VSRS Sodba II Ips 680/93

Reviziji se zavrneta kot neutemeljeni.

S sodbo prve stopnje v zvezi s popravnim sklepom je sodišče naložilo toženi stranki, da mora plačati tožnici odškodnino v znesku 355.844,80 Sit z zamudnimi obrestmi. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo. Toženi stranki je naložilo plačilo pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da se je tožnica poškodovala pri delu na stroju za rezanje bužirk. Stroj ni bil zavarovan in ni omogočal varnega dela. Stroj predstavlja nevarno stvar. Zato odgovarja zavarovanec tožene stranke po 173.čl. ZOR. Tožničine soodgovornosti ni. Tožnici je priznalo odškodnino za pretrpljene telesne bolečine v znesku 180.000,00 Sit, za strah 15.000,00 Sit, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti 140.000,00 Sit in za duševne bolečine zaradi skaženosti 20.000,00 Sit. Priznalo ji je tudi odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 1.844,80 Sit.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo tožničini pritožbi in je zvišalo odškodnino na 531.844,80 Sit. Odškodnino za telesne bolečine je določilo v znesku 250.000,00 Sit, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenskih aktivnosti 200.000,00 Sit, za strah 30.000,00 Sit in za duševne bolečine zaradi skaženosti 50.000,00 Sit. Potrdilo je prvostopno stališče o izključni odškodninski odgovornosti zavarovanca tožene stranke.

Proti tej sodbi vlagata revizijo obe pravdni stranki. Tožena stranka uveljavlja revizijske razloge bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da revizijsko sodišče ustrezno spremeni izpodbijano sodbo, oziroma jo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje. Trdi, da je bil stroj ob nesreči zavarovan in se pri tem sklicuje na zaslišane priče. Sodišču očita potvarjanje izjav. Poudarja tožničino neprevidnost in nedopustnost njenega ravnanja, ko je z roko posegla v delujoči stroj. Meni, da ji je mogoče pripisati najmanj 80% odgovornosti.

Tožnica izpodbija zavrnilni del sodbe, uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče izpodbijano sodbo spremeni in ji prisodi celotno zahtevano odškodnino. Opisuje telesne bolečine in neprijetnosti v zvezi z zdravljenjem in poudarja svojo mladost. Opisuje tudi posledice poškodbe, zaradi katerih so zmanjšane njene življenske aktivnosti, kar ji povzroča duševne bolečine.

Pravdni stranki na nasprotni reviziji nista odgovorili in Javni tožilec Republike Slovenije se o revizijah ni izjavil (390.čl. ZPP). Reviziji nista utemeljeni.

Tožena stranka izpodbija stališče, da je odškodninska odgovornost izključno na strani njenega zavarovanca, s trditvijo, da sta sodišči prikrojili izpovedbe prič tako, da so razlogi, ki jih navajata sodbi, v nasprotju z zapisniki o zaslišanju prič B.Ń. in J.Š. Ta revizijska trditev ni točna, kajti sodba prve stopnje povsem verno povzema izpovedbi teh dveh prič, vendar svoje ugotovitve ne gradi na njuni izpovedbi, pač pa na izpovedbi tožnice in na skici, ki jo je izdelal varnostni inženir. Gre za dokazno oceno, ki je obrazložena in po kateri sodišče ugotavlja, da stroj, na katerem se je ponesrečila tožnica, ni bil zavarovan. Če se posamezni dokazi med seboj ne ujemajo, jih sodišče oceni in zavzame svoje stališče na podlagi načela proste presoje dokazov (8. čl. ZPP). Dokazna ocena mora biti obrazložena in mora temeljiti na pravi vsebini izvedenih dokazov. V obravnavanem primeru sta obe sodišči sprejeli svojo oceno dokazov na tak način, zato očitek o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka v zvezi s tem ni utemeljen. Kolikor pa tožena stranka izpodbija dokazne ugotovitve in uveljavlja, da bi bilo treba dejstva ugotoviti drugače, kot sta to storili obe sodišči, pa to pomeni izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa ni dovoljen revizijski razlog (3. odst. 390. čl. ZPP).

Nezavarovan stroj, pri katerem delavec nemoteno lahko seže z roko v območje delovanja rezila, je tudi po presoji revizijskega sodišča nevarna stvar. Za škodo od nevarne stvari odgovarja njen imetnik po načelu objektivne odgovornosti. Tožnica je pri takem stroju opravljala svoje delo. To delo je bilo nevarno. Neprevidnost, ki ji jo očita tožena stranka, se je pripetila v zvezi z delom. Tožnica je na ta način poskusila odstraniti motnjo v delovnem procesu. Njeno ravnanje je bilo usmerjeno k izpolnjevanju delovnih nalog. Zato napake, ki bi jo moral preprečiti delodajalec, to je zavarovanec tožene stranke, ni mogoče upoštevati v breme tožnici. Riziko obratovanja z nevarno stvarjo nosi imetnik stvari (174. čl. ZOR). Zaradi krivdne opustitve potrebnega in tehnično možnega zavarovanja stroja je odgovornost zavarovanca tožene stranke strožja. Tožničina neprevidnost pri opravljanju dela glede na to nima takega pomena, da bi ji bilo mogoče pripisati odškodninsko soodgovrnost.

Sodišče druge stopnje je določilo odškodnino za posamezne oblike tožničine nepremoženjske škode v skladu z merili po 200. čl. ZOR in v skladu s sodno prakso v podobnih primerih. V pravilnem obsegu so bile upoštevane vse okoliščine v zvezi s trajanjem in intenzivnostjo telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu. Zato obe reviziji, vsaka s svoje strani, neutemeljeno uveljavljata spremembo prisojene odškodnine. Ker so bile upoštevane vse relevantne okoliščine in ker je odškodnina določena v mejah sprejete sodne prakse, ni podan uveljavljani revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi revizijsko sodišče po uradni dolžnosti (386. čl. ZPP). Zato je revizijsko sodišče obe reviziji zavrnilo kot neutemeljeni (393. čl. ZPP).