VSRS Sklep III Ips 72/94

Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Odločanje o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločitev.

Pritožbo zoper sodbo, po kateri mora tožena stranka plačati tožeči stranki skupno 3.781.508,70 SIT z zamudnimi obrestmi od 29.12.1991 dalje ter ji povrniti stroške postopka, je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

V pravočasni reviziji, v kateri uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, predlaga tožena stranka revizijskemu sodišču, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne. Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki. Ta je nanjo odgovorila in v odgovoru predlagala zavrnitev revizije kot neutemeljene.

Revizija je utemeljena.

Glede na ugotovljena dejstva, ki so bila podlaga za odločitev sodišča druge stopnje, se revizijsko sodišče strinja s pravnim zaključkom, da je bila pogodba med strankama spora sklenjena. Dopis tožene stranke tožeči stranki z dne 28.11.1990 je, glede na jasno izraženo voljo v prvem stavku drugega odstavka dopisa, vsekakor treba šteti kot sprejem ponudbe v smislu 1. odst. 39. člena ZOR. Zato drugega stavka drugega odstavka omenjenega dopisa ni mogoče razumeti v smislu 41. člena ZOR, ampak samo v smislu 2. odst. 32. člena ZOR. Pri tem revizijsko sodišče opozarja, da gre za pogodbo o delu, katere zakoniti bistveni sestavni deli so posel, ki naj bi ga opravil prevzemnik dela in obveznost opravljeno delo plačati (600. člen ZOR). Glede na 1. odst. 623. člena ZOR višina plačila ni njen zakoniti bistveni sestavni del. Lahko je dogovorjeni bistveni sestavni del pogodbe, vendar tudi to ni nujno (2. odst. 623. člena ZOR).

Revizijskim trditvam, s katerimi izpodbija pravilnost pravnega stališča, da je bila pogodba sklenjena, glede na zgoraj navedeno, ni mogoče slediti. Zakaj je tožeča stranka svojo pogodbeno obveznost (tako) hitro izpolnila, za odločitev v sporu ni pomembno. Je pa treba upoštevati revizijsko izpodbijanje materialno pravne pravilnosti višine tožeči stranki prisojenega zneska.

V razlogih izpodbijane sodbe ni podatka, na podlagi katerega bi bilo mogoče ugotoviti, ali je višina obveznosti tožene stranke materialnopravno pravilno določena. To velja tudi za sodbo sodišča prve stopnje. Glede na to, kako se določa višina plačila pri pogodbah o delu (1. in 2. odst. 623. člena ZOR), bi ti podatki v sodbah morali biti. Ni v skladu s pravilno uporabo materialnega prava, da sodišče tožbenemu zahtevku ugodi tako, kot zahteva tožeča stranka, ne da bi navedlo pravno podlago za takšno odločitev. Pri tem revizijsko sodišče opozarja zlasti na okoliščino, da je tožena stranka ves čas postopka ugovarjala tudi, da temelji višina tožbenega zahtevka na revalorizaciji, ki ni bila dogovorjena. Sodišče tega ni upoštevalo. Očitno je menilo da lahko upnik denarno terjatev vedno revalorizira. Temu pa ni tako. Revalorizacija temelji lahko samo na dogovoru (če zakon ne določa drugače).

Tako pritožbeno sodišče kot tudi sodišče prve stopnje sta v zgoraj obrazloženem obsegu materialno pravo zmotno uporabili. Ker zaradi tega dejanskega stanja nista popolno ugotovili, je revizijsko sodišče sodbi sodišč druge in prve stopnje na podlagi 2. odst. 395. člena ZPP razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ko bo sodišče v ponovljenem postopku ugotovilo še tiste, iz gornje obrazložitve izhajajoče za odločitev relevantne dejanske okoliščine, bo ponovno odločilo - materialnopravno pravilno.

Sklep o stroških revizijskega postopka temelji na 3. odst. 166. člena ZPP.