VSRS Sodba VIII Ips 132/94

Reviziji se deloma ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v delu, v katerem je bila zavrnjena pritožba tožeče stranke spremeni tako, da se pritožbi tožeče stranke deloma ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v odločitvi o glavni stvari spremeni tako, da se izrek glede glavne stvari v celoti (z upoštevanjem že pravnomočno prisojene odškodnine) glasi:

"Tožena stranka Zavarovalnica Maribor d.d. mora na roke pooblaščenca tožeče stranke odvetnika ... plačati 1.600.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.2.1993 dalje do plačila, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Višji tožbeni zahtevek se zavrne."

Sodba sodišča prve stopnje se v stroškovnem delu tako spremeni, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti poleg že pravnomočno prisojenih stroškov prvostopenjskega postopka še 75.666,00 SIT, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Sodba sodišča druge stopnje se v stroškovnem delu tako spremeni, da mora tožena stranka tožeči stranki povrniti 14.630,00 SIT za stroške pritožbenega postopka, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 18.287,00 SIT stroškov revizijskega postopka, v roku 15 dni, da ne bo izvršbe.

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku deloma ugodilo tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naložilo plačilo 1.050.000,00 SIT odškodnine za negmotno škodo zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Odškodninsko odgovornost med tožečo stranko in zavarovancem tožene stranke je porazdelilo v razmerju 80 % : 20 % v škodo tožeče stranke. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo, potem ko je zavrnilo pritožbi tožeče in tožene stranke.

Tožeča stranka vlaga proti sodbi sodišča druge stopnje pravočasno revizijo zaradi smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Revizijskemu sodišču predlaga, da reviziji ugodi in sodbi sodišč druge in prve stopnje bodisi spremeni bodisi razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji poudarja, da iz izvedenskega mnenja izhaja, da je zavarovanec tožene stranke verjetno zapeljal v križišče, ko je za prehod v njegovi smeri še gorela zelena luč. Na podlagi takšnega mnenja pa ni moč sklepati o dejanski okoliščini, ugotovljeni na podlagi pravil cestnoprometne stroke. Nato revident graja izvedensko mnenje Razvojnega centra Celje, češ da so si nadaljnje njegove ugotovitve o situaciji na križišču tik pred obravnavano prometno nesrečo v nasprotju s pravkar omenjenim sklepom. Iz le-teh namreč sledi, da je zavarovanec tožene stranke lahko zapeljal v križišče tudi "ob koncu zelenega intervala". Sicer pa ni podatkov o dejanskem delovanju semaforjev na križišču, v katerem je prišlo do prometne nesreče. Graja nadalje še, da je Razvojni center Celje sodišču vsilil svoje mnenje, da voznik ni mogel pričakovati prečkanja pešcev pri rdeči luči. Revident meni, da razmerje med odgovornostjo zavarovanca tožene stranke in lastno odgovornostjo tožene stranke ni ustrezno ter poudarja, da bi tožena stranka morala dokazati krivdo tožeči stranki.

