemeljena.

Zakon o ustavnem sodišču (Ur.l. RS št. 15/94) v določbah 43. do 48. člena ureja pravne posledice odločitev ustavnega sodišča. V 43.čl. ureja razveljavitev zakonske določbe, ki ni v skladu z ustavo in določa, da začne razveljavitev učinkovati naslednji dan po objavi odločbe o razveljavitvi, oziroma po preteku roka, ki ga določi ustavno sodišče. V 44.členu je določeno, da se razveljavljeni del zakona ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne ni bilo o njih pravnomočno odločeno. V 48.členu pa določa, da ustavno sodišče sprejme ugotovitveno odločbo, če oceni, da je zakon protiustaven, ker določenega vprašanja ne ureja, pa bi ga moral, ali ga ureja na način, ki ne omogoča razveljavitve. V tem primeru naloži zakonodajalcu, da v določenem roku odpravi nezakonitost.

Z odločbo ustavnega sodišča št. U-I-77/94-12 z dne 1.12.1994 je na podlagi 48.čl. zakona o ustavnem sodišču za določbo četrte alinee prvega odstavka 16.čl. zakona o dohodnini ugotovljeno, da je v neskladju z ustavo, kolikor ne omogoča upoštevanja dejanskih stroškov kot odbitne postavke pri ugotavljanju davčne osnove, državnemu zboru pa je naloženo, da ugotovljeno neskladnost odpravi do 31.3.1995. Na podlagi te sodbe niso nastopile posledice, ki jih zakon o ustavnem sodišču določa za razveljavitev zakonske določbe v 43. in 44. členu. Sodniki so pri sojenju vezani na ustavo in zakone (125. člen ustave in 3. člen zakona o sodiščih). Zato morajo pri sojenju upoštevati odločitev ustavnega sodišča, s katero je ugotovljena neustavnost zakonske določbe, četudi ta določba zaradi razlogov po 48.čl. zakona o ustavnem sodišču ni razveljavljena.

V obravnavanem primeru je sporno, ali spada v davčno osnovo tudi kilometrina kot strošek, potreben za pridobitev dohodka. Stališče ustavnega sodišča je jasno: povračilo stroškov ne pomeni dohodka kot povečanja premoženja davčnega zavezanca. Neupoštevanje stroškov, potrebnih za doseganje realnega dohodka, je v nasprotju s samo naravo davka in zato ni v skladu s pojmovanjem pravne države (2.čl. ustave). V konkretnem postopku, na katerega se nanaša izpodbijana sodba in ki do dneva odločitve ustavnega sodišča 1.12.1994 ni bil pravnomočno končan, je treba upoštevati omenjeno ustavno načelo, kar pomeni, da se v davčno osnovo ne všteje kilometrina kot strošek, potreben za pridobitev dohodka. Drugačna odločitev bi bila v nasprotju s pojmovanjem ustavnosti, kot izhaja iz navedene odločbe ustavnega sodišča.

Glede na navedeno je izpodbijana sodba materialnopravno pravilna, čeprav temelji na delno drugačni argumentaciji. Tožena stranka v zahtevi za izreden preizkus sodbe uveljavlja tudi kršitev določb postopka, vendar tega razloga ni konkretizirala. Sodišče samo pri preizkusu izpodbijane sodbe kršitev postopka ni ugotovilo. Zato je zahtevo tožene stranke za izreden preizkus sodbe zavrnilo kot neutemeljeno.