VSRS Sodba in sklep II Ips 426/93

Revizija druge tožene stranke se zavrne kot neutemeljena. Revizija X.X. se zavrže.

Sodišče prve stopnje je deloma ugodilo tožbenemu zahtevku ter toženima strankama naložilo plačilo 379.923,00 SIT. Proti sodbi sodišča prve stopnje so se pritožili tožnik, prvi toženec in X.X. Sodišče druge stopje je ugodilo pritožbi tožnika ter toženima strankama naložilo plačilo 525.454,00 SIT, pritožbi prve tožene stranke in X.X., pa je zavrnilo kot neutemeljeni.

Proti sodbi sodišča druge stopnje vlagata pravočasno revizijo zaradi bistvenih kršitev določb ZPP in zmotne uporabe materialnega prava X.X., in druga tožena stranka. Revizijskemu sodišču predlagata, da izpodbijani sodbi tako spremeni, da tožbeni zahtevek proti drugi toženi stranki zavrne, ali pa sodbi razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. V reviziji obe podjetji zatrjujeta, da je sodišče prve stopnje v sodbi, ki jo je vročilo X.X., navedlo kot drugo toženo stranko X.Y. Drugostopenjsko sodišče pa je pritožbo drugotožene stranke zavrnilo ter pri tem navedlo, da je drugotožena stranka X.Z. Pritožbenemu sodišču očita, da v razlogih sodbe ne odgovori na pritožbene navedbe, ki opozarjajo na neskladje med stranko, ki se je postopka udeleževala, in stranko, ki je navedena kot drugotožena stranka v sodbi in ki ji je bila sodba vročena. Pojasnjuje še razloge, zakaj ima pravni interes, da se to razčisti. Pritožbenemu sodišču očita še, da je spremenilo dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča. Iz le-teh namreč izhaja, da je tožnik sam po potrebi prestavljal deske na odru in pri tem uporabljal material, ki je bil na voljo. Drugostopenjsko sodišče pa v obrazložitvi zapiše, da je za postavljanje pohodnih elementov odgovorna drugotožena stranka, "ker odri niso bili postavljeni skladno s predpisi".

Revizija je bila vročena Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil, in tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila (3.odst.390.čl.ZPP).

Revizija drugotožene stranke ni utemeljena.

Revizija X.X. ni dovoljena.

Pritrditi je potrebno revidentu, da je sodišče prve stopnje v uvodu sodbe nepravilno navedlo, da je tožena stranka X.Z. Toda revident ob tem prezre, da je bila ta napaka odpravljena s popravnim sklepom istega sodišča z dne 14.10.1992. V tem je pravilno navedeno, kdo je druga tožena stranka. Tako so revizijske trditve, ki očitajo sodišču prve stopnje nepravilno navedbo druge tožene stranke, oziroma pritožbenemu sodišču, da o tej nepravilnosti ni navedlo razlogov, neutemeljene.

Iz povedanega pa je razvidno tudi, zakaj je nedovoljena revizija X.X. To podjetje namreč nima pravnega interesa za vložitev revizije, saj v tem postopku ni imelo vloge tožene stranke ter mu z izpodbijano sodbo tudi ni naložena nobena obveznost. O reviziji X.X. je zato revizijsko sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sklepa (2. odst. 389. in 392. čl. ZPP).

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih je sprejelo pritožbeno sodišče, je razvidno, da je vzrok za tožnikov padec je slaba oz. neustrezna kvaliteta ene izmed desk na spodnjem odru, na katerega je skočil tožnik. Zato pa je odgovorna tudi druga tožena stranka, ki je, kot to sledi iz nadaljnjih dejanskih ugotovitev, gradbeni oder postavila. Poskrbeti bi namreč morala za brezhibnost gradbenega odra v smislu 3. in 73. čl. in nasl. Pravilnika o varstvu pri gradbenem delu (Ur.l. SFRJ 42/68 v zvezi s 24. tč. 77. čl. Zakona o varstvu pri delu, Ur.l. SRS 47/86), dokler ga ne bi bodisi podrla, bodisi prepustila komu drugemu. Slednjega druga tožena stranka ni dokazala. Brezhibnost gradbenega odra pa seveda zajema tudi to, da elementi poda na odru v celoti izpoljnjujejo prostor med nosilnimi stebri odra (2. odst. 78. čl. cit. Pravilnika). Tako za odškodninsko odgovornost druge stožene stranke ni pomembno, če je desko slabe kvalitete namestil tožnik sam, zato ker le-teh na odru ni bilo dovolj. Druga tožena stranka tedaj odgovarja ne glede, ali je desko slabe kvalitete postavila sama, ali pa jo je namestil kdo drug, da bi zapolnil praznino v podu odra. Vendar pa v konkretnem primeru njena odškodninska odgovornost ni objektivna, kot sta zmotno presodili sodišči prve in druge stopnje, temveč krivdna (1. odst. 154. čl. ZOR - odgovornost za mešano naključje). Vzrok za škodo je namreč opustitev ukrepov, ki so namenjeni varstvu pri delu. Toda omenjena zmotna uporaba materialnega prava je brez vpliva na odškodninsko odgovornost druge tožene stranke.

Iz povedanega pa je razviden tudi odgovor na zatrjevano bistveno kršitev določb pravdnega postopka, očitano sodišču druge stopnje. Če je pritožbeno sodišča zapisalo, da je druga tožena stranka odgovorna zato "ker odri niso bili postavljeni skladno s Pravilnikom o varstvu pri gradbenem delu" , s tem ni spremenilo dejanskih ugotovitev o vzroku za tožnikov padec (prim. zgoraj), temveč je le zavzelo stališče do odgovornosti druge tožene stranke.

Glede na navedeno je revizijsko sodišče revizijo, potem ko je ugotovilo, da tudi niso podani razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl.ZPP).