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Res sta sodišči pri presoji izhajali iz predpostavke, da se zavarovancu tožene stranke lahko očita edino, da pri vožnji skozi križišče ni računal z nedisciplino pešcev. Takšno sklepanje sodišč implicitno vsebuje tudi ugotovitev, da je zavarovanec tožene stranke sicer pravilno zapeljal v križišče, t.j. takrat, ko mu je svetlobni znak to dovoljeval. Vendar pa sodišči o tej okoliščini obravnavane prometne nesreče nista sklepali na podlagi izvedenskih mnenj (sodišče prve stopnje je izrecno zapisalo, da je med drugim tudi ta okoliščina "ugotovljena povsem nezanesljivo"), temveč na podlagi pravila o dokaznem bremenu strank. Če se okoliščina, na katero se sebi v prid sklicuje stranka v postopku, ne da zanesljivo ugotoviti, sodišče svoje sodbe nanjo ne more opreti. Zato sodiščema ni moč očitati smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. tč. 2. odst. 354. čl. ZPP, češ da protispisno ugotavljata dejstvo, da je zavarovanec zapeljal v križišče, ko mu je svetlobni znak to dovoljeval. Prav tako revident zmotno očita sodiščema, da sta pri presoji o pričakovanosti tožnikovega ravnanja za zavarovanca tožene stranke, t.j. prečkanja ceste, ko mu je svetlobni znak na semaforju to prepovedoval, izhajali iz izvedenskega mnenja. Sodišči sta namreč zavzeli stališče, da tudi takšno obnašanje pešcev v prometu za voznika ni nepričakovano. Poleg tega sta ugotovili še, da tožena stranka ni uspela dokazati, da se njen zavarovanec v danih razmerah ni mogel izogniti posledicam tožnikovega ravnanja ter presodili, da zato ni podana oprostitev odgovornosti zavarovanca tožene stranke po 2. odst. 177. čl. ZOR.

Ob tehtanju objektivne odgovornosti avtomobilista za škodo, ki izvira iz uporabe motornega vozila na eni strani, in ravnanja oškodovanca na drugi, pa je tudi po presoji revizijskega sodišča potrebno upoštevati, da nespoštovanje osnovnega pravila za obnašanje pešcev v križišču, v katerem je promet urejen s svetlobnimi znaki, pomeni pravno relevanten prispevek tožeče stranke k njej nastali škodi (3. odst. 177. čl. ZOR). To mora priti do izraza pri porazdelitvi odškodninske odgovornosti med tožečo stranko in zavarovancem tožene stranke, pri čemer revizijsko sodišče, drugače kot sodišči prve in druge stopnje, sklepa, da 70 % soodgovornost tožeče stranke ustreza opisanemu prispevku k njej nastali škodi. Iz povedanega sledi, da sta sodišči prve in druge stopnje, s tem ko sta odškodninsko odgovornost med tožečo stranko in zavarovancem tožene stranke porazdelili v razmerju 80 % proti 20 % v škodo tožeče stranke, zmotno uporabili materialno pravo (3. odst. 177. čl. ZOR). V tem obsegu je revizija tožeče stranke utemeljena. O njej je revizijsko sodišče zato odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (1. odst. 395. čl. ZPP). Ker je tožeča stranka v reviziji grajala le temelj odškodninske odgovornosti, se je revizijsko sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe omejilo zgolj na to (386. čl. ZPP). Tako je pri izračunu obveznosti tožene stranke izhajalo iz zahtevanih 5.500.000,00 SIT za odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti ter pri tem upoštevalo še zmanjšanje te odškodnine za invalidnino, ki jo tožnik prejema, ni pa upoštevalo zahtevane odškodnine za telesne bolečine. Tožbeni zahtevek je bil v tem delu zavrnjen z obrazložitvijo, da tožnik teh ni pretrpel.

Sprememba izpodbijanih sodb je narekovala tudi drugačno odločitev o stroških prvostopenjskega in pritožbenega postopka (2. odst. 166. čl. in 2. odst. 154. čl. ZPP). Revizijsko sodišče je pravnomočno odločitev sodišča prve stopnje o stroških spremenilo le toliko, kolikor se je spremenil (ne)uspeh tožeče stranke, ne da bi pri tem moglo posegati v samo odmero teh stroškov. Tako gre tožeči stranki 67 % teh stroškov namesto 43 %, kar, upoštevaje vrednost točke za odvetniške storitve ob izdaji sodbe revizijskega sodišča, znese še 75.666,00 SIT (1138 tč X 66,50 SIT). Ker je tožeča stranka deloma uspela v pritožbenem in revizijskem postopku (50%), ji gre tudi del stroškov v zvezi z vloženima pravnima sredstvoma in sicer 14.630,00 SIT za pritožbene stroške (220 tč X 66,50 SIT) in 18.287,50 SIT za revizijske stroške (385 X 66,50 SIT).